Pobliski v prevode
Prevodnokritiška metoda je vključevala glasnega bralca celotne knjige prevoda s sprotnim spremljanjem izhodiščnega besedila.
Max Frisch: Človek v holocenu.
Prevedla Renata Zamida. Študentska založba, 2013.
1. Oblika in založniška izhodišča (neprevajalski del)
Frischeva novela je besedilna, tipografska montaža. Literatura se prepleta s strokovnim jezikom o geološki zgodovini Zemlje, o dinozavrih, bioloških opisih dvoživk itn.
Frisch v delo, ki ga je pisal v sedemdesetih letih 20. stoletja, vstavlja fotokopije gesel iz 11 drugih originalov, ki so izšli v letih med 1910 in 1974. Vstavljene kopije so tipografsko razgibane. Najstarejša, na strani 220 izhodiščnega besedila, rabljenega za pričujoči pregled,* Tessiner Leben (Vita Ticinese) Giovannija Anastasija, je tiskana v gotici.
Seznam virov je integralni del nemškega besedila, pa tudi ameriškega prevoda, ki ga kot prevajalec podpisuje sam Max Frisch v tandemu z Geoffreyjem Skeltonom.
In kakšna je videti slovenska izdaja? Vanjo je bilo gotovo vloženega veliko truda. Kvadratki so na pravih mestih, sivo obarvani kot pri Frischu. Uganka pa je, zakaj založba v knjigo ni uvrstila Frischevega seznama virov.
Tudi gotice na straneh 216, 217 in 247 (18, 19, 51) slovenska izdaja ne ohranja. Prav tam, kjer je pri Frischu gotica, je v slovenščini več zatipkov: doline in kraji Bergigno namesto Bargigno, Calenca namesto Calanca, Corzonesco namesto Corzoneso, Levantina namesto Leventina.
Zgodi se, da sta dva v izvirniku ločena kvadratka združena. (225 / 27 ali 238 / 42)
2. Prevajalska strategija
Prevod, prvenec, podpisuje pomočnica direktorja pričujoče založbe. Za prvenec je gibek in iznajdljiv, pišejo ga, se čuti, predihani možgani, vajeni slišati in podati slišano, ne pa tiščati nosu v slovarje.
Zelo dobro je prevedenih kar nekaj odstavkov literarnega dela knjige, na primer tisti z začetkom Do vrha je bilo osem ur plezanja. (290 / 98)
Prevod je samozavesten: »Menda.« – zelo kratka, učinkovita poenostavitev za So müßte man meinen. (260 / 65)
Funkcionalna strategija, ki želi ugajati bralcu, se tu in tam preveša v pojasnjevalno, gladilno težnjo, s tem pa spreminja lapidarni slog. Frisch je z glagoli varčen. Nekaj primerov, kako je prevod vstavljal lastne glagole in zapiral interpretacije:
Kein Hupen aus dem Tal. / Nobenega hupanja ni slišati iz doline. (212 / 14) – Iz doline nič hupanja.
Unterwegs drei verregnete Schafe. / Spotoma sreča tri premočene ovce (229 / 33) – Spotoma tri premočene ovce.
Kühe sind selten, da die Hänge zu schroff sind / Krave na paši so redke, saj so pobočja prestrma. (243 / 47)
Licht auch im Keller. / Luč gori tudi v kleti. (252 / 56)
Ein Feuer-Salamander im Bad – / V kopalnici zagleda močerada – (253 / 58) – V kopalnici močerad.
Tagsüber Vögel, viele Vögel. / Čez dan se oglašajo ptice, veliko ptic. (248 / 52) – Čez dan ptice, veliko ptic.
Res je, da je slovenščina glagolski jezik, vendar bi veljalo stopiti na stran umetniškosti in odprtih mest ne zapirati. Kot rdeča nit se plete »sistemska napaka« spreminjanja perspektive v prevodu: v nekaterih eliptičnih stavkih, denimo v zgoraj navedenih primerih, bi kdo od nas slišal celo misli samega gospoda Geiserja, česar pa prevod ne omogoča. Primer:
Offenbar fallen Hirnzellen aus. / Očitno mu odmirajo možganske celice. (232 / 35)
Če torej zgoraj povedano drži, je prevod spremenil literarno strukturo – in ko bo literarna veda iskala pripovedovalske perspektive, notranjega monologa ne bo našla. In ne jezikovne sledi možganov tik pred kapjo.
Zadrego vzbuja lapsus v razumevanju oziroma vztrajna raba »poštni avto« za avtobus, ki ga v nekaterih deželah, kot do druge svetovne vojne v Sloveniji, upravlja poštno podjetje. Morda bi bilo bolje »poštni avtobus«. In še primera zadrege z razumevanjem, prvi ponazori več problemov pričujočega prevoda:
Was gäbe es schon zu berichten:
- Geröll im Salat, aber der Post-Bus verkehrt wieder, alle Sonnenblumen geknickt, viele Nüsse im Gras, Herbstzeitlosen schon im August … (285)
O čem bi ji lahko poročal:
kamenje je med solato, a poštni avto spet vozi, vse sončnice so polomljene, v travi ležijo lešniki, ki so popadali z leske, jesenski podleski so začeli cveteti že avgusta … (93)
»Nüsse« so lahko tudi orehi in dodajanje odvisnika »ki so popadali z leske« je odveč.
Falls schon morgen oder übermorgen die Post wieder verkehrt. / Ko bo poštni avto spet vozil (221 / 23) – ko bo pošta spet obratovala
Omeniti bi veljalo nedoslednosti rab: jelke in smreke za die Tanne, pravilno jelka – to se vleče skoz vso novelo. Die Schlucht – prepad, soteska, na zadnji strani grapa. Der Firn – enkrat srž, drugič srež, potem spet srž, potem poledeneli sneg (98, 100, 102). Na straneh 230 in 222 / 24 in 33, Das Tal scheint unversehrt ali Das Dorf steht unversehrt – neokrnjena, nepoškodovana, sploh pa bi bilo bolje »Vas je ostala cela«. (298 / 107). Der Lurch: dvoživka, amfibija, krkon.
Der Wasserhahn na strani 245 je pipa (pri lijaku), ne pa vodna pipa (49), Der Fenstersims na strani 242 so kamnite police, manjka okenske (47), manjka flatternd, prhutav zvok (243 / 48).
Oksimoroni:
dann liegt ihr Stamm hangabwärts mit zersplitterter Krone / potem zdaj leži njegovo deblo z razpadlo krošnjo, obrnjeno navzdol proti strmini (216 / 18)
er sicherte mit dem Seil, indem er es um eine Felszacke legte, / varoval ju je z vrvjo, tako da jo je zavezal okoli skalne špranje (291 / 100) – morda bolje za skalni rogelj/konico
ein Zelttuch, das sie vor dem Regen schützen sollte, / planjavo, ki naj bi jih zaščitila pred dežjem, (229 / 32) – ponjavo
Prevajalci dobro vemo, da se takšni lapsusi mimogrede prikradejo, sploh v zahtevni, zamudni knjigi, kakršna je tale. Tudi lektorsko, na primer raba »vseeno« za protivnost (trotzdem, kljub temu), potem »temveč« na mestih, ko bi bilo bolje marveč, ipd. In rodilnik, »akumulacijsko jezero ni« namesto akumulacijskega jezera ni (244, 48). Pa slogovno manj mikaven »baje« kot rešitev za konjunktiv I (nemara bolje vsaj »menda« ali še kopica drugih rešitev).
Nekaj običajnih pasti: »kaum« prevajati s »komaj«, odvečni svojilni zaimki: obmejne straže v svojih uniformah (49).
Opaziti je, da je s prevodi v kvadratkih težava. Zaradi prostorske stiske le nekaj primerov:
Identičen kvadratek rokopisnega zapisa se pojavi dvakrat in je preveden različno:
Bereit sein ist alles. Blitzgeschwindigkeit: // 100.000 Km pro Sekunde. (225 / 251)
Nič te ne sme presenetiti. Hitrost strele: 100.000 km na uro. (27)
Nič nas ne sme presenetiti. Hitrost strele: // 100.000 km na sekundo. (56)
Na strani 21 manjka navedba svetopisemskega vira, na str. 19 manjka atribut »mogočni« za plazove: gewaltige Lawinen (217). Napačno citirano ime: La Mettrie spremenjen v La Mattri (54).
Eisenzeitalters (ungefähr 800– 58 v. Chr.) / v železni dobi … (pribl. 800– 858 pr. n. št.) (214 / 16)
Julius Caesar (100– 44 v. Chr.) / Julij Cezar (100– 144 pr. n. št.) (214 / 17)
Izvirnik: In oberen Enden der Täler, Schluchten, Nischen und Dolinen haben sich vielfach Kare als Wannen eingefressen und die schon zu Graten gewandelten Kämme noch mehr zugeschärft. Aus den Tälern selbst schufen die mächtigen, im Inntal z. b. 1600 m mächtigen Eisströme zu U-Formen geweitete Tröge. (235)
Prevod: Na zaključnih delih dolin so izdolbli soteske, kotanje, pragove in vrtače, vrhovi, že izoblikovani v grebene, pa so se še bolj nazobčali. Mogočni tok ledenih rek je doline preoblikoval v široka korita v obliki črke U. (38)
Predlog: V vrhnje dele dolin, sotesk, niš in vrtač so se velikokrat zajedle kotanjaste krnice in še bolj zostrile/nazobčale že prej v raze spremenjena slemena. Iz dolin so mogočni široki ledeni toki – v dolini reke Inn je bil širok 1600 metrov – oblikovali v obliko črke U razširjena korita.
Nemara bo nenavadno, če sklenem, da prevodni prvenec po mojem čutenju glede na zahtevnostno stopnjo ni slab. Veliko zgoraj nanizanih mest bi se lahko pripetilo vsakomur od nas. Kot založniški izdelek pa …
* Mayer, H., Schmitz, W.: Gesammelte Werke in zeitlicher Folge. Band VII. Kleine Prosaschriften. Triptychon, Der Mensch erscheint im Holozän, Blaubart. Str. 205– 300.