Pobliski v prevode
Iz različnih krogov, ki so tako ali drugače v stiku s prevodno književnostjo – kot bralci, uredniki, novinarji, raziskovalci književnosti ali kot prevajalci – je večkrat slišati glas, ki tarna nad vse prej kot zadovoljivim stanjem na področju prevodne kritike na Slovenskem in kliče po tem, da se ji začne namenjati več pozornosti, recimo tako, kot je med drugim že bilo značilno za nekatere naše revije o književnosti in kulturi med obema vojnama.
Buklina rubrika, ki prinaša prevodnokritiške zapise, daje upati, da do premikov vendarle prihaja. A vsaj toliko kot prevodnokritiški prispevki sami je potrebna tudi načelna refleksija o tem, kaj prevodna kritika je in kaj ni, pa o tem, kdo naj bi se jo šel in kako naj bi bil za takšno kritiško vrednotenje prevodov »opremljen«.
Zato, da bi bila prevodna kritika v resnici prevodna, je najprej važno to, da besedilo, ki je stvar kritiške presoje, obravnava kot prevod, se pravi kot delo, ki na poseben način izhaja iz nekega predhodnega besedila, napisanega v nekem drugem jeziku in vpetega v neko drugo književnost in kulturo. Tako kot so si izvirna dela in prevodi po svojem nastanku različni, tako sta si različni tudi književna in prevodna kritika. Navezanost prevoda na dano predhodno besedilo ima za prevodno kritiko pomembne posledice: za razliko od književne kritike nasploh, pri kateri se ocenjevano delo ne meri nujno v odnosu do drugih besedil (naprimer istega avtorja ali istega žanra), gre pri prevodni kritiki ravno za to: prevodna kritika naj bi kot temeljno upoštevala dejstvo, da ob prevodu obstaja izvirnik in da se prevedeno besedilo v pomembni meri vzpostavlja prav prek odnosa do izvirnika kot svoje predloge, partiture ali palimpsesta. Četudi prevod v ciljni kulturi živi samostojno življenje, je njegova primarna ontološka lastnost ravno izhajanje iz izvirnika, pa naj želi biti njegova reprodukcija ali, nasprotno, njegov komajda razpoznaven odsev ali pa, kot je najbolj običajno, nekaj vmesnega.
Prevodna kritika sicer ni nujno prvenstveno analiza razmerja med izvirnikom in prevodom, saj je za prevod, ki je namenjen od izvirnikovega drugačnemu bralstvu in drugačnemu okolju, pomembno najprej to, kakšen je kot besedilo ciljne kulture in kako se vanjo vključuje, a vendarle je motrenje razmerja med obema besediloma ponavadi bistven sestavni del prevodnokritiškega početja. Zato so oznake, ki jih v kritikah prevedenih besedil pogosto beremo, in sicer da je prevod »lep«, »berljiv«, »tekoč, kot da bi bil izvirno besedilo« ipd. lahko le pavšalne površinske etikete, ki so rezultat neupoštevanja odnosa med obema besediloma in s prevodno kritiko nimajo nobene zveze.
Vzporedna analiza izvirnika in prevoda sama na sebi pa za kvalitetno prevodno kritiko ni dovolj, saj lahko pomeni tudi past, ki kritika zapelje k temu, da se zadovolji z iskanjem in naštevanjem posameznih »napak«, ne da bi ga v sodbi vodil celosten pogled na odnos med obema tekstoma in še posebej na prevod kot besedilo ciljne kulture. Možnost presojanja prevoda na osnovi nekega že vnaprej danega besedila prevodno kritiko vsaj navidez objektivizira, pri čemer izvirnik s svojo vnaprejšnjo danostjo zlahka postane vse preveč pomembno merilo za oceno prevoda. Prav zaradi navidezne »objektivnosti«, ki jo podeljuje materialna, če že ne interpretacijska fiksnost predloge, in obenem »subjektivnosti«, ki je imanentna kritiškemu vrednotenju književnih besedil kot takšnih – tako prevedenih kot neprevedenih –, zahteva ukvarjanje s prevodno kritiko poglobljenost in širino, estetsko občutljivost ter obenem poznavanje procesa prevajanja in zakonitosti funkcioniranja prevodov in prevodne književnosti nasploh. Pa tudi brez ustrezne etične naravnanosti ne gre; prevodna kritika – zamudno in v intelektualnem pogledu zahtevno početje – sicer govori o tekstih, a hkrati neobhodno odraža tudi kritikova stališča, okus, profesionalno usposobljenost (ali njeno pomanjkanje) in včasih predsodke.
Toliko za tokrat. V naslednji Bukli pa spet k prevodnim kritikam.
Dr. Martina Ožbot je izredna profesorica na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Glavna področja njenega raziskovanja so slovensko-italijanski jezikovni in kulturni odnosi, teorija prevajanja in jeziki v stiku. Ureja revijo Hieronymus, ki izhaja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev.