Pocestnica: Življenjski potopis
\"Pocestnica je zgodba, ki diši po življenjepisu, katerega večji del je potopis. Zame je avtobiografija, večina knjižničarjev pa jo uvršča med potopise, kjer da jo bodo bralci laže našli. Življenjski potopis, kot sem podnaslovila Pocestnico, je humorno, zabavno in poučno branje, po katerem sega staro in mlado in je potolklo vsa pričakovanja. Tisoč prodanih izvodov v prvem tednu pomeni za večino avtorjev celo naklado. Komentarji bralcev govorijo, zakaj je knjiga uspešnica. Vodilo ob ustvarjanju je bilo zavedanje, da ima ljudstvo dovolj morij in da jim manjka zabave. Več o tem, kaj mislijo bralci, si lahko preberete na spletni strani www.pocestnica.si, kjer boste lahko pobrskali tudi po njeni notranjosti in prebrali nekaj odlomkov.\" Benka Pulko
Iz vaših nastopov, intervjujev in tekstov kar veje življenjski optimizem in pozitivna naravnanost do vsega, kar vas v življenju obdaja. Od kod črpate to moč in kako se polnite?
Benka Pulko: Moč prihaja zagotovo iz ptujskih piščancev, he, he. Kaj pa vem, optimizem in pozitivno gledanje sta življenjska naravnanost, drža, način gledanja na svet. Izbira, ki jo naredim vsako jutro znova: ali bom šla skozi dan kot žrtev ali kot krojačica, ki bo krojila po svoji meri. Nisem se rodila, da mi bo v življenju hudo. Bistveno boljše je, če se potrudim in si na koncu dneva priznam, da je bil dan prijazen tudi zaradi mene, ne le zaradi naklonjenosti vesolja.
Kako ste od biologije prišli do motorja in potepov? Kako se je rodila želja po takšnem ekstremnem popotovanju? Ste čutili, da morate sebi in svetu kaj dokazati? Je zdaj vaša potovalna žilica potešena, ali vas spet srbijo pete?
Benka Pulko: Motorji so me zanimali veliko prej kot biologija. Še vedno vidim svoje potovanje bolj kot potovanje in veliko manj kot ekstremno. Vsi vedno nekaj tvegamo. Eni doma, drugi pač na cesti. Želja po ekstremnem potovanju, če uporabim vaše besedišče, je bila rojena takrat, ko se nisem spomnila nič bolj pametnega, za kar bi se mi zdelo vredno trošiti energijo in življenja čas. Z dokazovanjem pa je tako, da si vsi neprestano nekaj dokazujemo. Predvsem sami sebi. In resnici na ljubo je tako, da je fino, če znaš vztrajati do konca in uspeti. V življenju se hitro naveličam enoličnosti, četudi je lepa. Eno potovanje okoli sveta je dovolj. Opravila sem ga dobro, pogledala sem si vse, kar me je zanimalo, in ni vzroka, da bi morala tja še kdaj. Življenje je prekratko za vračanje na iste iste poti. Počnem veliko reči. Zanima me ogromno stvari, tako da ni bojazni, da bi mi bilo brez potovanj dolgčas. Dobro, nisem zaprt človek, še vedno potujem in nikoli ne bom živela na enem samem kvadratnem metru. Zgornji odgovor se nanaša bolj na vprašanja tistih, ki razmišljajo stereotipno in me patetično vedno znova sprašujejo, kam bom spet šla in kdaj … Moje življenje je veliko večje kot motor in potovanje okoli sveta, res pa je, da me javnost po tem pozna.
Kako ste uspeli pridobiti dovolj finančnih sredstev za tako dolgo potovanje? Je v Sloveniji težko pridobiti sponzorje? Sponzorji verjamejo na besedo in prispevajo sredstva vnaprej?
Benka Pulko: Kar zadeva finance, ni potovanje nič drugega kot velik projekt, ki zahteva precej koordinacij, spretnih načrtovanj in iznajdljivost. Sponzorji niso bili celoten odgovor na uspešen zaključek zgodbe. Največ sem dobila s tem, da sem si veliko vzela. Kakšen luksuz, lepo vas prosim! Skromnost in varčnost sežeta dlje, kot verjame večina. Z majhnimi potrebami se pride najdlje. Sponzorji so občutek, ki pomaga. V Sloveniji je situacija s sponzorji katastrofalna. Večini se še vedno zdi, da ne potrebujejo kakovostne reklame, ker očitno gre dobro tudi brez nje. Razglejte se malo naokoli med oglaševalci. Trudijo se samo tisti, ki jim ni bilo postlano kot drugim. Monopolistom še danes padajo v naročje milijoni nezahtevnih potrošnikov, ki jamrajo nad uslugami ponudnika, zamenjajo pa ga ne! Škoda, da Slovenci znamo biti take ovce. Če gledamo na splošno, smo lušten narod, le razmišljati bi morali več.
Ali obstaja kakšna razlika med popotnicami, ki zapišejo svojo zgodbo, in moškimi, ki počnejo isto. Pri nas so npr. dobro znani moški popotniki Zvone Šeruga, Tomo Križnar, Fedr in drugi. Ali ženska lahko preživi samo s pisanjem o svojih potovanjih?
Benka Pulko: Ne vidim nobene razlike med spoloma, na kar namigujete. Mislim, da mi kot avtorici, pisateljici, založnici, knjigoitržki ne gre nič boljše ali slabše zaradi tistega, kar imam v hlačah. Razlike verjetno so, vendar najbrž zaradi načina trženja, pisanja, marketinga in veliko drugih spremenljivk. Kako gre kolegom popotnikom njihov posel, ne vem, ker za vtikanje v druge nimam niti časa niti volje. Nobenega nisem videla muliti trave, torej sklepam, da vsi živijo. Ali je to izključno od prodaje knjig dvomilijonskemu narodu ali še od česa drugega, ne vem. Slovencem nam je težko in nam bo težko, vse dokler bomo ujeti v velikost tega naroda. Ko se bomo opogumili in začeli služiti tudi zunaj slovenskih meja, bo veliko, veliko bolje.
Kakšen je vaš odnos do branja in pisanja? Kakšne knjige radi berete? Je kakšna knjiga tako nepogrešljiva, da ste jo vozili s sabo vso dolgo pot?
Benka Pulko: Ljubim branje in rada imam pisanje. Pri slednjem trpim veliko bolj kot pri prvem. Drugo je tudi veliko bolj zahtevno od prvega. Pisanje mi jemlje veliko energije. Je najbolj utrujajoče delo, kar sem jih kadar koli počela. In eno tistih, ki najbolj obilno plačuje. Če že z denarjem ne, pa z zadovoljstvom, ko vzameš v roke svojo knjigo, jo na dušek prebereš, odložiš in se ne sramuješ, da je na mestu avtorja zapisano tvoje ime. Kar zadeva moje bralne navade, berem vse poprek, v glavnem pa veliko premalo. Imam veliko nepogrešljivih knjig. Moje malo stanovanje je polno knjig in nikoli jih nimam dovolj. Z menoj je potovala žepna izdaja Prešernovih Poezij in kopije Zlobčevih Petero čutov in tvoj glas. Zraven tega je bila z menoj vedno še ena, dve knjigi: ena na temo dežele, po kateri sem potovala, in navadno kak zanimiv življenjepis.
Zakaj ste se odločili napisati potopis skoraj pet let po vrnitvi s potovanja? Leta 2003 ste že izdali slikovno monografijo, ali vam slike povedo več kot besede? Kakšne so po vašem mnenju razlike med prejšnjo in zdajšnjo knjigo?
Benka Pulko: Kot rečeno, moja Pocestnica je življenjski potopis in ga doživljam kot življenjepis. Vsi, ki ne bodo sklepali samo po naslovnici in mojem imenu, bodo skoraj zagotovo prišli do istega sklepa. Potopis sem napisala leto dni po vrnitvi, Po Zemlji okoli Sonca. Tisto je bil klasični potopis v sliki in besedi. Nekoliko ponesrečeno se mi zdi vprašanje fotografinji in pisateljici, kaj je zanjo bolj izpovedno, beseda ali fotografija. Oboje, jasno! Vsako na svoj poseben, izviren način. Z besedo ne morem nikoli opisati intenzitete barve tako dobro, kot jo lahko pokažem s fotografijo. In nobenega od svojih občutenj ne znam ujeti v objektiv bolje, kot ga lahko ujamem v pisano besedo. Razlike med mojo prvo in drugo knjigo? Hm, ogromne. Ena je velikega formata in ena malega. Ena je tiskana na umetniškem papirju, druga na navadnem. V eni je 385 fotografij, v drugi 70. V eni prevladuje črna, v drugi bela barva. Ena ima barvno naslovnico, druga črno-belo. Za resne in globoke razlike pa bom prepustila ocenjevanje bralcem. Jamčim samo to, da se bo skok med platnice izplačal in da se bodo zabavali.
Pri trženju te knjige ste uporabili precej smelo potezo, saj je knjiga premierno prišla na trg skupaj z revijo Jana. V čem tiči razlog za takšno odločitev?
Benka Pulko: He, he, popotniški duh, raziskovanje novega, preizkušanje nečesa, česar ni naredil še nihče. Tiskani mediji v Sloveniji so precej pri dnu. Vzroki so številni in pisani, a v nebo vpijoče dejstvo je, da eni cenijo svoje bralce bolj od drugih, da se tu in tam najde še kak v branži, ki ga ni strah poslovnih avantur. Recimo, da si upajo ponuditi svojim kupcem tudi kaj kakovostnega, kar pač ne more stati štiri ali pet evrov. To je očitno znesek, ki ga je večina voljna zapraviti iz radovednosti. Veliko denarja za skoraj nič muzike … Ogabno se mi zdi, da lahko nekdo razmesari 300 strani Pike Nogavičke v osem delov, jih zapakira v osemkrat preveč platnic in jih prodaja po kosih tako, da vas bo 60 let stara uspešnica stala 40 evrov. Lepo vas prosim, no! Pa saj nismo potrošniki bebci! Delo Revije in Jana se očitno ne norčujeta iz svojih bralcev. Kupci so bili navdušeni, odziv je bil odličen, knjiga je postala uspešnica in ponosna sem, da sem imela možnost sodelovati s poštenimi, angažiranimi in pogumnimi revijalnimi založniki.
S svojimi potovanji ste navdihnili številne ljudi, ki vas imajo za vzornico. Kakšen je vaš odnos do njih, čutite do njih kakšno odgovornost? Kaj svetujete tistim, ki jih mika širni svet, pa ne najdejo poguma?
Benka Pulko: Nasvet je preprost: pojdite, kamor vas vleče, in poslušajte, kar veleva srce. Ker pot srca je edina prava pot. Navdih je priznanje, da nekaj delaš prav in da ne škoduješ svoji okolici. Spoštujem svoje občudovalce vsaj tako, kot oni občudujejo mene. Častim jih zaradi drugih stvari, ki niso nič manj pomembne od onih, zaradi česar me upajo sprejeti za vzornico. Moja odgovornost do njih se kaže tudi v tem, da sem izdala Pocestnico in povedala vse to, kar so me neštetokrat vprašali, pa nisem odgovorila natančno in v celoti.
Koliko cest vas še čaka? Kakšni so načrti za naslednji potep?
Benka Pulko: Cest je zagotovo še dovolj. Večji problem, kot so ceste, je čas. Ko človek napiše knjigo, je, kot bi imel dojenčka: težko ga pustiš samega. Potrebno je ostati z njim, mu pomagati, da se razvije v uspešneža. Torej bom še nekaj časa doma. Pocestnica je vredna vse moje pozornosti. Rada jo imam, zaupam vanjo in vidim, da ima do nje podoben odnos ogromno ljudi. Ostajam z njo, dokler ne bo osvojila vseh src, ki še čakajo nanjo. Srečati mora še veliko ljudi, ki so odprti za domiselno pisanje, za zabavne zgodbe, ki so navdušeni nad vragolijami in nenavadnimi dogodivščinami popolnoma navadnih ljudi.