Pod drobnogledom: Hermann Hesse in njegova mistična zgodba Potovanje v Jutrovo deželo
Herman Hesse (1877–1962), ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost, velja za enega najvplivnejših nemških piscev 20. stoletja. Literarni uspeh je dosegel že z romanom Peter Camenzind iz zgodnjega, romantičnega obdobja. Delo obravnava rousseaujevsko »vrnitev k naravi«; naslovni junak namreč zapusti veliko mesto in zaživi po vzoru svetega Frančiška. Resnični preboj pa je pisatelj doživel z romanom Demian, v katerem je vpeljal nov, nadrealistični pripovedni slog. Gre za faustovsko zgodbo o junaku, ki je razpet med urejeno meščansko eksistenco in kaotičnim svetom čutnosti.
Hessejev pisateljski opus zaznamuje presenetljiva enotnost in prepoznavnost. Ena poglavitnih značilnosti njegovega pisanja, ki korenini v njegovi strogi pietistični vzgoji, je kritično motrenje sveta in (pre)strogo prisluškovanje lastni vesti. Pridih mističnosti, ki ga začutimo v vseh delih, pa je povezan z avtorjevim dobrim poznavanjem vzhodnjaških religij oziroma filozofij, predvsem indijskih in kitajskih. Jezik zaznamuje lirična subtilnost, a tudi mogočni simbolizem, v katerem odzvanja platonistična vera v primarnost sveta idej.
Hessejevi junaki so duhovno visoko razviti posamezniki, ki se trudijo iztrgati »čredni morali« in zaživeti samo po svojih osebnih zakonitostih. Pogosto nastopajo v dvojicah – Narcis in Zlatoust, Stepni volk in Hermina, H. H. in Leo –, kar simbolizira njihovo razdvojenost med dve življenjski drži: med apolinično, ki slavi razum, in dionizično, ki je zapisana igri, pesmi in plesu. Pot, ki jo Hesse vedno znova ponuja kot način posredovanja med obema, pa je umetnost.
Vse opisane značilnosti najdemo tudi v Hessejevem poznem delu Potovanje v Jutrovo deželo. Roman se začne kot poskus poročila o skrivnostni odpravi proti »Vzhodu«, katere udeleženec je bil tudi H. H., prvoosebni pripovedovalec. Nenavadno romanje »Zveze«, brezčasne religiozne sekte, je bilo obenem potovanje skozi pokrajine, a tudi skozi čase in bivanjske oblike. Pisana druščina je tako iz sedanjosti sestopala v daljna zgodovinska obdobja in se iz vsakdanjega življenja vzpenjala v domišljijske svetove. Vsak od članov odprave je imel svoj posamični, osebni razlog, da se je podal na pot, vse pa je povezovalo duhovno bratstvo – njihovo odklanjanje odčaranega sveta, ki časti »denar, števila in čas«, ter hrepenenje po »domu, po jutru, po domovini«. Bili so si različni, a družila jih je Vera. Ko je nekega dne izginil Leo, eden od služabnikov, je vero izpodrinil dvom; skupina je izgubila svojo enotnost in se razšla.
V romanu se nadrealistična, magična pripoved o potovanju Zveze ponotranji v eksistencialne dileme pripovedovalca, ki se je po žalostnem koncu odprave izgubil v »nezvenečih pustinjah zapečatene resničnosti«. Njegov trud rekonstruirati potovanje namreč ni nič drugega kot poskus rešiti si življenje s tem, da mu povrne neki smisel. Njegovo ponovno odkrivanje načel Zveze je obenem približevanje lastnemu bistvu, ki sta ga (pre)dolgo zastirala treznost in goli obup. Iz te omrtvičenosti mu pomaga ponovno najdeni Leo, za katerega se izkaže, da je sam vrhovni vodja Zveze. Spodbudi ga, da se prebije onkraj obupa, saj »na tej strani obupa živijo otroci, na oni strani prebujeni ljudje«. H. H. se mora soočiti z resnico svoje duše. Prek slikovite prispodobe mu je razodeto, da je bistvo njegovega obstoja umetniško ustvarjanje in da so njegove stvaritve bolj žive, manj minljive kot on sam.
Hessejevo pisanje ima še danes zveste bralke in občudovalce; med njimi so tudi sodobni pohajkovalci, trčeni in stepni volkovi, ki se, iščoč lastni smisel, klatijo na robu družbe.
Siddharta Hermann Hesse, MK, 2003
Poetična povest o človekovem romanju k samemu sebi. Pripoveduje o osebnih bojih posameznika v iskanju inividualizacije, o njegovi osamosvojitvi in ponovni vključitvi osvobojenega v kozmično skupnost bitij – o poti, ki jo pooseblja sodobni izobraženec Siddharta, soimenjak indijskega kraljeviča, ki je postal razsvetljeni Buda. Roman je napisan v nadvse izvirnem jeziku, ki staplja liriko in epiko, pripovedovanje in meditacijo ter mistično vzvišenost in čutnost.
Stepni volk Hermann Hesse, MK, 1999
Roman, v katerem se nenehno briše meja med resničnostjo in iluzijo, pripoveduje o Harryju Hallerju, neprilagojenem intelektualcu, ki je ostal zunaj vseh družbenih skupin, popolnoma svoboden, a tudi povsem sam. Delo je sestavljeno iz treh delov, ki postopno razkrivajo junakovo zagonetno osebnost. Haller se bralcu najprej razodene tak, kot ga vidi pisec uvoda, sledita še v znanstvenem slogu napisana Razprava o stepnem volku in čustveno nabiti Hallerjevi zapiski, ki tvorijo glavnino romana.
Narcis in Zlatoust Hermann Hesse, Sanje, 2004
Delo je psevdosrednjeveška pripoved o mladem menihu Narcisu in njegovem učencu Zlatoustu, ki utelešata ničejansko nasprotje med apoliničnim in dionizičnim oziroma med jungovskim moškim in ženskim principom. Prvi je mislec, človek duha, drugi je umetnik, človek srca. Zlatoust zapusti samostan in se poda na dolgo pot. Po številnih preizkušnjah, v katerih spoznava različne, arhetipske življenjske drže, doseže polno eksistenco in se spokojen vrne v materinski objem smrti, v blaženi neobstoj.