Pod drobnogledom: Orhan Pamuk in prevod njegovega romana Ime mi je rdeča
Orhan Pamuk je tačas najbolj priljubljen turški romanopisec. Rodil se je leta 1952 v Istanbulu, v katerem je, z izjemo treh let, ko je bil v ZDA, preživel vse življenje. Sprva je bil cenjen predvsem v Turčiji, kjer je prejel številne kritiške nagrade že za svoja zgodnja dela, z romanom Bela trdnjava pa je zaslovel tudi v tujini. Za Pamukova zgodnja dela je značilen strogi naturalizem, kasneje pa je začel eksperimentirati s postmodernističnimi tehnikami, zato ga nekateri kritiki primerjajo z Umbertom Ecom in Italom Calvinom. Konec leta 2005 je prejel dve visoki literarni nagradi: francosko nagrado Medicis za roman Sneg ter prestižno nagrado združenja nemških založnikov. Ob pisateljskem delu je Pamuk znan tudi zaradi kritičnih posegov v turško politično življenje in zaradi procesa, ki jim je sledil.
Knjige Orhana Pamuka, ki so prevedene v številne jezike, se pogosto dotikajo globoko zakoreninjene napetosti med Vzhodom in Zahodom ter opozarjajo na bogato, dragoceno tradicijo obeh kultur. Večina med njimi je \"zgodovinskih\", saj pisatelj v natančno zgrajene, intrigantne zgodbe vešče vpleta dejstva, ki jih zbira z natančnim raziskovalnim delom. Svoje junake, ki so vedno natančno izrisani, pa pogosto obogati z avtobiografskimi potezami, kar še pripomore k njihovi barvitosti.
Knjiga Ime mi je rdeča je Pamukovo drugo delo, prevedeno v slovenščino, in velja za vrh njegove ustvarjalnosti. Roman, ki opisuje devet snežno belih zimskih dni v Istanbulu ob koncu šestnajstega stoletja, se začne z izpovedjo trupla, ki leži na dnu vodnjaka. Mrtvec je (bil) mojster Fini efendi, pozlatar, ki je bil skupaj s peščico najbolših miniaturistov v deželi najet, da bi iluminiral skrivno knjigo, ki jo je naročil sam sultan, da bi veličastno slavila njegovo življenje in gospostvo. Zgodbo nato izmenjaje pripovedujejo številni pripovedovalci, med njimi celo živali, predmeti in barve. Ta polifonija najrazličnejših glasov ustvarja prepričljiv vrvež, skozi katerega slišimo zven vsakdanjega življenja v Istanbulu pred več kot štiristo leti. Ta živost, avtentičnost je ena od odlik tega čudovitega romana, saj avtorja bolj kot zgodovina bitk, vladarjev in letnic zanima \"mala\" zgodovina otomanskega imperija: njegovi običaji, šege, jedi, obleke, seksualne navade ...
Vsebinsko, problemsko jedro romana je soočenje dveh različnih slikarskih nazorov. Iluminacije, ki jih je naročil sultan, naj bi bile namreč izdelane v zahodnem, \"frankovskem\" slogu, za katerega je značilna prepoznavnost avtorja, njegov osebni pečat, ki slikam vdihne nezamenljivost in neponovljivost. Nasprotno pa je pri tradicionalnem islamskem slikarstvu znak največjega mojstrstva prav odsotnost posebnosti; ne ceni se izvirnost, ampak natančna, brezčasna imitacija starih mojstrov. A v tem slikarskem dvoboju je v miniaturni obliki utelešena veliko splošnejša razlika: razlika med moderno subjektivnostjo, ki je odraz sekularizacije \"zahodnega\" sveta, in izničenjem individualnosti oziroma videnjem sveta iz vzvišenega, božjega gledišča.
Ta intelektualna razmišljanja, ki jih Pamuk nevsiljivo podaja skozi duhovite prvoosebne nagovore svojih junakov, se ves čas spretno prepletajo z detektivskim razvozlavanjem skrivnostnega umora ter zastrto ljubezensko zgodbo med Črnim, ki umor raziskuje, in Šekuro, prelepo hčerko Strica efendija, nadzornika iluminatorjev. Skupaj tvorijo razkošno, skoraj sedemsto strani dolgo, a presenetljivo rahlo in igrivo besedno tkanje.
Pod črto: Pamuk je sprva mislil, da bo postal slikar. Kot otrok je užival v prerisovanju starodavnih miniatur, ki jim je posvečena pričujoča knjiga.
Če vam je ta knjiga všeč, preberite še ...Bela trdnjava Orhan Pamuk
mehka vezava, Sanje, 2005
Roman pripoveduje o dveh izobražencih, dvojnikih, Italijanu in Turku, vzhodnjaku in zahodnjaku iz sedemnajstega stoletja. Njuni življenjski poti se po naključju srečata, ko italijanski mladenič pade v turško ujetništvo. Medtem ko igrata igro moči in podrejenosti, dialektiko gospodarja in hlapca, se njuni identiteti vedno bolj prepletata, briše se meja med njunima osebnostima, dokler se končno ne zamenjata. Ta imenitno zgrajena pripoved v svojo zrcalno predstavo zvabi tudi bralce, ki se sprašujejo, čigav je glas, ki pripoveduje zgodbo, in kje je meja med resničnostjo in izmišljijo, med življenjem in sanjami. Obenem je delo slikovit vpogled v neznani, skrivnostni svet Turčije 17. stoletja.
Če vam je ta knjiga všeč, preberite še ... Sneg Orhan Pamukmehka vezava, Sanje, 2006
Ka, pesnik patricijskega istanbulskega porekla, se po dolgih letih nemškega izgnanstva vrne v domovino z dvema namenoma: da bi poročal o lokalnih volitvah in epidemiji samomorov med dekleti z naglavno ruto, predvsem pa da bi srečal svojo mladostno ljubezen. Snežni metež v zaspanem, revnem in obupanem mestu ga posrka v bliskoviti tok dogodkov, v katerih spoznavamo galerijo absurdnih likov, ki poosebljajo današnjo turško stvarnost in dosežejo vrhunec v krvavem uporu, ki ga ob pomoči vojske izvede vodja potujoče gledališke skupine. Gre za prepričljiv oris sodobnega sekularnega Zahoda, polnega izpraznjenih podob in idej, in tesnobe islamskega sveta, ki zaradi svojega izročila te izpraznjenosti ne zna upoštevati.