Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pogled od znotraj

Pogled od znotraj

Mitja Rotovnik, Bukla 65, maj 2011

Pogled od znotraj

Medtem ko glede zakonske opredelitve pojma javni kulturni interes, ki jo povzema tudi vsakokratna resolucija o kulturnem razvoju Slovenije ni kakšnih večjih teoretičnih razhajanj, je z udejanjanjem javnega kulturnega interesa z leta v leto več težav. Sintagmo javni kulturni interes je namreč v praksi treba operacionalizirati, saj se davkoplačevalski denar lahko namenja za tiste kulturne programe, ki so v javnem kulturnem interesu. Operacionalizacija je nujna zaradi izmuzljivosti javnega kulturnega interesa, ko zanj pravično (?) in utemeljeno (?) namenjamo javni denar. Zakonodajalec je pogruntal znameniti pojem javna služba in to ne le za kulturo in umetnost, pač pa kar za vse družbene dejavnosti, ki ne morejo in ne smejo živeti zgolj iz tržnih virov, saj »služijo javnosti«. Programi, ki so v javnem interesu so torej upravičeni do družbenih subvencij, torej do davkoplačevalskega denarja. Opravljajo pomembne socialne funkcije, ki sodijo v srčiko uresničevanja socialne države, z njo povezane solidarnosti in enakih možnosti za vse državljane.

Javna služba tudi v kulturi in umetnosti pomeni pretvorbo javnega kulturnega interesa v operativni jezik konkretne kulturne politike, v tisto, kar razumemo in kar želimo uresničevati kot nacionalni kulturni program, oziroma kot kulturne programe lokalnih skupnosti. Javnega kulturnega interesa ne izvajajo le klasični nacionalni in lokalni javni kulturni zavodi; poleg Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Prešernovega sklada, Agencije za knjigo ali film, sklada za ljubiteljske dejavnosti itd. ga izvajajo po novem tudi nevladne kulturne organizacije, zasebni kulturni zavodi, fundacije in društva, samostojni kulturni delavci in samostojni podjetniki.. Če v praksi opravljajo za javnost pomembne ali zanimive programe, si v skladu s finančnimi možnostmi države in lokalnih skupnosti zaslužijo javno finančno podporo za časovno omejena obdobja ali za povsem konkretne, enkratne programe oz. projekte.

Do tu je več ali manj vse v redu, težave se začnejo, ko je treba načelna izhodišča uresničiti.

Prvi in največji problem so javni kulturni zavodi, ki so postali več ali manj nedotakljiva svetišča izvajanja konkretnih javnih služb; za njimi stoji delujoča in vsestransko podprta zakonska zaščita. Kar je lahko celo dobro, če umetniški in poslovodni proces v njih poteka odlično. Ker v večini primerov odličnosti ni, ker je vse preveč javnih zavodov vodenih izjemno slabo, ker mnogi med njimi ne dosegajo mednarodno primerljivih umetniških rezultatov, ker v njih niso zaposleni najboljši umetniki in kustosi, je treba z njihovim zavzetejšim posodabljanjem razbiti okostenelo pojmovanje izvajanja javne službe, kjer se njeni protagonisti najraje ne sprašujejo o kakovosti njene izvedbe in družbeni relevantnosti.

Izvajanje javne službe mora zato spremljati nenehno samoizpraševanje njenih neposrednih izvajalcev kot tudi ustanoviteljev, ki zagotavljajo večino denarja za njihovo delovanje, o kakovosti izvedenih programov. Ali si res prav vse, kar se ponuja in izvaja kot javna služba zasluži svoj naziv in predvsem denar? In, ali ni marsikatero kulturno dejanje ali delovanje po krivici odrinjeno od javnega denarja?

Kulturna politika se je zavarovala pred pomanjkanjem samokritičnosti, samozadovoljnega zazrtja v opravljeno delo in programsko povprečnost tako, da je v sistem upravljanja vključila strokovne svete, ki naj bi bdeli nad kakovostjo izvajanja programov in poslanstev zavodov. V mestnih načelništvih in pri Ministrstvu za kulturo že dolgo delujejo področne strokovne skupine za evalvacijo programov vseh javnih služb. Vodstva javnih zavodov so dolžna ustanoviteljem ob zaključku poslovnega leta predložiti ne le vse pokazatelje o finančnem, kadrovskem in investicijskem poslovanju, temveč tudi poročila o vsebinski uresničitvi letnega programa.

Kako poteka vsakoletna vsebinska evalvacija izvajanja javne službe na vseh omenjenih ravneh ne ve dobro nihče. Znano je le, da si večina vodstev zavodov prizadeva predstaviti letno bero čim bolj pozitivno, če je že kaj narobe z uresničevanjem javne kulturne službe so največkrat krivi ustanovitelji, ker so jim namenili premalo denarja. Strokovni sveti, posledično tudi sveti zavodov in omenjene strokovne komisije, imajo zato težko delo, ker morajo prevečkrat same namesto vodstev povedati in zapisati, da vse le ni tako dobro, kot je zapisano v letnih poročilih. Problem številnih vodstev je v tem, da niso pripravljena na odkrito soočenje z dejanskimi umetniškimi in strokovnimi neuspehi. Med letom jim gre neskončno na živce strokovna kritika v medijih, če ne hvali njihovih predstav, koncertov in razstav, nič manj kakšna redka neprijetna ocena od članov strokovnih svetov, ob letu osorej pa je že kar bogokleten kakšen kritičen zaznamek ustanoviteljevih strokovnih komisij bodisi o opravljenem delu bodisi o predlaganem programu.

Bistveno je, da so vsebinska poročila o opravljenem delu, ki jih pripravljajo vodstva zavodov problemska, samokritična in poštena. Taka so lahko le, če je notranja evalvacija uresničevanja programa trajna, transparentna in izvajana v demokratičnemu dialogu. Če se zlasti umetniško vodstvo zapira vase in se boji notranje evalvacije, potem so vsebinska poročila običajno borna in daleč od stvarne ocene uresničenega programa.
Skrajni čas je, da ministrstvo in občinska načelništva za kulturo zahtevajo od vseh, ki prejemajo javni denar za svoje programe, ki torej na tak ali drugačen način opravljajo javno kulturno službo, da na svojih spletnih straneh obvezno objavljajo tudi letna vsebinska poročila, svoje bližnje načrte in strateške usmeritve.

Širok dialog o javni(h) kulturni(ih) službi(ah) je treba odpreti. Toliko bolj, ker je pred vrati neskončno število kandidatov za pridobitev statusa javni kulturni zavod in ker je med nami malo tistih, ki se zavedamo dejstva, da je že sedanji javni kulturni zavod kot zveličano svetišče javne kulturne službe potreben radikalne posodobitve. Pa tudi zato, ker bi pisci novih zakonskih osnutkov o zavodih pojem javne kulturne službe radi izbrisali oz. ukinili in ga nadomestili z neobvezno formulo »sofinanciranja kulturne dejavnosti«.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...