Pogovor z Janjo Vidmar, eno najbolj branih slovenskih pisateljic
Janja Vidmar piše za otroke in mladino, njena dela pa so bila v preteklih letih tako nagrajevana kot tudi grajana in ožigosana, češ da so za mladino pohujšljiva, pretežka in neprimerna. Socialno-psihološki roman Zoo, v katerem se prepletajo motivi prestopništva, ljubezni in odraščanja, je eno njenih najzrelejših del.
Bukla: Ste poklicna pisateljica v družbi, ki je avtorjem iz dneva v dan manj naklonjena. Kako s svojega gledišča ocenjujete trenutne smernice slovenskega založništva?
Janja Vidmar: Slovensko založništvo je, z redkimi izjemami, izrazito nenaklonjeno izvirnemu leposlovju. Uredniki so pod pritiskom, prevodna dela so cenejša, avtor se je prisiljen podrediti zahtevi po dobičku, kar se močno pozna predvsem pri mladinski književnosti. Sama natančno vem, kdaj se prostituiram za honorar in kdaj iz notranje nuje ustvarjam kompleksnejše vsebine. Žal slednje zaradi založniške politike ni preveč priljubljeno. Tudi novodobno založništvo, knjigotrštvo in bralstvo pač deluje v sklopu militantne mobilizacije ljudi v paranoične potrošnike vseh mogočih mašil skomercializiranega trga. Razhajanje okrog davčne stopnje je samo vrh mrhovine, ker je vsak sistem izpodjedal temelje, kot mu je ustrezalo.
Bukla: V svojih knjigah se pogosto ukvarjate z manj prijetnimi platmi mladostništva - nerealna pričakovanja okolice, droge, begunstvo ... Kakšni so na takšno tematiko odzivi založnikov, strokovne javnosti in mladih bralcev?
Janja Vidmar: Pokončni stebri naše družbe se pač zgražajo, psi lajajo, karavane gredo dalje. Tisti, ki imajo zdrav odnos do življenja in literature, menijo, da sem z nekaterimi svojimi deli preprosto pred časom. In jaz jim hvaležno ter skromno pritrjujem. Obe moji zadnji knjigi sta dvignili prah, še preden sta izšli. Nad delom ZOO se usajajo bolj katoliško usmerjeni posamezniki, češ \\'še ena novotarija v nizu svinjarij, ki jih piše Janja Vidmar\\'. Knjiga Fantje iz gline pa živcira homofobe (beri: latentne homoseksualce), ker imajo menda \\'pedri že itak več pravic od heteroseksualcev\\'. Stroka včasih ne ve prav, kam bi me umestila, mladi bralci pa medtem mirno berejo moje knjige.
Bukla: Pobliže ste se srečali z obtožbami, da s svojo literaturo kvarno delujete na mlade bralce. Kdo lahko določa, kaj je primerno branje za mlade?
Janja Vidmar: Kdo bi odločal o tem, kaj je primerno branje za mlade, ne vem, ker se pri nas večina odraslih ubada s tem, katero branje je neprimerno. Sicer vedno in povsod poudarjam, da bi z veseljem kvarila bralce, ko bi le malo bolj brali. Ampak mi mladinski avtorji smo žal čisto neškodljiva živinčad, ker nas prehitevajo internet, igrice in mobilna tehnologija. K sreči smo vsaj trpežni, kar dokazujejo tudi naše izposoje. Predvsem zato, ker se mladi bralci ne bojijo knjig slovenskih pisateljev tako kot njihovi starši.
Bukla: Nekje sem prebrala, da ste skušali s knjigo Zgaga in mačje oko napisati slovenskega Harryja Potterja. Želja po slavi in bogastvu ali fascinacija z žanrom?
Janja Vidmar: Ni šlo za kopiranje Potterja, temveč za poskus vnašanja fantazijskih elementov v realistično literaturo. Želja po slavi pa je na tako majhnem trgu nesmiselna. Zakaj, komu in predvsem kako biti slaven v deželici, kjer vsak vsakogar pozna? Kjer se vsak sosed spominja, kako si tekal z nago in posrano ritko po dvorišču, pa kako so se tvoji domači garbali in koliko kroničnih alkoholikov ste pokopali v rodbini. Biti slaven pri nas? Lepo vas prosim. Grozljivo.