Pohajkovanje po mestu literature
Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? In kaj je tista majhna izjemnost, ki Ljubljano postavlja na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Arjana Pregla, slikarja, ilustratorja, oblikovalca, grafika in avtorja številnih kolumen in kratkih zgodb. Leta 2017 je pri založbi LUD literatura izšla njegova knjiga O ženski, ki ni hotela z balkona. Njegova umetniška dela so razstavljena po celem svetu. Je provokativen, hudomušen in duhovit avtor, ki s svojimi deli analizira in kontekstualizira obstoječe družbeno stanje. Arjan pravi, da je moč umetnosti v tem, da osvetljuje stvari na nov način.
***
Proti koncu 19. stoletja, ko se je ideja modernosti šele rojevala, je Charles Baudelaire pisal o sprehajalcu, pohajkovalcu, flanerju. Ta »strasten opazovalec« se brezciljno giblje po ulicah Pariza, »je stran od doma, a se vseeno počuti povsod doma; da vidi svet, da je center sveta, a vseeno ostane skrit od sveta.« Za Walterja Benjamina je flaner ključna figura urbanega gledalca, tako rekoč amaterskega detektiva, ki raziskuje mesto. Flaner je torej človek, ki tava po ulicah, jih doživlja in bolj kot ne pasivno opazuje dinamiko mesta.
Nadrealisti so kasneje idejo pohajkovalca sprejeli, a jo nadgradili. Hoteli so doseči »višje zavedanje mesta«, zavedanje, kjer bi se realna izkušnja mesta stikala z nadrealno. Zato so poskušali iznajti načine sprehajanja po mestu, ki bi se izogibali vsakdanjosti, enoličnosti, banalnosti. To so dosegali z raznimi eksperimenti, z jasno določenimi postopki, čeprav so lahko bili ti zelo arbitrarni: slediti neznani lepi ženski (to ima danes, v času »me too« kampanje rahlo neprijeten prizvok, a mogoče je to tema za kakšno drugo priložnost) ali hoditi po mestu, a se pri tem orientirati z zemljevidom drugega mesta. Nadrealistični sprehajalec postane v vsakem primeru bolj aktiven od baudelairovskega.
Leta 1956 Guy Debord opiše neko drugo hojo po urbanem okolju kot enega osnovnih postopkov situacionizma, smeri, ki se je odvijala na meji umetniških akcij in politike. Derivé, »tehnika hitrega prehajanja skozi različne ambiente«, po njegovem mnenju vključuje »igrivo-konstruktivno obnašanje in zavedanje psihogeografskih učinkov in je torej precej drugačna od klasičnih oblik potovanja ali sprehajanja«. Njegov glavni namen pa je, če rahlo poenostavim, da razbija poti (ideje, mišljenje), ki nam jih ponuja »družba spektakla«, ki tudi mesto ureja po svojih merilih: ekonomskih, političnih, turističnih … Torej s takimi »sprehajalnimi« intervencijami aktivno ustvarjamo občutja, poti, mesto.
Vsi trije našteti »pohajkovalci« so sprožili množico umetniških, literarnih, organizacijskih dogodkov, ki jih dandanes lahko že skorajda razumemo kot žanr: sprehajanje v esejistiki, vizualni umetnosti, literaturi. A na tem mestu sem ta precej skrčen oris sprehajalca naredil prav z določenim namenom.
Ker se nanaša na mesto.
In ga lahko navežemo tudi na naziv »mesto literature«, častivreden naslov, ki si ga Ljubljana deli s kupom zelo zanimivih mest po vsem svetu: Bagdad, Reykjavik, Krakov, Praga, Dublin …
A mesto literature seveda ni (le) urbanistični pojem, ne govori le o fizičnih ulicah, četudi so povezane z literati ali knjigami. Govori o »psihogeografiji« literature. In mesto literature potrebuje tudi svoje literarne »sprehajalce«: bralce, pisatelje, založnike, organizatorje dogodkov …
Ko mesto dobi naziv »mesto literature«, tega dobi zaradi določenih dogodkov, zgodovine, ljudi, naklonjenosti literaturi ipd. A izjemno pomembni so prav »sprehajalci« po mestu literature. Verjetno je od teh največ flanerjev, ki se s(kozi) knjigo sprehajajo po mestu, vmes je kakšen »nadrealist«, ki odkriva do zdaj nenavadne povezave med literaturo in ljudmi, nujno pa je, da se najdejo tudi tretji, ki bodo po mestu literature izvajali »igrivo-konstruktivni derivé«. In to z različnimi programi, dogodki, lokacijami, žanri, starostnimi skupinami, razrednimi razlikami, poklici, nacionalnostmi ipd. Le tako po mestu literature ne bodo vodile le široke in osvetljene ulice, polne reklam (velikih literarnih dogodkov, desetih od povsod priporočanih knjižnih naslovov ipd.) z jasno zarisano edino pravilno potjo gibanja, ampak bo to živ organizem, mesto, katerega tloris se neprestano spreminja, dorisuje in širi.