Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Ljubljana - Unescovo mesto literature

Posluh za ustvarjalnost

Marjetka Krapež, Bukla 145, 21. 11. 2018

Posluh za ustvarjalnost

foto: Jože Suhadolnik

Ljubljana je decembra 2015 prejela trajni naziv Mesto literature.
Kaj pomeni, da je neko mesto mesto literature? In kaj je tista majhna izjemnost, ki Ljubljano postavlja na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Marjetke Krapež, profesorice slovenščine na gimnaziji Vič, pesnice in mentorice literarnega kluba L'etažer. Izdala je pesniški zbirki Prgišče (2009) in Sredi bližine. Vsako leto skupaj s Tanjo Radež pripravi rokovnik Dan edine izjeme opremljen z verzi. Kot pedagoginja in mentorica deluje že dve desetletji. V literarnem klubu L'etažer dijake spodbuja, da postanejo raziskovalci: »Če pišejo in če berejo, so raziskovalci jezika in samih sebe.«


V Ljubljano sem prišla študirat. V tem obdobju mi je mesto na pot poslalo Lojzeta Kovačiča, izjemnega mentorja literarnih delavnic. Nič čudnega, da sem Ljubljano najprej spoznala in doživela z branjem njegovih del, iz prišlekovih spominov so vstajali opisi Novih Jarš, stolnice, tržnice, stare Ljubljane, Tivolija … Ljubljana je v njegovih opisih resna in kruta, neprizanesljiva do tujcev in revežev. Kovačiču pisanje ni bilo v tolažbo, raslo je iz utrujenosti, lakote, pomanjkanja vseh vrst. Pogumno je ubesedoval svoj nemir in bolečino, tako svoje kot poti in stran poti mesta. »Izoblikovati svojo brez­obličnost, dati breztelesnosti duše telo, izraziti se, to je bil glavni gon vseh stvari, ki so se kopičile okoli človeka«, je zapisal v Otroških stvareh.

Ne vem, kako čas in prostor prehajata v literaturo, prav gotovo pa literaturi ni veliko do ugajanja; vstopa v življenje pisca in bralca, ga spreminja, vdira v sanje in jih osvobaja, beži pred plenilsko površnostjo in plitkostjo, uhaja s polja koristnega in nenehno sprašuje. »Čas ujeti. Spoznati, kaj je čas. Ga držati v roki. Ga spustiti in čutiti, kako se izteka v pesti kot kakšen hrošč ali metulj – brezčasen sredi časnosti. To se zgodi med pisanjem«, pravi Kovačič v Zrelih rečeh.

Naziv Unescovo mesto literature lahko razumem prav v tem smislu, kar pomeni, da je Ljubljana lahko mesto, v katerem imata prostor branje in pisanje, da ima, kljub narcistični in potrošniški kulturi, kljub šolstvu, ki na prvo mesto postavlja pridnost in ubog­ljivost, predvsem posluh za ustvarjalnost. Takšno mesto se še kako zaveda, da potrebuje prostore za branje in pisanje, kot so Trubarjeva hiša literature, Vodnikova domačija, Pionirski dom in drugi. In mentorje, ki bi mladim, preden jih začnejo mleti mlinski kamni tekmovalnosti, rekli, da je slovenščina »jezik ne samo v muko, ampak tudi v srečo, če že ne v užitek …« Kovačič, ­Zrele reči).

Ljubljana je lahko mesto literature, dokler je odprta za ustvarjalce od blizu in daleč. Kako je ravnala s Trubarjem, Prešernom, Kosovelom, Cankarjem in drugimi ustvarjalci ter kako ravna z današnjimi, je vprašanje, na katero bi si moralo odgovoriti. Upam, da bi, v primerjavi s Kovačičem, brali drugačne odgovore: »Prišel sem v deželo s težkimi kompleksi, s plitvino v prsih … Tu so drug drugemu ujetniki.«

Ljubljana je lahko mesto literature, če verjamemo, da je knjiga protiutež osebni in skup­ni amneziji ter neznosnemu ­populizmu.
Ljubljana je lahko mesto literature, če se zavemo, da se s pisanjem in branjem širi prostor občutljivosti in svobode duha, prav slednja pa omogoča ugledati samosvojost vsakega človeka. In če se zavemo: »Človek je jezik,« kot se je Kovačič v Prišlekih.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...