Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Postkrizna knjižna produkcija na Slovenskem

Samo Rugelj, Bukla 144, 12. 9. 2018

Postkrizna knjižna produkcija na Slovenskem

Oni dan mi je poslovni partner, ki skrbi za to, da naše knjige pridejo do splošnih knjižnic, povedal, kaj so mu rekli v eni od teh knjižnic. Nekako takole je govoril: »V knjižnice prihaja vse več knjig, ki so ali preveč hermetične in primerne za res redke zahtevne bralce ali pa so precej lahkotne in najbolj ustrezajo tistim, ki v knjigah iščejo predvsem sprostitev in nasvete. Tistega vmes, zlate sredine, je vse manj. Zakaj recimo, če govorimo o prevedenih romanih, pri nas izdajo samo kakega nagrajenega, ne pa tudi kakega, ki je bil 'zgolj' nominiran za neko nagrado?«

Knjižničarka je seveda govorila o trendu, ki je naravna in logična posledica dogajanja na slovenskem knjižnem trgu v zadnjih, postkriznih letih, ko je obseg založništva padel na polovico predkriznih vrednosti in sta se temu morala prilagoditi tudi produkcija knjig in knjigotrštvo. Kaj se je zgodilo in kaj se dogaja na njem?

V osnovi imamo v Sloveniji tri precej samozadostne knjižne sisteme (učbenikov za potrebe tega besedila ne bom upošteval), ki lahko poskrbijo za učinkovit plasma knjig, ki jih izdajajo. Prvi in največji je združeni sistem Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, ki z mrežo več kot petdesetih knjigarn in drugimi prodajnimi potmi lahko učinkovito skrbi za pretok svojih najbolj komercialnih knjig od njihovega izida do bralcev in kupcev. Poudariti velja, da to velja predvsem za tiste, lažje prodajljive knjižne izdaje, ki so potem tudi ustrezno izpostavljene na zidanih in spletnih knjižnih policah, saj tiste, ki so v tem sistemu izšle s pomočjo takšne ali drugačne javne podpore, v knjigarnah večinoma niti niso v ospredju, ker nimajo ustreznega trž­nega potenciala. Drugi je sistem Učil, ki je z obsežno mrežo neknjigarniških površin in lastnih knjigarn ter ob dodelani politiki izdajanja predvsem komercialnih knjig, vzpostavil model, ki omogoča uspešno trženje večine izdanih knjig ter pokrivanje njihovih stroškov s prodajo na javnem (torej predvsem knjižničnem) in zasebnem trgu (fizičnemu kupcu). Tretji je sistem, ki ga tvorijo tradicionalne založbe, ki bi jih nekdaj lahko imenovali katoliške (torej Družina, Celjska Mohorjeva, Celovška Mohorjeva in še katera), čeprav so v zad­njem času s svojimi izdajami vse bolj opazno prisotne tudi s splošnimi knjižnimi temami. Tudi te imajo kar nekaj svojih knjigarn ter jasno ciljno skupino bralcev in kupcev za svoje knjižne izdaje, kar jim omogoča vsaj približno nadaljevanje izpolnjevanja njihovega knjižnega poslanstva.

Ti trije sistemi v tržnem smislu poskrbijo za približ­no dve tretjini knjižnega programa na obstoječem knjižnem trgu in bodo lahko približno nemoteno delovali tudi vnaprej. Kaj pa preostala tretjina? To so preostali, večinoma manjši založniki (razen izjem), ki so si morali najti samosvojo pot za obstoj na slovenskem postkriznem trgu. Vsak od njih to počne na svoj način. Bodisi so organizirani kot neprofitne institucije in so usmerjeni v izdajanje zahtevnejših knjig, njihova dejavnost pa se obnavlja z javno podporo njihovega programa, bodisi imajo kako posamično lastno knjigarno, ki jim vsaj tam omogoča neposreden stik z bralci in kupci njihovih knjig, bodisi so se usmerili v izdajanje specializiranih strokovnih knjig, ki jih lahko ­prodajajo specifični ciljni publiki, bodisi so usmerjeni v izdajanje knjig za znanega naročnika in jim zato sploh ni treba vstopati v knjigotrški cikel, bodisi so s svojimi izdajami in trženjem vezani predvsem na prodajo knjižnicam ter drugim javnim institucijam, kjer ustvarjajo večino svojih prihodkov. Pogosto založbe za svoje preživetje uporabljajo kombinacijo zgoraj navedenih modelov, torej denimo delno javna sredstva za produkcijo, potem pa prodajo knjig knjižnicam in na lastnih dogodkih, kar jim omogoča, da niso preveč odvisni od knjigarniške prodaje.

Kaj je rezultat vseh teh silnic? Splošno rečeno, je to vse bolj premišljena in predvsem v finančno preživetje usmerjena politika izdajanja knjig posameznih založb. Je to dobro? Po eni strani da, saj ti manevri omogočajo obstoj in preživetje teh založb. Po drugi strani pa je rezultat ugotovitev knjižničarke iz začetka tega besedila.

Prišlo je namreč do razcepa, ki ga na svojem knjiž­nem in bralnem seznamu najbolj občuti bralec in kupec knjig. Na eni strani namreč izhajajo knjige, ki morajo za to, da dobijo javno podporo, izkazovati visoko estetsko in/ali strokovno raven vsebine, kar je pogosto (ne pa vedno, obstajajo tudi dobrodošle domače in tuje izjeme) v nasprotju s pričakovanji in željami širšega kroga bralcev. Te knjige izhajajo tako, da so podprte s strani produkcije, obenem pa imajo tudi zanesljive prihodke iz prodaje na javnem trgu, kar v seštevku že omogoča njihovo nadaljnje izhajanje, ne glede na to, da morda nimajo večjega števila bralcev, kaj šele kupcev. Na drugi strani te letvice pa izhajajo knjige, ki so bile izbrane na podlagi svojih vsebinskih predhodnic in so že dokazale, da se lahko pokrijejo s prodajo na trgu, kar pomeni, da nadaljujejo isto ali pa vsaj podobno vsebinsko linijo in ne prinašajo česa vsebinsko novejšega.

Tistega vmes je vse manj; zmanjkuje tako dobrih novih romanov, ki bi jih lahko priporočili svojim prijateljem, ki niso ravno literarni kritiki, vseeno pa so zainteresirani bralci, kot tudi dobrih neleposlovnih knjig, ki niso preostro zašiljene v kako teoretsko smer, vse­eno pa prinašajo nove vsebinske poudarke o našem času in prostoru. Zakaj je tako? Preprosto zato, ker take knjige žal ne morejo pokriti stroškov svojega izida, če kje ne dobijo kakega dodatnega financiranja. Knjiž­nice jih odkupijo nekako do 150 izvodov, in četudi se jih še dvakrat več proda po drugih poteh, končna prodaja skupno okoli 500 izvodov ne pokrije stroškov, ki nastanejo ob njihovem izidu. Tveganje je pač preveliko. Slovenskemu založništvu zato v prihodnosti preti, da bo izgubilo svojo svežino na presenečenjih tipa: »Vau, a tole je izšlo v slovenščini?! Super!«

Redki so, ki se še odločajo za tovrstna tipanja v novo ali neznano smer. Včasih so to uredniki, ki delujejo znotraj velikih sistemov, kadar njihovih odločitev pač ne zavrne zgolj poslovna logika hišnega sistema. Spet drugi so posamezni založniki, ki jim srce bije za to, da na slovenski trg pripeljejo točno določeno knjigo, ne glede na tveganje, ki si ga s tem nakopljejo.

Prepoznajte jih in nagradite (tudi) z nakupom takih knjig v tej jeseni! Na tak način bodo lahko delovali še naprej.

Tudi prihodnje leto.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...