Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Ervin Hladnik Milharčič

Pot na Orient

Samo Rugelj, Bukla 43, julij-avgust 2009

Pot na Orient

Dolgoletni novinar in reporter iz mnogih vzhodnih kriznih žarišč, nazadnje iz Teherana pred dnevi, od koder je poročal o največjih demonstracijah zadnjih trideset let ob razglasitvi rezultatov nedavnih predsedniških volitev, nam v gosto tkanem, z mnogimi – tudi anekdotičnimi – zgodbami posameznikov prestreljenem stilu odkrije še nekaj neznanih tančic z vedno eksotičnega in v svoji omamni skrivnostnosti neulovljivega Orienta. Od izvora čevapčičev, ki si jih kot lastno pogruntavščino lastijo povsod na Vzhodu, do Sueškega prekopa, ki je bil v zadnjih desetletjih prostor raznovrstnih političnih in vojaških preigravanj. Če je lani s svojim prvovrstnim potopisno literarnim prvencem presenetil Andrej Detela, je letos vmesni prostor med angažiranim žurnalizmom in popotniško literaturo spretno zapolnil Ervin Hladnik Milharčič.

Bukla: Zadnji dogodki v Iranu so kot nekakšen odmev na izid vaše knjige. Kako kot dolgoletni poročevalec gledate na sedanje stanje na Bližnjem vzhodu? So nenehne krize (»Bombe so bile in bodo, življenje pa gre naprej in mora iti naprej,« pravi en od vaših sogovornikov) že nekakšno naravno stanje tega dela sveta ali mu v prihodnosti napovedujete kakršno koli stabilizacijo?

Ervin Hladnik Milharčič: Zadnji del Poti na Orient je bil napisan lani ob tem času v Iranu. Ljudje, s katerimi sem govoril, so opisovali družbo, ki je razcepljena na dvoje. Na eni strani je toga družba, ki je izšla iz Homeinijeve revolucije. Nad njo gospodujejo verske institucije v spregi s političnimi strukturami. Ob njej je nastala laična družba, ki s svetom ajatol noče imeti nobene zveze. Gledajo iste filme kot mi, berejo iste knjige in poslušajo isto glasbo. Lani so se v tej družbi ukvarjali z istimi problemi kot mnoge druge laične družbe na svetu. Kako željo po individualni svobodi združiti z življenjem v avtoritarni državi? Obe družbi sta resnični. Prva je bila zelo javna, druga je potisnjena za zidove hiš in zaprta vrata zasebne sfere. Nekaj tednov pred volitvami je ta skrita podoba družbe prišla na dan. Med konservativnim Iranom, ki hoče ohranitev statusa quo, in reformistično razpoloženim Iranom, ki hoče spremembe, se je začel zelo strasten dialog. Uradni volilni rezultat je pokazal presenetljivo sliko, ki ni bila v skladu z razpoloženjem pred volitvami. Zmagal naj bi konservativni dosedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad, ki naj bi bil dobil skoraj dve tretjini glasov. Reformistični del družbe je zavrnil rezultat volitev in z demonstracijami zahteval vsaj natančno ponovno in javno preštevanje glasov. Iran je namreč republika. Ajatole potrdijo predsedniške kandidate, ki se jim zdijo ustrezni, ljudje pa potem zares izvolijo enega od njih. To ni ravno liberalna demokracija, je pa republika. Ali je vsaj bila. Ljudje so šli protestirat, ker so imeli dobro utemeljene sume, da je predsednik Ahmadinedžad potvoril volilni rezultat in zlorabil oblast. Že prvi dan po volitvah so ga ljudje obtožili, da je izvedel državni udar. Na ulice Teherana je prišlo protestirat vsaj milijon ljudi. Župan mesta je govoril o treh milijonih. Ahmadinedžad je odgovoril s silo in policijskim nasiljem. S tem je spravil pod vprašaj legitimnost oblasti ajatol, ki od Homeinija naprej nikoli ni bila sporna. Med volitvami sem bil v Iranu. Potrdilo se mi je tisto, kar sem videl lani. Družba je razcepljena, država njeno enotnost ohranja s silo in idejo islamske republike potiska v vedno globljo krizo. Življenje seveda vedno teče naprej. O bombah ni kaj pametnega reči. Morda le to, da je bila večina bomb, ki so v zadnjih desetih letih padle na Bližnji vzhod, izdelana v Združenih državah in Evropi, nosijo pa jih evropska in ameriška letala. Naša podoba o teh deželah je, da so nasilne. Lahko si mislite, kakšna je podoba Amerike in Evrope v očeh ljudi, ki v Libanonu, Iraku, Afganistanu in Pakistanu deset let gledajo v nebo in čakajo, kaj bo padlo z njega. Tudi v Iranu gledajo v nebo. Ampak, da. Pod vsem tem teče zelo običajno življenje zelo običajnih ljudi.

Bukla:  Vaša knjiga je prepredena z različnimi zgodbami vsakovrstnih pripovedovalcev, utrinki z uličnega življenja ter modrovanji ob čaju in kavi. Je to neke vrste zrcalo vzhodnjaškega načina življenja, ki se pogosto odvija na ulici? Ali tudi perspektiva žurnalista, ki tudi na tak način beleži utrip življenja in piše o njem?

Ervin Hladnik Milharčič: Jaz o svetu pišem kot novinar. Zapisujem si zgodbe ljudi in jih podam v reporterskem jeziku. Žurnalizem pa ima več jezikov in mnogo žanrov. V Poti na Orient sem predelal reportažne zapise, v katerih sem pisal o ljudeh, ki sem jih srečal, ali pa so oni našli mene. O dogodkih sem pisal kot priča, ki je poskušala razumeti njihovo logiko. Knjiga je radoživa, ker so ljudje, ki sem jih srečeval, radoživi. V njej so hrana, filmi, knjige in neskončni pogovori. Poslušal sem ljudi, ki »mislijo« svoje družbe, ker sem skozi njih lahko sam »mislil« njihovo družbo.

Bukla:  Poročali ste iz različnih koncev sveta. Je Orient tisti, ki vas je do sedaj najbolj zaznamoval in vplival na vas, in če je tako, zakaj in s čim? Kateri posamični dogodek vam je najbolj ostal v spominu? In kateri človek je na vas naredil najmočnejši vtis?

Ervin Hladnik Milharčič: Kot reporter sem obsežno pisal o vojnah v Jugoslaviji in zaradi tega veliko o Bosni in Kosovu. Potem sem se za štiri leta naselil v Kairu in Jeruzalemu, od koder sem za pet let odšel v New York. Od dogodkov, ki sem jim bil priča, so mi najbolj ostali v spominu dnevi, ko je pred dvema letoma Hamas prevzel oblast v Gazi. Vsa protislovja naših in njihovih družb, o katerih sem pisal skoraj dve desetletji, so prišla na dan na nekaj kvadratnih kilometrih. Ljudi je veliko. Iranski aktivist Said mi je te dni najbolj blizu. Lani sem z njim potoval skozi iransko puščavo na meji s Pakistanom. V vaških skupnostih je organiziral socialne mreže, skozi katere je prebivalce učil, kako upravljati z lastnim življenjem. Od pobiranja smeti do političnega dialoga. Said je star gospod, ki je nekaj let preživel pod policijskim terorjem šaha Reze Pahlavija, sedem let v zaporih imama Homeinija, ki je šaha vrgel z oblasti, in trideset let živi v državi, ki mu hoče omejiti osebno svobodo. Ob tem je eden bolj iskrivih, duhovitih in optimističnih ljudi, kar sem jih v življenju srečal. Iskreno ljubi Iran. To seveda vpliva. Optimizem je nalezljiv.

Bukla:  V slovenskem potopisnem žanru gre po navadi za bolj ali manj inspirativne opise dežel, včasih cepljene z esejističnim ali pa literarnim pristopom. Pri vaši knjigi pa gre zares, vstopamo v krize z različnimi usodnimi posledicami za ljudi. Kako bi opredelili osnovni namen vaše knjige: izpoved zgodb, ki že dolgo tlijo v vas, ali popis krutosti življenja ter podmena, da politična realnost na marsikakaterem koncu sveta, sploh pa na Orientu, ni praznik in tema za romantični potopis?

Ervin Hladnik Milharčič: Potopise rad berem, vendar jih ne pišem. Potopis je predvsem pripoved o človeku, ki potuje. Njegova privlačnost je odvisna od privlačnosti popotnika. Sam pišem reportaže. Vse, kar je na njih zanimivega, pride od ljudi, ki so v njih popisani. Moje osebne zgodbe so skrajno dolgočasne. Meni se nikoli nič ne zgodi. Večino svojega profesionalnega življenja presedim ped vrati pisarn ljudi, s katerimi moram govoriti. Svet gledam skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo drugi. Poskušam jih zapisati na inteligenten način. Pred štirinajstimi leti sem v Kairu kupil knjigo Orientalizem Edwarda Saida. Tam in v kritiki novinarskega pisanja o islamu v svojem natančnem in brezobzirnem slogu piše o neumnostih, ki jih zahodnjaki zagrešimo v svojih sanjarijah o Orientu. Ne moreš pobegniti svoji kulturi. Z dobro mero samoironije lahko greš od Kaira do Bagdada in od Nove Gorice do Mašada, kjer se vedno znova smeješ vsem paradoksom, na katerih temelji tvoj svet. Dokler na svet gledaš s čudenjem, se to splača početi.

Bukla:  Lahko morda od vas v prihodnosti pričakujemo še kako podobno knjigo? Morda s tematiko Združenih držav Amerike?

Ervin Hladnik Milharčič: Z Ameriko imam zabaven problem. Tam sem živel pet let v obdobju predsednika Georgea Busha. Nisem počel drugega kot raziskoval to veliko in zapleteno deželo. Odšel sem s prepričanjem, da razumem. Med zadnjo predvolilno kampanjo sem hitro prišel do sklepa, da Barack Obama ne more postati predsednik Združenih držav. Amerika, ki jo poznam jaz, ne bo izvolila črnskega predsednika. V New Yorku in Kaforniji da, v Virginiji, Severni Karolini in na Floridi pa ne. Pa so ga izvolili prav tam. Nečesa nisem razumel, to je še kar očitno, ne? In tudi večkrat dokumentirano v komentarjih v Dnevniku. To nerazumevanje bom zbral v knjigo kolumen, ki bo pri založbi Modrijan izšla jeseni. Zares pa me mika, da bi šel za nekaj časa v ZDA in Američane vprašal, kaj se jim je zgodilo. Kako ste me lahko tako pretentali? Odgovor je najbrž lahko dovolj dolg, da bi bilo mogoče iz njega narediti kaj bolj ambicioznega.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...