Potujoče knjižnice Slovenije
(Fotografiji: Knjige po izbiri knjižničarja – Potujoča knjižnica iz Ptuja (foto: Tjaša Mrgole Jukič) in »Pravljica pod krošnjami« – Novogoriška potujoča knjižnica (foto: Miran Treplak)).
V Sloveniji imamo veliko število in veliko vrst knjižnic. Posebnost med njimi so potujoče knjižnice, ki s svojim delovanjem pomembno dopolnjujejo ponudbo splošnih knjižnic. Potujoče knjižnice so se tako kot drugod tudi pri nas razvijale postopoma.
Za prvega slovenskega potujočega knjižničarja velja Lovro Stepišnik, ki je obiskoval bralce na Pohorju, knjige pa je nosil kar v košu, na hrbtu. Kasneje so nekatere knjižnice zaposlile potujoče knjižničarje, ti so gradivo nosili v kovčkih, uporabljali javni prevoz (vlak ali avtobus) ali pa so jim v knjižnici kupili kolo. Še kasneje so se pojavili avtomobili. Prvo pravo potujočo knjižnico, ki se ji pravi bibliobus, so kupili v Kopru, v primorske vasi je zapeljala leta 1973. Že naslednje leto sta se Kopru pridružili potujoči knjižnici v Ljubljani in Mariboru …
Danes imamo v Sloveniji trinajst bibliobusov oziroma potujočih knjižnic: dva kombija (Tržič, Kamnik in Domžale skupaj) in enajst bibliobusov, ki jih imajo knjižnice v Ajdovščini, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Novi Gorici, Postojni, Ptuju, Tolminu in več knjižnic skupaj v Posavju.
Namen potujoče knjižnice je obiskati ljudi, ki sami do knjižnice ne morejo. Naši odrasli člani so zlasti upokojenci in nezaposleni, ker pa obiskujemo tudi šole in vrtce, imamo veliko mladih bralcev. Potujoče knjižnice so včasih obiskovale tudi tovarne, danes pa predvsem domove starejših občanov, ustanove za ljudi s posebnimi potrebami, tudi zapore.
Smisel našega dela je pripeljati knjige ljudem, pa tudi z njimi spregovoriti, jim ponuditi toplo besedo … Včasih se pripeljemo v kakšno vas, kjer ni veliko ljudi. Starejši prebivalci nas obiščejo in po pogovoru sodeč vemo, da nas niso veseli le zaradi knjig, ki jih pripeljemo, ampak tudi zaradi druženja in pogovora. Taki ostajajo na bibliobusu in brskajo po gradivu, v resnici pa čakajo, da se bus izprazni in da lahko z nami malce pokramljajo.
Posebej veselo je takrat, ko nas najmlajši obiskovalci, otroci iz vrtca, vidijo na cesti in nam že od daleč mahajo. Veselijo se obiska in ponujenih, za njih posebej izbranih »mehkih« želatinastih bonbonov. Za skupine iz vrtcev si knjige izposodijo vzgojiteljice, ki jih največkrat naročijo glede na tematiko, ki jo obravnavajo. Včasih pa si jih lahko izberejo otroci sami in vzgojiteljice povedo, da vsak točno prepozna knjigo, ki si jo je izbral.
Šolarji prihajajo organizirano (razred) z učiteljicami in lahko si sami izbirajo in izberejo gradivo. Na bibliobusu se naučijo, kako poiščejo in najdejo gradivo in kako si ga izposodijo. Taki mladi bralci nikoli ne bodo imeli težav, ko bodo obiskali »veliko« knjižnico.
Za najmlajše obiskovalce na bibliobusih pripravljamo tudi bibliopedagoške urice, seveda s pravljico. Vsako leto vpišemo veliko prvošolčkov in res smo veseli, da dobro sodelujemo z učitelji in šolskimi knjižničarkami.
Na bibliobusu je povprečno 7.000 enot raznovrstnega gradiva, ki ga neprestano menjujemo, dodajamo novo in ga prilagajamo potrebam bralcev (glede na letni čas, šolsko obvezno branje, Cankarjevo tekmovanje, Bralno značko, Bralno značko za odrasle, Primorci beremo, poletno lahkotno branje itn). Prepričani smo, da se za vsakega kaj najde, za babico roman slovenskega avtorja, za mamo ljubezenski roman, dedek rad prebira zgodovino, ata kriminalke, teto pa zanima zdravo življenje, pa tudi kakšna dobra kuharska knjiga. Nekateri si izberejo tudi DVD-film, za nameček pa še kakšno revijo ali časopis.
Vsaka potujoča knjižnica ima določena postajališča in urnik, na katerem piše, kdaj se bo na katerem postajališču bibliobus ustavil in koliko časa bo stal. Vse potujoče knjižnice skupaj imamo na ozemlju Slovenije okoli 800 postajališč. Vsak dan po slovenskih cestah prevažamo okoli 80.000 enot knjižničnega gradiva, kar je toliko, kolikor je gradiva v knjižnici kakega manjšega mesta.
Potujoči knjižničarji vemo, da opravljamo pomembno delo. Kako pomembno je, se je izkazalo zlasti v času pandemije. Lani 13. marca se je življenje ustavilo – nenadoma. Ustavili so se tudi bibliobusi. Ko smo 11. maja ponovno krenili na pot potujoči knjižničarji, ne moremo opisati veselja naših članov. Najpogostejši stavek, ki smo ga znova in znova slišali, je bil »Kako smo vas pogrešali!«.
In od takrat smo vozili brez prekinitve. Ves jesenski čas, ko so bili šolarji doma, delavci na čakanju, prehod med občinami pa ni bil dovoljen. Dijaki so potrebovali gradivo za šolsko branje, odrasli knjigo za kratek čas in ni ga, ki bi si upal trditi, da knjiga ni odlično terapevtsko sredstvo. Branje buri domišljijski svet, popelje te tja, kamor sicer ne moreš, zgodba ustavi čas …
Žal pa bibliobusi, ki obiskujejo zamejske Slovence v Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem, niso smeli čez mejo. V drugi polovici leta 2020 je to uspelo le biblibousu, ki vozi na Madžarsko. Zaprti so bili tudi domovi starejših občanov in drugi zavodi.
Upoštevali smo vsa navodila NIJZ, pazili nase in na druge. Opomine in zamudnine smo »zamrznili«. Vrnjene knjige so zaradi varnosti uporabnikov šle v karanteno.
Glede na priporočene varnostne ukrepe smo si izmišljali načine, kako delati, da bi se čimbolj približali uporabnikom: izposojali smo pred bibliobusom, ko je bilo mogoče, smo pripovedovali pravljice na prostem (»pravljice pod krošnjami«), nekateri so si izposodili gasilske klopi in gradivo v škatlah ponudili zunaj, drugi so že vnaprej pripravili gradivo (»maček v žaklju«), spet nekateri so rezervacije vozili z osebnimi službenimi vozili k uporabnikom (»knjiga na dom«) ipd.
Ob spremenjenem načinu dela in drugačnih delovnih okoliščinah je bil ves čas naš cilj zadovoljiti bralca in »spraviti« do njega gradivo, ki ga želi ali potrebuje.
Tako knjižničarji kot tudi bralci smo v dežju, vetru ali pa tudi v lepem sončnem dnevu stali pred bibliobusom, da bi (si) lahko izposodili knjigo. In prav nič, še najmanj pa epidemija, ne more skaliti lepega občutka in povezanosti, ki smo ju ob vsem tem imeli knjižničarji in bralci.