Praznik knjigarn
Ko sem se ob obletnici revije Bukla dobil z Renate in Samom Rugljem, je Samo na koncu našega pogovora odločno zatrdil, da je knjiga v Ljubljani, Unescovem mestu literature od leta 2015, dostopna tako rekoč na vsakem koraku, če jo le želiš videti. Knjige so dostopne v izjemno dobro razviti mreži knjižnic, ki so v Sloveniji precej dobro poznane in obiskovane, članstvo v njih pa je tako rekoč samoumeven del mnogih gospodinjstev.
Toda kaj bi bilo mesto brez knjigarn? Umanjkale bi priložnosti za dialog med bralci in knjig s knjigami, izginili bi kotički miru in refleksije, izginil bi prostor svobodnega mišljenja, ki si ga ne moremo zamisliti brez knjig in knjigarn kot prostorov, v katere vstopimo z radovednostjo in iz katerih izstopimo z obljubo novega znanja.
V pisarni Ljubljane, Unescovega mesta literature, smo zato letos ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic – ki ga vsako leto praznujemo 23. aprila – povezali knjigarne v Ljubljani, da bi poudarili njihov pomen za razvoj kritičnega mišljenja, za druženje, za obstoj literature v slovenščini in ne nazadnje za dobro počutje vseh prebivalcev mesta. Za preživetje vrednot, na katerih temelji odprta, strpna družba, je pomembno, da knjige tudi kupujemo. Zdrave bralne navade gredo skupaj z razvito kulturo obiskovanja knjigarn.
Toda govoriti o knjigarnah na abstrakten način je nesmiselno. Knjigarne so zato, da se jih obišče. Knjigarne so doživetje. V njih si lahko sam in prisluhneš polifoniji glasov, ki jo ustvarja trenutna sopostavitev knjig v medsebojnem dialogu na policah ali prodajnih otokih. Mogoče te pritegne na naključno ali napačno mesto odložena knjiga. Način, kako se vsi ti glasovi sestavijo v hipno celoto z nenadnim prebliskom smisla, je neponovljiv. Knjigarne so doživetje, ki ga lahko, ko jih zapustiš, dobesedno odneseš s sabo.
Letos se je pobudi pridružilo ducat knjigarn iz Ljubljane. Vse so nenadomestljive, ker se osredotočajo na različne vsebine in nagovarjajo različne ciljne skupine. Ker ohranjajo raznolikost in omogočajo različna doživetja, brez katerih bi bili osiromašeni, ne da bi se tega sploh zavedali.
»Knjigarna mora imeti dušo, ko stopiš vanjo, moraš vedeti, da si točno tam – izbor knjig igra pri tem ključno vlogo,« pravi Anja Zag Golob, vodja založbe VigeVageKnjige, ki v Ljubljani upravlja knjigarno Šiškla. Šiškla si je uredila prijetno gnezdo v pritličnih prostorih pod visokim blokom na Runkovi, tik za Celovško. Knjigarna deluje domačno, kot prijazna soseda, kjer se lahko mimogrede ustaviš tudi brez posebnega namena. Pa saj to velja za vsako knjigarno. Šiškla je »varno zavetje, debatno križišče, oder za branja, srečevališče, celo kulisa za randije, previjališče za pokakano rito in (večkrat) plac za prevedrit kako nenadno ploho«.
Konzorcij, največja knjigarna v Sloveniji (v lasti Mladinske knjige), omogoča mnogo različnih vstopnih točk. Če imaš čas, se zakoplješ v police izbranega oddelka, sicer pa zagotovo opaziš prodajne otoke, ki te vabijo vedno globlje in ti prepuščajo izbiro, do kod želiš iti: v pritličju začneš s trenutno priljubljenim športnikom, na vrhu stopnic pogledaš zvezde meseca po kategorijah od kamnov do umetnosti ali pa znižane knjige, mogoče zaobideš polico s priročniki za samopomoč in se ustaviš pri polici z nagrajenimi knjigami, preden izgineš pod gladino svoje najljubše police. Vzameš si čas, kot tisti gospod, ki v fotelju zbrano bere neko strokovno knjigo. »Ko obiskovalec vstopi v knjigarno, želimo, da začuti prijetno in mirno okolje. Ne tiho kot v čitalnici, ampak umirjeno. Približno tako, kot če pridete k prijateljem domov,« pravi vodja Konzorcija Katarina Modic.
Mimo tebe proti blagajni hitijo bralci s po tremi knjigami pod roko, drugi po telefonu še iščejo nasvet za knjižno darilo (namig: bolje se je prepustiti izkušenim knjigarjem). Na oddelku s fantazijo skupinica bralk povsem resno debatira, kako v slovenščino pravilno prevesti neko besedo. Pri stripih tri študentke primerjajo znanje o predzgodbah, dokler se ne razkropijo – nahraniti je treba mačko, ujeti naslednji vlak, a vmes je bilo še dovolj časa za skok v knjigarno. Pogovor v knjigarni te spomni, da med knjigami nikoli nisi sam.
»Knjigarna je nadvse prijeten kotiček za miren pogovor s knjigami in samim seboj,« pravi tudi Simon Ozvatič iz Knjigarne Celjske Mohorjeve družbe. V njihovi knjigarni me najde otroška knjiga z duhovitim uvodom: kadarkoli vzamem v tace knjigo s predgovorom, jo takoj zabrišem v kot, reče lisica. Nič proti predgovorom, ampak lisica ima po svoje prav, ko poudari užitek ob bralski nestrpnosti, ko hočeš samo čim prej skočiti v zgodbo. »Najpomembnejše nam je, da obiskovalci med policami, polnimi raznovrstnih knjig in glasov v njih, začutijo mir. Da so tudi tu, med zgodbami, lahko doma,« se strinja tudi Polona Rodič iz knjigarne Beletrina.
Na Trubarjevi, eni najbolj pisanih in pristnih ljubljanskih ulic, stoji kar nekaj knjigarn, a samo ena ima svojo pesem, pravi urednica Andreja Udovč o Hiši sanjajočih knjig, ki jo upravlja založba Sanje. Bržkone tudi edina knjigarna, ki je bila najprej tramvaj in nato kamion, s čimer se je začela samosvoja založniška pot Roka Zavrtanika, vodje založbe. »Knjig ne izdajamo, temveč jih gradimo,« pravi Andreja. »Narejene so za vse čase, ne le za trenutno povpraševanje. Knjigarna je zavetje dobrih knjig, od koder lahko srečno odplujejo v bralski pristan.«
Na drugi strani Resljeve radovedni turisti pogosto zaidejo v kotiček blizu Mačkona in čisto zraven Trubarja, ki jih pritegne s svojo eklektično in nekoliko skrivnostno podobo. Za njo, se zdi, se zagotovo skriva prostor, ki ponuja neko posebno izkušnjo, četudi ne knjig v angleščini. To je LUDa knjigarna, ki jo upravlja LUD Literatura. Prostor, pred katerim nekajkrat na mesec postaja gručica pisateljev in literarnih navdušencev vseh starosti, ki čaka na nadaljevanje literarnega večera. Ko vstopiš v knjigarno, te objame čista ustvarjalnost simpatičnega nereda, delo Mateja Stupice in sokrivca Primoža Čučnika.
Na gramofonu se vrti plošča, na vhodu je novinarka, ki je prišla posnet intervju ali prevzet recenzijski izvod, medtem v kotu neki študent baranta za popust pri literarni teoriji. Za mizico se krešejo mnenja glede napovedi za kresnikovo deseterico, za zaveso urednica mogoče zaključuje naslednjo številko revije Literatura. »Pri nas se vse dogaja zelo sproščeno in organsko,« pravi urednica in vodja založbe Veronika Šoster. »Gre za združitev kuhinje in dnevne sobe, ločenih samo z zaveso. Radi imamo živ stik med uredništvom, ustvarjalci in občinstvom; ne nazadnje marsikdo tudi povsem organsko prehaja iz ene kategorije v drugo.«
Tudi v Stripolisu, ki ga vodi Izar Lunaček, je knjigarna tesno povezana z ustvarjanjem, saj je odštekana striparna, ki je po letih nomadskih vznikov na Vodnikovi domačiji, v Pritličju in še kje našla svoj dom na Poljanski, obenem tudi atelje. »Obiskovalci naše knjigarne najbolj cenijo znanje, ljubeznivost in izlet v zajčjo luknjo,« pravi Izar. In fotelje, dodaja. Treba se je preprosto prepustiti; kaj je boljšega, kot da te v luknjo potegne strokovnjak s takšnim žarom, kot ga premore Izar?
Večkrat se je že selila tudi knjigarna Azil, specializirana za humanistiko in družboslovje, ki trenutno domuje v čudovitih prostorih na Rimski (opremila jih je Tanja Radež), od koder se bo kmalu vrnila nazaj na Novi trg. »Knjig ne razporejamo po pravilih, ampak po napetostih,« pravi vodja knjigarne Tamara Mateša. »Po tem, kaj nas v danem trenutku drži pokonci, kaj nas razjezi, kaj nas ne pusti pri miru, kaj nam ne da spati. Police so bolj zemljevid razpoloženj kot pa sistem.« Točno: knjigarne so prostori svobode in dialoga, ki te vedno znova kar posrka vase in povabi k besedi. Medtem ko s Tamaro klepetava o pomembnosti izložbe in se sprašujeva, ali je kupcem vseeno, kje kupijo knjigo, se na blagajni ustavita študentki. »Kolegica se je že tri leta odločala za nakup te knjige,« pravi ena. »Danes sva prišli skupaj prav sem, ker nama je tukaj najbolj všeč.«
Navdihujoča zajčja luknja je tudi Strip.art.nica Buch v Trgovsko-poslovnem centru Murgle. Težko verjeti, a njen vodja Aleksander Buh zagotavlja, da se po njej odlično znajde. Za fotelje tukaj ni prostora, saj v prostoru prevladujejo skladovnice najrazličnejših stripov, pa tudi drugih nenavadnih spominkov, ki jih ima Aleksander strogo pod nadzorom. Pogovor z njim ne razkrije samo stripovskega strokovnjaka, temveč tudi odkritega sogovornika brez dlake na jeziku. »Obiskal sem ogromno knjigarn po svetu, vendar mi je naša še vedno najbolj pri srcu,« pravi skromno. Ni kaj, čim prej se odpravite v Murgle, saj Aleksander po več kot dvajsetih letih vodenja knjigarne razmišlja o upokojitvi.
Najmlajša med vključenimi knjigarnami je doma na eni najlepših lokacij. Šiškarji dobro poznajo potko, ki mimo Vodnikove domačije pelje na Šišenski hrib. Tam so stari kostanji, pod njimi mizice s skodelicami kave, oder na prostem in kamnita miza, na kateri je kdo igral že celo pingpong. To je knjigarna Pri kamniti mizi, ki jo je opremil arhitekturni biro Sara & Sara in ki deluje v okviru Vodnikove domačije. »Knjigarne niso nujno samo prostori, kamor prideš, se zapikiraš v točno določeno knjigo, si jo vtakneš v torbo in odideš,« pravi Eva Ule. »So prijetni prostori, ki oblikujejo skupnosti, hkrati pa so intimni kraji za ljubitelje literature.« Posebnost knjigarne, ki ima tudi oder, bar in različne bralne kotičke, je tudi princip zalaganja polic po izbranih geografskih oz. jezikovnih področjih in žanrih. »To je odgovor na zmedo in prenasičenost knjižnega trga. O izboru odločajo strokovnjaki, ki jim zaupamo, da so na police umestili dela, ki jih z veseljem priporočamo v branje.«
Knjigarne niso prostori, ki jim z nakupom nekaj odtujiš, temveč jim s svojim prihodom vedno nekaj dodaš in pomagaš ustvariti odpornejšo skupnost bralcev in ustvarjalcev. Ko sva s fotografom Joštom Frankom vstopila v Galerijo Fotografija, je tam neki drug fotograf, sicer Joštov prijatelj, z mlajšo kolegico ob odprtih knjigah ravno vneto debatiral. Povsem samoumevno je, da se tak pogovor razvije v knjigarni, in povsem samoumevno je, da tam srečaš somišljenike.
»Knjigarna Galerije Fotografija je unikum v širšem regijskem prostoru,« pravi njena vodja Barbara Čeferin. »Kot opažam, se domača publika tega ne zaveda povsem. Ko malo za šalo in malo zares tujim kolegom rečem, da je v bistvu lahko uspeti v New Yorku, Parizu ali Londonu, da pa je težko prepričati Slovence, me malo nejeverno pogledujejo. Ampak je res.«
Vemo, da se je nekaj knjigarn v ne tako daljni preteklosti zaprlo. Kot pravi Barbara, mnogi šele takrat opazijo, da manjka nekaj, kar se jim je prej zdelo samoumevno. Podobno razmišlja Nataša Antunićević Vižintin, vodja Knjigarne Lutkovnega gledališča Ljubljana. »Če nas ne bi bilo, ljudje ne bi vedeli, kaj manjka: prostor, kjer se lahko malo sprostijo, kaj naučijo, poklepetajo in se hkrati za kratek čas vrnejo v otroško radovednost, čudenje in veselje.«
Imate svojo najljubšo (ali najbližjo) knjigarno? Obiščite jo na svetovni dan knjige. Če pa najljubše knjigarne slučajno še nimate, je svetovni dan knjige odlična priložnost, da jo najdete.
Knjigarne vas že pričakujejo – bliže so, kot si mislite!