Prevajalka Maja Kovač, nagrada Radojke Vrančič za leto 2024
Maja Kovač je profesorica slovenščine, južnoslavistka in kulturna antropologinja. S prevodom pesniške knjige Srebrne nočne igre in Ujetniki vetra: Zbrane pesmi je prva predstavila celotni opus prve makedonske pesnice Danice Ručigaj v slovenskem jeziku. Za njen študiozen pristop in »ekspedicijo na precej neznano ozemlje«, za prevod iz manj izpostavljenega jezika z manj govorci, v katerem »uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi«, ji je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo nagrado Radojke Vrančič za leto 2024.
Bukla: »Prihajaš ali je to samo privid / Vseh napetih čutil« se začne pesem, ki vas je tako prevzela, da vam je kot gimnazijki tako rekoč začrtala poklicno pot.
Kovač: Gimnazija Poljane me je precej zaznamovala. Med drugim sem se v tistem obdobju med sistematičnim prebiranjem knjig s police poezije seznanila s Kočem Racinom, znanilcem preobrazbe pri makedonskem narodu, seveda v prevodu. Danica Ručigaj pa me je nagovorila v izvirniku, in sicer iz ust profesorice Alenke Zorman. To sta edina makedonska avtorja, ki se ju spomnim iz tistega časa. Takrat se nisem niti dobro zavedala, kaj makedonščina sploh je; zvenela mi je kot pradavni jezik sv. Cirila in Metoda. Nazadnje pa sem se več let kasneje res vpisala na vzporedni študij južne slavistike, da bi tej skrivnosti prišla do dna.
Bukla: Iz pesmi v pesem se pesnici, rojeni v Skopju očetu Slovencu in materi Albanki, plete in razvija burna in raznolika pojavnost ljubezni. Kako je okolje sprejelo zbirko, v katero vstopa bralec kot v »svetišče, kjer je ljubezen vera«?
Kovač: Avtoričina prva zbirka Srebrne nočne igre je obenem prva knjiga poezije, ki jo je v makedonskem prostoru objavila ženska. Sodeč po kritikah, ki so jih v glavnem pisali moški kolegi, so bili odzivi mešani. Kritiki predvsem niso bili pripravljeni na neomahljivi ženski ton. Ko Danica Ručigaj pravi: »To je moje zadnje molčanje«, pravzaprav napoveduje nastop avtoric v literaturi in vstop žensk v javno življenje. Iz zapisov in pričevanj, še posebej iz pogovorov z avtoričino sestro Zlatico Popović Ručigaj, sklepamo, da je vzdevek »redka žverca«, ki se je je prijel, kar ustrezen. Da je veljala za bohemsko dekle, je pripovedoval tudi Željko Kozinc na simpoziju ob obletnici njene smrti. Izid njenega prvenca leta 1960 je bil prelomen za makedonsko kulturno dogajanje in zavzema pomemben položaj v razvoju makedonske književnosti 20. stoletja. Kmalu ji sledi še cela plejada literarnih kolegic. Leta 1969 je bila Danica Ručigaj že vključena v antologijo povojne poezije Ognovi i vreme, leta 1977 pa je bila edina pesnica, zastopana v Antologiji savremene makedonske poezije, objavljeni v Novem Sadu. Kasneje se je val afirmacije nekoliko polegel, kajti poleg kontroverznosti jo je njeno mešano poreklo nekako odmikalo od idealnega modela kanonizacije nacionalne književnosti. Ponovno je prišla v ospredje v devetdesetih, z vzponom feministične literarne vede in sodobnimi smernicami inkluzivne ter medkulturno usmerjene humanistične znanosti.
Bukla: Pesmi v izvirniku večkrat označujejo nepričakovani skladenjski obrati, nenavaden besedni red, izpusti, ki delujejo kot potujitveni slogovni rezi. Kakšen je v tem smislu vaš prevajalski kredo? »Presaja« se namreč tudi forma …
Kovač: Pesmi odlikuje najmanj drznost izraza, če ne kar nenavadnost. Osnovni postulat pesništva Danice Ručigaj je intimistični izliv, ki razkriva in obenem čudi. Njen lirski subjekt je »roža mogota«, ki dvomi, je strastna, čustvena, močna in krhka ženska. Pri prevajanju sem se tako znašla na poteh, po katerih sta me vodili prav pesničina odkritosrčnost in brezkompromisnost. Tak je tudi prevod.
Bukla: Izida druge zbirke Ujetniki vetra (1963) pesnica ni dočakala ...
Kovač: Ravno je oddala rokopis, nato pa tišina. Tudi pri nas se kdo še spomni potresa, ki je julija 1963 stresel Skopje, pretresel pa še vso okolico. Sesedla se je tudi hiša Ručigajev in za vso družino postala večni dom. Pesnica je obležala ob nekaj še neobjavljenih rokopisih, ki so vključeni v njena zbrana dela. Njena druga zbirka je torej izšla posthumno. Tu se pojavi še ena vzporednica med pesnico in prevajalko. V obdobju, ko je avtorica ustvarjala svoje pesmi, sem jih jaz prevajala; pri devetindvajsetih je njeno življenje zažarelo v večnosti, moj prevod pa je bil ovenčan z nagrado, kar si štejem v veliko čast, še posebej ker gre za ponovno obuditev pokojne pesnice in posredno tudi negovanje slovensko-makedonskih vezi.
Bukla: Prevod je izšel pri manjši slovenski založbi, ki izdaja tudi manj znana in manj izpostavljena literarna dela. Kako sicer ocenjujete prisotnost prevodov iz slovanskih jezikov v slovenskem bralskem prostoru danes?
Kovač: Prevod sem ob lastni vnemi, ki pa jo vendarle kdaj načne dvom, v veliki meri pripravila tudi na prijazno prigovarjanje razumnih ljudi v moji okolici. Med njimi je predavateljica in prevajalka Namita Subiotto, ki je prevod skrbno pregledala. Urednica Tatjana Jamnik je nemudoma prepoznala njegovo vrednost in ga brez oklevanja vključila v program založbe KUD Police Dubove. Gre za založbo, ki se ne uklanja vrtinčenju trga, temveč dosledno prisega na kakovost kot najvišji imperativ. V primeru prevajanja so pozorni tudi na dela, ki morda manj prodrejo iz svojega izvornega kulturnega kroga. Z antropološkega vidika se pojavlja tudi vprašanje, katere literature in kulturni tokovi slovenskemu bralstvu bolj spregovorijo, kateri konteksti in podteksti so za nas razumljivejši. In če nas kateri nagovarjajo manj, zakaj je tako. Resda v bazenu prevodne literature prevladuje zahodna literatura, priložnostno pomešana s slovanskimi in drugimi deli, a vendar tako založništvo kot tudi družba okrevata od prekinitve kontinuiranih in načrtovanih stikov med slovanskimi kulturami, kot so potekali nekoč. Prav odpiranje in posluh za drugega pa je ključna lastnost književnosti nasploh.