Prevajalka Mojca Petaros, prejemnica nagrade Radojke Vrančič 2025
Mojca Petaros je magistrica prevajanja, publicistka in pisateljica. Za prevod romana Pokvarjenke argentinske pisateljice Camile Sosa Villada (Mladinska knjiga, 2024), v katerem se spoprime z »občutljivo in odgovorno nalogo« posredovanja »marginaliziranih perspektiv« in poustvarjanjem sloga, v katerem se »trdi realizem življenja protagonistke prepleta s poetično, celo magičnorealistično dikcijo«, ji je komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev v sestavi Jernej Županič (predsednik), Nina Gostiša, Niko Jež, Mojca Kranjc in Katja Zakrajšek podelila nagrado Radojke Vrančič za leto 2025.
Bukla: Roman, ki je delo argentinske transspolne pisateljice in igralke, se ukvarja z miljejem transspolnih oseb in spolnih delavk. Zakaj je pomembno prevajati dela, ki geografsko in kulturno niso najbližje našemu okolju ali ki vključujejo marginalizirane skupine?
Petaros: Prevodi so po definiciji okna v tuje svetove, in bolj kot so ti svetovi oddaljeni od nas, bolj je prevod dragocen, saj širi naša obzorja. V tem primeru gre za okno v del sodobne argentinske družbe in kulture z zornega kota njenih najbolj marginaliziranih pripadnic. Kot je izvrstno strnil pisec predgovora Juan Forn, je roman »preobrazba sramu, strahu, nestrpnosti, sovražnosti in nerazumevanja v visoko književnost«. Značilnost visoke književnosti je, da zmore nagovoriti vsakogar, tudi geografsko in kulturno oddaljeno bralstvo, kar za to knjigo vsekakor velja – in zato jo je vredno prevajati.
Bukla: Je bilo milje romana ter kulturne in jezikovne specifike težko preliti v slovenščino? Lahko navedete kak posebno ključen primer?
Petaros: Argentinska španščina ima svojo specifiko, zato sem za pomoč pri nekaterih odlomkih prosila znanke iz Argentine, kasneje pa sem stopila v stik tudi z avtorico; ta mi je pomagala pri razumevanju ene povedi, ki je nisem zmogla razvozlati. Avtorico sem nato obvestila tudi o svoji odločitvi, da izraz travesti, ki označuje protagonistke romana, prevedem kot travestika. Beseda travesti je v Argentini najprej veljala za žaljivko, kasneje pa si jo je skupnost transspolnih žensk prisvojila, tako da je moški člen el zamenjala z ženskim la in se tako zoperstavila tistim, ki so jih vztrajno nazivali v moškem spolu. Najprej sem razmišljala, da bi tudi v slovenščini ohranila poimenovanje travesti; a ker slovenščina nima členov, se mi je zdelo pomembno, da najdem besedo, ki bolj eksplicitno označuje ženske. O tem sem se posvetovala s slovensko organizacijo za zagovorništvo pravic transspolnih oseb Transakcija. V slovenščini sicer obstaja beseda travestitka, a se nam je zdela nova rešitev brez drugega t-ja bolj posrečena: travestika ni ženska oblika besede travestit, ampak prevod argentinske travesti. V knjigi se pojavi tudi besedna igra z glagolom trucarse, ki v španščini označuje oblikovanje mednožja pri transspolnih ženskah; pri Transakciji so mi povedali, da običajno uporabljajo kar angleški »tucking«. Dali so mi nekaj zanimivih predlogov za slovenjenje tega izraza, ki jih nazadnje nisem uporabila, ker je omemba v romanu res bežna in nisem imela prostora, da na eleganten in bralcu razumljiv način vpeljem še en neologizem. Je pa to dober primer tega, da moramo prevajalci večkrat »izumljati« nove izraze, ker se v splošni rabi uporabljajo kar tujke in domačih izrazov ni.
Bukla: V romanu se prepletata naturalistični in magičnorealistični slog. Čemu ta slogovna kompleksnost? Kako vam jo je uspelo poustvariti?
Petaros: Slogovna kompleksnost romana je preprosto odslikava avtoričine identitete: Sosa Villada je že od malih nog rada brala, študirala je komunikologijo, se nato posvetila gledališču in celo v času, ko se je preživljala s prostitucijo, je veliko pisala. Vse to se odraža v njenem izpiljenem slogu in jeziku, ki je mestoma zelo poetičen, poln metaforike in intertekstualnosti, pa tudi magičnorealističnih elementov. Ker pa se velik del romana dogaja na cordobskih ulicah, ne more mimo naturalističnih opisov tamkajšnje surovosti in sočnega, tudi vulgarnega pogovornega jezika. Poustvarjanje tako raznolikega sloga mi je bilo v velik užitek, saj prevajanje zahteva veliko mero kreativnosti, je bilo pa tudi dokaj zahtevno. V takih primerih mi pomaga branje že obstoječih prevodov ali izvirnega leposlovja s sorodnim registrom. Pri tej knjigi mi je največ preglavic povzročala pogovornost – spomnim se, da sem zato v roke vzela na primer trilogijo Vernon Subutex v čudovitem prevodu Jedrt Maležič.
Bukla: Zaposleni ste na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Lani ste objavili tudi literarni prvenec, zbirko kratkih zgodb Nočem več biti nevidna. Kako vam uspe združevati prevajanje, akademsko delo in pisanje? 
Petaros: Gre za več plati istega opravila – pisanja. V akademskem pisanju se moram še malo izuriti; tam morda nekoliko pogrešam ustvarjalnost, ki je lastna tako pisanju kot prevajanju književnosti, na srečo pa me teme, ki jih raziskujem, zelo zanimajo in zato z večjo lahkoto tudi pišem o njih. Prevajanje književnosti se mi zdi velik privilegij, saj nihče ne stopi v intimnejši stik z določenim pisateljem kot njegova prevajalka. Pri pisanju avtorskega leposlovja pa mi je všeč popolna svoboda, da se ukvarjam s temami in zgodbami, ki nagovarjajo mene, se poigravam z jezikom, liki, žanri, formo … Lani (oziroma predlanskim, ko se je ta proces začel) se mi je zdelo, da se je nabralo dovolj zgodb za zbirko, in vesela sem, da je založba Mladika videla potencial za objavo.
Bukla: Prihajate z Opčin nad Trstom. Je vaše izvorno večjezično okolje prispevalo k vašemu zavedanju kompleksnosti jezikovne politike in morda k izbiri poklica?
Petaros: Mislim, da je. Vzljubila sem študij tujih jezikov, obenem pa je to okolje vplivalo na moj odnos do slovenščine. Slovenci iz Italije imamo velik potencial, da postanemo medjezikovni in medkulturni posredniki, saj lahko razvijemo vrhunske jezikovne kompetence tako v slovenščini kot italijanščini, žal pa tega potenciala ne znamo izkoristiti. Res je, da nam tudi politika ni povsem naklonjena – posebej pereč problem je nepriznavanje tujih študijskih naslovov s strani Italije, zaradi česar me skrbi, da se bo vse manj zamejcev odločalo za študij v Sloveniji, kar bo neobhodno vodilo do poslabšanja znanja slovenščine na slovenskih šolah v Italiji.