Prevajalska kritika in samokritika
Najraje berem knjige v slovenščini. Čez materinščino je ni, preprosto. Noben študij, nobena naturalizacija ne more dati neznanske množine zvenov in prizvenov, pomenov in pripomenov, kakršno ima govorica, ki jo je človek vsrkaval kot enega življenjskih sokov svoje rasti. Obstajajo sicer primeri, ko je jezikovna naturalizacija dala odlična dela, vendar so zelo redki, očitno povezani z izjemnim jezikovnim talentom in uspešno vdelavo odpovedi (vsiljene ali samovsiljene, a v vsakem primeru odpovedi) v strategijo pisanja.
Zgodilo se mi je, da sem delo, ki sem ga bil že prebral v slovenščini, pozneje dobil v roke tudi v izvirniku. In zgodilo se je, da sem pri sebi vzkliknil: saj to vendar ni isto besedilo! Ko se to zgodi, ni nujno, da me pri branju slovenske izdaje kaj konkretnega posebej zmoti (čeprav to ni redko: pač poklicna bolezen); tudi primerjava z izvirnikom lahko kaže, da je »vsebina« korektno podana; a vendar, tekst drugače diha, drugače hodi, drugače diši ... ima, skratka, drug značaj. Napisal sem »vsebina«, v narekovajih; kajti vsebina literarnega dela ni samo slovarski pomen besed in zvez in fraz in kar je še tega, temveč preprosto vse, kar delo vsebuje. Vsebina je, kot pove beseda, vse.
To izkušnjo sicer najpogosteje doživljam pri gledaliških besedilih; služba je taka, da včasih preberem tri ali še več verzij istega. Res pa je tudi, da so pri odrskem besedilu ti vidiki pomembnejši – no, nemara niti ne pomembnejši, pomembni so tudi drugje, temveč le hitreje opazni. Pri odrski repliki je dejansko, brez pretiravanja, velikokrat manj pomembno njeno verbalno »sporočilo« kot to, kako natanko funkcionira v situaciji, na kakšen način se prilega govorcu, kakšna je njena emocionalna temperatura ... In seveda so ti vidiki v procesu produkcije tudi precej temeljito preizkušeni. Kolikokrat igralec izreče repliko – na vajah, pri sebi, ko se uči besedila, pa potem na predstavah! Več stokrat gotovo, lahko tudi več tisočkrat. Iščoč igralec jo bo v tem procesu neusmiljeno prebrskal do zadnje molekule. (Da pa ne bom samo pel hvalnic teatru, moram pošteno povedati, da utegne biti kdaj različica, ki jo slišimo z odra, tudi slabša od tiste, ki jo je prevajalec zapisal v besedilo; in da zna najti pot do uprizoritve besedilo, ki ga menda noben urednik ne bi spustil skozi svoje sito. Logika produkcije je včasih čudna.)
Za prevajanje je potrebno znanje, precej znanja, precej več, kot si predstavlja vox populi, ki po internetnih forumih razglaša svojo večvednost. Za literarno prevajanje, ki je posebna vrsta prevajanja, pa je potrebno še nekaj več kot to.
Roman – ali pesem, ali drama – je umetniško delo. V vseh jezikih: izvirnik je pač izvirnik in prevod je prevod, oboje pa je umetniško delo. Potemtakem je prevajanje literature, ubesedenje besedila v nekem drugem jeziku, umetniško opravilo.
Umetniško opravilo, torej tudi literarno prevajanje, terja poleg ustreznega – ustreznega bi veljalo poudariti – znanja tudi dar. Kakor se mogoče komu sliši mistično. Na obeh jezikovnih straneh.
Na strani izvirnika: seveda je tudi literarno besedilo treba dobro razumeti, vendar pa razbiranje literarnega besedila ni samo stvar razumevanja. Literarno besedilo učinkuje na bralca ali poslušalca tudi s sredstvi, ki so onstran logosa – a bolje bi bilo pravzaprav reči tostran, ker so ontogenetsko prvobitnejša. Analiza lahko potrdi njihov obstoj, a kdor jih ne zmore zaznati neposredno, se intuitivno »uglasiti« z besedilom, temu bo le težko zares odprla pot do njih, ker je preprosto preokorna, njen način povedovanja pa prerazličen od povednosti umetniškega besedila. Pisanje traktatov je častivredno početje, vendar ni prevajalčeva naloga: prevajalčeva naloga je, da poustvari čim boljši empirični približek celote literarnega besedila. Če ga veseli, lahko zraven napiše še traktat, ampak zaradi tega ne bo njegov prevod nič boljši.
Na strani prevoda: oblikovanje ciljnega besedila terja prevajalčevo domačnost z jezikom, ki je zunaj meja vsakdanjega. Več kot domačnost, terja simbiotični odnos: ne le, da se mu jezik »pusti oblikovati kot voljna glina«, kot včasih preberemo v šablonskih enkomijih poetom, temveč je tudi sam nasproti jeziku ravno tako voljan in upogljiv, pripravljen zaznati silnice, ki prepredajo njegovo materijo. Prevajalec, ki je v takem odnosu z jezikom, bo le težko zapisal katerega od proslulih stavkov, ki jih vse prepogosto najdemo v prevodih, denimo, »Vse, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem jokala«: slišal bo, kako izza šklepetanja lesene jezikovne tvorbe slovenščina kliče na pomoč.
Znanje, ki ga terja prevajanje, si je treba pridobiti, ga vzdrževati in izpopolnjevati. Tudi najbolj veščemu prevajalcu se neogibno zgodi, da naredi napako. Literarno delo zna imeti izjemno široko sobesedilno območje in vsega preprosto nihče ne ve. To ni odveza od odogovornosti, nasprotno. Zato je prav in dobro opozarjati na napake; to je pripomoček pri učenju, ki se nikoli ne konča. Kritika prevodov je drugi glas v dialogu, za zdrav razvoj dejavnosti je prav tako potrebna in nujna kot vsakršna druga, likovna, gledališka, glasbena, literarna sploh ... in zelo slabo je, da je v naših krajih skorajda nimamo – v prevajalstvu še manj kot v drugih vejah umetniškega delovanja.
Navzlic temu pa sem prepričan, da je ob kritiki prevodov, a v resnici še pred njo, potrebna tudi prevajalska samokritika. Nemara je res iluzorno kaj takega pričakovati od oseb, ki se ukvarjajo z umetniško dejavnostjo; a domnevajmo, da je prevajalski ego v povprečju le nekoliko manjši kot pri kolegih v drugih panogah, saj prevajanje v izhodišču terja nekaj podrejanja. S prevajalsko samokritiko bi se morda izognili nesporazumu okrog tega početja, ki je gotovo usodnejši od bolj ali manj smešnih ali žalostnih zdrsov.
Daru si ni mogoče pridobiti, mogoče pa ga je gojiti, šolati. Zato sem prepričan, da ne bi bilo odveč, ko bi se vsak, ki se namerava lotiti literarnega prevajanja – preden gre prebirat učene razprave o tej panogi človeške dejavnosti in/ali navodila za ogibanje pastem, čerem in lažnim prijateljem –, najprej čisto pri sebi in zase vprašal: Ali imam dar intimnega dojemanja izvirnega besedila, ki seže onkraj pomena besed? Ali imam dar oblikovanja v ciljnem jeziku, ki presega veščino vsakdanjega rokovanja z besedami? Za katere jezike velja moj pritrdilni odgovor? S čim sem ta darova izpričal, kaj sem naredil, da bi ju vzgojil in izšolal?
V nedavno izdani jubilejni monografiji o Cirilu Kosmaču Tisti pomladni dan je bil lep sem videl faksimile zelo zanimivega dokumenta, »vprašalne pole« Komisije za stike z inozemstvom pri Društvu slovenskih književnikov, s Kosmačevimi odgovori. Na vprašanje, katere tuje jezike obvlada, odgovarja, da aktivno italijanščino, francoščino in angleščino, pasivno pa še nemščino. Na vprašanje, v katere tuje jezike lahko prevaja slovenske tekste, pa odgovarja lakonično: v nobenega.
Gre za človeka, ki mu je bila književnost vse življenje poglavitna, skorajda edina okupacija, ki je dlje časa živel v Franciji in Veliki Britaniji, v italijanščini pa se je celo šolal (in se pri tem učnem predmetu odlikoval); in vendar je bil na vprašanje o veščini uporabe teh jezikov zadržan. Ni čutil zadostne domačnosti, čeprav jih je, po lastni izjavi, aktivno obvladal.
Prevajal pa je v slovenščino. Po mnenju nekaterih samo zato, ker je pač moral kaj zaslužiti; vsekakor se njegovim izdelkom ta morebitni motiv ne pozna in tudi zapis Poldeta Bibiča v omenjeni monografiji takega mnenja ne potrjuje.
Največ je prevajal za gledališče. Ve se, da prevodi zastarevajo, najhitreje ravno gledališki, ker so namenjeni živi izvedbi na odru. Malo je gledaliških prevodov, ki so po petdesetih letih od nastanka še vedno uporabni, razen če uprizoritev ne vzame v zakup njihovih stilskih posebnosti in jih vključi v svoj koncept. Med temi redkimi izjemami so Kosmačevi prevodi: malo retuširanja, da odstranimo pretekle govorne in pravopisne konvencije, in tekst je tako rekoč kot nov. Replika jasno poantira, se prilega situaciji, ima pravo emocionalno temperaturo, danes kot tedaj. Kako je Kosmač to dosegel? Preprosto. Tako, da je iskal sozvena globlje od verbalne vsebine, v človeškem substratu, iz katerega poganjajo besede.
Srečko Fišer je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Dve leti je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu, od leta 1981 je zaposlen kot lektor v Slovenskem narodnem gledališču (prej Primorsko dramsko gledališče) v Novi Gorici.
V slovenščino je prevedel dela pomembnih svetovnih avtorjev (Henry James, Umberto Eco, Virginia Woolf, Luigi Pirandello, John Webster, Torquato Tasso, William Shakespeare, Giovanni Levi itn.).