Prevajanje hibridne književnosti: Goran Vojnović v nemščini
Pisanje o priseljenskih izkušnjah z lastne perspektive je zadnje čase tudi v slovenskem literarnem prostoru bolj v ospredju, vendar je v mainstreamu prisoten predvsem glas pisatelja, ki je pred štirinajstimi leti požel uspeh s pristopom »straight outta Fužine«, ta pa se je utelesil tudi v številnih prevodih. Čefurji raus! Gorana Vojnovića je bil do lani preveden v devet jezikov, Jugoslavija, moja dežela v devetnajst, Figa pa v dvanajst. Toda če smo seznanjeni z originali, se lahko vprašamo, kako se sploh prevajajo romani, napisani ne le v različnih registrih in sociolektih (socialnih zvrsteh jezika), temveč tudi v več jezikih, ki vključujejo kulturno specifi čne elemente iz več kultur? Obenem pa tudi: kako so takšni prevodi predstavljeni v ciljnem prostoru? Za odgovor na ta vprašanja bomo premotrili prevod romana Jugoslavija, moja dežela (2012), prvi prevod kakega Vojnovićevega romana v nemščino. Prevod je izšel leta 2016 pri avstrijski založbi Folio pod naslovom Vaters Land (dobesedno: očetova dežela; poigravanje z besedo očetnjava – Vaterland, ki ima vojne konotacije), prevedel pa ga je Klaus Detlef Olof (roj. 1939). Naj si še prej dovolim kratko izhodiščno digresijo. Verjamem v prevedljivost besedil, tudi hibridnih in večjezičnih, saj so dobre zgodbe univerzalne. Verjamem, da funkcije, ki jih imajo v izvirniku lokalni kolorit in konkretne zgodovinsko-kulturne okoliščine, lahko delujejo tudi v prevodu, četudi je barvanje po jezikovni plati drugačno. Le tako lahko tudi v slovenščini beremo postkolonialno literaturo ali pa denimo roman Čigav si Saše Stanišića, ki (tudi z občasnimi večjezičnimi elementi) v nemščini popisuje zgodbo svoje bosanske družine in begunsko izkušnjo. Kot pravi njegova prevajalka Urška P. Černe v eseju Drsljiva tla prevodne kritike: Kritik in prevajalec sta eno (2003): »Če bi verjela, da je jezik že konceptualizacija sveta, bi se prevodni kritiki izmikal predmet ali vsaj kategorialni aparat.«
Vrnimo se k Vaters Land. Prevodi ne nastajajo le med avtorjem/-ico, besedilom in prevajalko/-cem, temveč so prenos iz enega literarnega sistema v drugega, pri čemer so pomembni še drugi akterji in dejavniki. Literarno delo kontekstualno tako sooblikujejo tudi parabesedila. Pri knjigi so to strani, na katerih so naslov, ime avtorice/-ja,
prevajalca/-ke, založbe, posvetilo, uvodna ali spremna beseda. Še več, podzvrst parabesedil so tudi vse omembe dela v javnosti, tako pisne kot ustne, denimo recenzije ali intervjuji. Primer takšnega para besedila je dejstvo, da je moral Goran Vojnović po izidu svojega prvenca Čefurji raus! na policijski postaji razlagati, zakaj napisano ne more biti podlaga za kaznivo dejanje razžalitve. To se je vtisnilo v njegovo biografi jo in ga spremljalo v tujino. Na prvih straneh knjige Vaters Land tako v skupno šestih vrsticah o avtorju, ki so bile večkrat senzacionalistično povzete v kritikah, piše, da je slovenska ministrica za notranje zadeve odstopila zaradi njega, čeprav to sploh ne drži. Tako močen označevalec je treba upoštevati, ko govorimo o tem prevodu, čeprav sama informacija zadeva drug roman.
Kako pa je z jezikovnimi in kulturnimi posebnostmi romana? Če v Sloveniji lahko stavimo na to, da bo večina razumela večjezičnost in večkulturnost ali pa vsaj poznala nekoga, ki ju zna razložiti, v prevodu to odpade. V knjigi
Vaters Land sicer najdemo tako njuno poudarjanje kot tudi glajenje, a pričakovano prevladuje tendenca k poenotenju v nemščino. Ob tem so prisotne občasne nedoslednosti, kajti prevajalec ni delal po vnaprejšnjem ključu, temveč po občutku. Nasploh so jezikovne razlike med liki manj poudarjene kot v izvirniku. Tako na primer vprašanja fužinske sosede: »Je li mama u službi, Vlado? U kateri ćeš ti jesenas da greš razred? Hoćeš li se upisati
na novu ili staru šolu?« v nemščini beremo v standardnem jezik in bralstvu ostane nejasno, zakaj je dečku v prisotnosti slovenskih otrok zaradi sosede tako zelo neprijetno in zakaj burno reagira.
V prevodu so uporabljeni tudi narekovaji in kurziva, kar ustvarja vtis citatnosti in drugega jezika, ki tli pod nemško površino. Tako na primer avtorske izraze, kot je »u ona vremena«, beremo kot standardno »in jenen Zeiten«, vendar ostajajo jasno izpostavljeni. Tujejezičnost se najbolj prebije na površino, kadar ima vlogo v pripovedi. Tedaj je pojasnjena kar sproti: na primer v prizoru, ko se protagonist v otroštvu šele uči slovenščino in dela napake, mama pa ga popravlja. V prevodu vidimo: »Kad bo tata došel? – Wann wird Papa gekommen? […] Es heißt: Kdaj bo prišel očka? – Wann kommt Papa?« V drugih primerih ne gre za cele povedi, temveč za besedne zveze, ki so prevedene bodisi takoj bodisi v prilogi. Olof je v sodelovanju z lektorjem prevodu namreč priložil seznam s 67 vnosi, ki razlagajo sleng, kletvice, (pop)kulturne in zgodovinske reference idr. Sklicujejo se na primer na prizor, ko protagonist kritizira mlajšo generacijo priseljenskih otrok in pravi, da je »uspela med seboj pomešati vse, kar se je pomešati dalo. Vuka in Radovana Karadžića, Sinišo in Dražo Mihajlovića, Lepo Breno in Lepa sela lepo gore, Srebrna krila in Srebrenico«. Prav vsako od naštetih osebnih, krajevnih in stvarnih lastnih imen je razloženo v prilogi. Pri tem je zanimiva prevajalčeva odločitev, da v besedilu ne bo označeno, kateri pojmi so razloženi, tako da lahko branje po izbiri poteka tudi nemoteno. Čeprav prevod s pomoč jo priloge torej eksplicira večino tistega, kar je v izvirniku navrženo ali implicirano, rešitev zahteva dodatno koncentracijo, ker mora bralstvo samo preverjati, ali je nekaj razloženo ali ne.
Sklenemo torej lahko, da prevajalec Klaus Detlef Olof z različnimi strategijami poskuša hibridni značaj romana ohranjati kot osrednji element, a ga obenem tudi podati tako, da lahko vsak razume tujke in reference. Enake taktike se je držal tudi pri vseh nadaljnjih prevodih Vojnovićevih romanov: leta 2018 je bila v nemščino prevedena
Figa, leta 2021 pa Čefurji raus!, katerih nadaljevanje Đorđić se vrača je prav tako načrtovano za prevod. Ne le dejstvo, da bodo v nemščino prevedeni vsi avtorjevi romani, tudi Vojnovićeva številna gostovanja v nemškem govornem prostoru, dobri odzivi občinstva ter pozitivne kritike dokazujejo, da v tako izdelanih nemških prevodih nekaj očitno deluje.