Prevajanje stripov za sladokusce
Letošnja nagrada Vasje Cerarja je bila podeljena za prevode mladinskih stripov, ki so izšli med letoma 2020 in 2023. Komisija v sestavi Mateja Seliškar Kenda, Živa Čebulj in Nada Marija Grošelj (predsednica) je izbirala med 149 stripi. Glede na jezikovno zahtevnost izvirnikov in sočnost prevodov so se v ožji izbor uvrstili trije izkušeni prevajalci: Boštjan Gorenc s štirimi stripi o Pasjem možu, Izar Lunaček z dvema iz serije Graščina in Špela Žakelj z dvema Asterixoma. Nagrado je na podelitvi 21. maja prejel Boštjan Gorenc.
Vse tri nominirane smo poprosili za kratko refleksijo o njihovem prevajalskem delu.
Špela Žakelj
prevajalci nikakor ne dolgočasimo. Vsak od nas, ki ni ravno po župi priplaval (in kdor pozna stripovsko serijo Iznogud, v kateri nastopa tudi vedno resni Abis Mehrad, bo vedel, zakaj gre župa v večjo slast kot juha), bo znal povedati, da se lahko ure in ure vrti okrog ene same žličice-sličice in kuha ustrezno besedilo, ki ga bo bralec nato prebavil v nekaj sekundah, če se izrazim metaforično. Asterix, ki sta ga mojstrsko zakuhala Goscinny in Uderzo, pa je še posebej težak prevajalski zalogaj. Ne bom vam izdala recepta za Panoramixov čarobni napoj, lahko pa na kratko predstavim nekaj sestavin. Ko sem se sama prvič lotila Asterixovega sveta, sem naletela na kopico književnih, kulturnih in geografskih referenc, anahronizmov, besednih iger in humorističnih pomežikov, ki med drugim temeljijo na aluzijah in večpomenskosti ter jih je bilo treba primerno posloveniti. Ob vsakem albumu nad menoj bdijo francoski recenzenti, ki premeljejo skorajda sleherni stavek, pesmico in medmet, tako da je ob prevajanju zgodb o Asterixu nastal že obsežen slovar osebnih imen, krajev, stalnih fraz itn. Najbolj zabavno, čeprav včasih tudi mukotrpno, je prav prevajanje imen, ki morajo ustrezati značaju lika. Naj vam postrežem z nekaj sočnimi primerki: Tožibabix, Fulkulix, Pocenix, Nezastopij, Turbij Kapitalismus, Kaj Mazabregij … Dober ščep prevajalske ustvarjalnosti pa pride prav tudi pri prevajanju stihov. Obelix bi zagotovo rekel: »So nori, ti prevajalci!« Če mu ne verjamete, pojdite na gostijo k Nasedlemu piratu, kjer vam afriški kuhar pripravi »meso na žavu, movske sadeže in češpljevo tovto«. Morda boste ostali brez besed, saj se bo slišalo samo še: »Njam! Mljask! Hrsk!«
Izar Lunaček
Prevajanje stripov terja poseben pristop, ki je menda malo podoben prevajanju filmskih podnapisov. Pogosto pomaga, če strip prevajaš kar sproti in naglas, in to kakemu majhnemu bralcu. Treba je najti ton, ki ni ne povsem knjižni ne pogovorni – ob upoštevanju registrov posameznih junakov, seveda (v mojem primeru, pri prevodu Graščine, večina junakov govori v malo bolj pompoznem jeziku, medtem ko racman Herbert kot zastopnik bralca vse znižuje na pogovorno in otipljivo raven ter s tem skrbi za komične učinke). Obenem je treba paziti tudi, da se vse lepo usede v vnaprej pripravljene oblačke. Pri stripu je tako krajša faza samega prevajanja in daljša faza korektur, saj je treba besedilo po potrebi skrajšati ali podaljšati ter včasih obrniti vrstni red besed. Čim je kak oblaček preveč natlačen ali preveč prazen, pri stripu ta grafični vidik takoj vpliva na bralca, da tekst dojame drugače: gostejše črke se berejo kot hitreje povedane; manjše kot tišje; s preveč praznine okrog sebe pa kot izrečene v zoprni tišini. Sam jezik tudi ne sme biti preveč literaren, ker sicer tekmuje z risbo: kot je v svoji slavni študiji o razumevanju stripa ugotavljal Scott McCloud, v stripu grafika stopa bližje črki, jezik pa bližje sliki, da se lahko na sredini srečata, zato je dobro, če so v stripu povedi dokaj enostavne in si lahko pri prenosu sporočila s sliko podajajo naloge. Dobrodošlo je tudi, če imaš pri prevodu imen in krajev dovolj svobode, da se bralec v svetu počuti doma in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Pri humornih stripih – kar so vsi tokrat nominirani – je ključno tudi, da smešno ostane smešno: prevod humorja je prav poseben izziv, ki zahteva veliko svobode in iznajdljivosti, da se med jezikoma prenesejo vse besedne igre, toni, preklopi med registri in, kar je najbolj ključno, tempiranje povedane šale.
Boštjan Gorenc
Dav Pilkey me na prevajalski poti spremlja že od samega začetka, ko sem leta 2003 prevedel Prigode Kapitana Gatnika, prvo knjigo v nizu, za katerega si tedaj nisem predstavljal, da bo tako močno priljubljen med mladimi bralci, še manj pa, da bom dogodivščine junakov iz knjige prevajal še čez dve desetletji. Že s prvo knjigo so bila zasajena prevajalska semena, ki klijejo še danes. Z urednikom Andrejem Ilcem (zdaj uredniško taktirko drži Alenka Veler) sva natuhtala, da je izvirno besedilo tako polno pomenskih imen in (pop)kulturnih referenc, da bo treba korenito poseči vanj in ga presaditi na naša jezikovna tla, da bi mlade bralke in bralci lahko uživali v vsaj približno enakem številu besednih vragolij kot bralci izvirnika. George Beard in Harold Hutchins sta postala Grega Bradač (Jurij Bradač bi malce težko nastopal v otroški knjigi) in Klemen Kočar, Jerome Horwitz Elementary pa OŠ Ivana Roba. Tako so se skozi leta medili moji prevajalski postopki in strategije. Na srečo je Pilkey na vsakih nekaj let ponovno izumljal in spreminjal vrste svojih šal, da se nisem mogel ujeti v postano in razvodenelo rutino, saj mi je vseskozi metal porezane prevajalske orehe. Prav z 22 kaveljci, s katerimi se začne niz nominiranih (in zdaj nagrajenih) prevodov Pasjega moža, je Pilkey pričel pisati priredbe znanih otroških pesmi, kar je spodbodlo precej napenjanja možganskih vijug, saj sem moral ameriškim (otroškim) pesmim, ki v našem kulturnem miljeju niso znane, najti spodobne ustreznice. Če sem »If you're happy and you know it poop your pants« še lahko prepesnil v »Če si srečen, se pokakaj na ves glas«, je »Stinkle little fart« postal »Ringa raja, driskica prihaja« (ker driskica priteče) ... Včasih pri delu pomaga, če nikoli popolnoma ne odrasteš.