Warning: session_start(): open(/var/www/stranke/www.bukla.si/session/sess_9edeb386215bf1141abc3a8d20768061, O_RDWR) failed: No space left on device (28) in /var/www/stranke/www.bukla.si/public_html/index.php on line 56

Warning: session_start(): Failed to read session data: files (path: /var/www/stranke/www.bukla.si/session) in /var/www/stranke/www.bukla.si/public_html/index.php on line 56
Prevoda dveh zagrizenih pesniških brezbožcev - Knjigarna Bukla Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

Prevoda dveh zagrizenih pesniških brezbožcev

Igor Divjak, Bukla 74-75, 8.2.2012

Prevoda dveh zagrizenih pesniških brezbožcev

Ah, orlji bes, ura za polet, eh? / onkraj našega pra-leta / (vselej naš čas / tvoj krvav kraval) zrak naš razpored, / zmota, zavoj vreščav obrat – piš naš planet, / naš grozljivi ü žarek, naš smerokaz. / Dragoceno uho, naš zračni Jahve.

 

Analiza navedenih verzov iz pesmi Ultrazvok netopirjev avstralskega pesnika Lesa Murrayja v prevodu Vena Tauferja pokaže, da se slovenski verzi z angleškimi ne ujemajo niti po številu zlogov, niti po rimanih ali asoniranih verznih končnicah. V angleščini so te: eh, aye, array, arrow in Yahweh. Vendar nič hudega. Pomembno je, da si je Taufer dovolil nekaj prevajalske svobode, nekakšno prevajalsko litentio poetico, da bi dosegel čim večji učinek. Če že ni dosledno prevedel verznih končnic, je pa zato poustvaril nekoliko drugačne: v strukturi naš, čas, razpored, planet, smerokaz, pa tudi Jahve in eh najdemo poleg notranje rime še dvojne oklepajoče polrime oziroma asonance, cel kup izjemno močnih aliteracij in poudarjene samoglasniške stike na koncu: naš zračni Jahve.

Prosti verz niti pri Murrayju niti pri Tauferju ni popolnoma razvezan od metrične sheme. Kljub precejšnji svobodi bi lahko rekli, da v angleščini teži v blankverz, v slovenščini pa v laški enajsterec oziroma nekoliko daljši aleksandrinec, ki je po potrebi razsekan, krajšan ali daljšan, ohranja pa, kljub manjšim vsebinskim variacijam (orrery – mehanični model sončnega sistema v slovenščini postane planet), kompozicijske poudarke na samostalnikih, ki zaključujejo verze in polverze, in tako ustvarja sintaktične paralelizme, ki oblikujejo nekakšen prvobitni, lahko bi rekli domorodski ritem.

Prevajalec je z nekoliko drugačno ritmično in melodično strategijo poustvaril pesem barda avstralskega Busha, kot imenujejo Murrayja. Avtorja v pesmi, v kateri je na koncu omenjeno božje ime, zanima vse kaj drugega od boga oziroma, če že najdeva kaj božanskega, tega ne najdeva v božjem imenu, ampak prej v norčavi igri in preletih netopirjev, za katero se zdi, da odzvanja v bogatem, že kar orgiastičnem prepletanju ritmov, zvokov in skladenjskih obratov. Prav zaradi te igrivosti in neuklonljivosti, ki ji nobena dogma ni sveta, že skorajda nekakšne ustvarjalne pesniške trme, Murrayja kritiki ne morejo uvrstiti v noben določnejši okvir. Z njimi se je večkrat zapletal v spore – očitali so mu na primer šovinizem in politično nazadnjaštvo –, sam pa se rad označuje za zadnjega pripadnika gibanja Jindyworobak, ki se je zavzemalo za ohranjanje avtohtonih, domorodnih avstralskih vrednot in značilnosti v umetnosti. Murray ustvarja svojevrstne pesniške oblike in podobe, ki spominjajo na nekoliko nadrealistično različico novodobnih razglednic, obenem pa z razlomljenim verzom delujejo kot prvobitni zarotitveni obrazci. To strukturo prevajalec dosledno ohranja: Ko izvlečejo svojo težo, / se kenguruji vzdignejo in poskakujejo. // Ko sprednja stran hriba postane zadnja, se ves dan sonči, se glasijo verzi iz pesmi Višavje.

K natančnemu slovarskemu raziskovanju različnih pomenskih odtenkov in pododtenkov ter zahtevnemu zanašanju na lastne interpretativne sposobnosti pa sili tudi prevajanje pesmi drugega znamenitega »brezbožneža«, Philipa Larkina.  Dragocen dodatek izbranim prevodom je Tauferjeva natančna interpretacija pogosto antologizirane pesnitve Obiskovanje cerkev, s katero nam ponudi vpogled v svojo prevajalsko delavnico. A opozoriti moramo, da težave s prevodom in interpretacijo pravzaprav izhajajo iz pesnikove duhovne drže. Od Larkina, značilnega pesnika teme, depresije in brezizhodnosti sodobnega sveta, seveda ne moremo pričakovati, da bo njegov, v veliki meri avtorski, lirski subjekt ob obisku cerkve doživel razodetje. Tja prikolesari turistično, kot čisto navaden ateist, in vprašanja, ki se mu zastavljajo, so povsem banalna. Če za koga, potem za Larkina velja, da se več boga nahaja zunaj cerkve kot v njej sami, pa še tam zunaj ni prav nič nujno, da je kje. Pravzaprav se dostikrat / in zmeraj, kot zdaj, znajdem v zadregi, / kaj iščem; tudi se sprašujem vsakokrat, / kaj bomo s temi cerkvami počeli, / ko ne bodo več v rabi.

Taufer ugotavlja, da je za tega najznačilnejšega predstavnika angleškega Movementa, gibanja, ki se je uprlo modernistični hermetični poetiki, in zahtevalo jasnost jezika, intelektualnost, razumljivost in preglednost pesmi, značilen poseben odnos do resničnosti, in posledično poetika, ki jo zaznamujejo pripovednost, a tudi delna zamolčanost in postopna rast in izmuzljivost simbolnosti. Pesmi so tako pripovedne in samo anekdotične le na videz. »Bralec se šele počasi zave v celoti globlje in simbolne silovitosti navidezno bežne, navidezno zgolj opisne podrobnosti.«

Taka podrobnost je na primer irski novčič v verzih Spet pri vratih / se vpišem v knjigo, irski novčič dam v dar, / z mislijo, da se ni splačalo tu zastati – v izvirniku an Irish sixpence. Ta glede na to, da se pesem najverjetneje dogaja v Belfastu na Severnem Irskem, kjer je Larkin v času, ko jo je napisal, služboval kot knjižničar, in da je cerkev najverjetneje anglikanska, dobiva družbenokritičen pomen. Vendar dejansko kraj in čas dogajanja pesmi nikjer nista določena. Zaradi tega v poteku pesmi vsak detajl »beremo tudi v njegovi simbolni obogatitvi in dvoumni večpomenskosti«. Pri prevajanju  zaradi tega prihaja do cele vrste problemov, ki terjajo odločitev, vsega pa se vedno tudi ne da ohraniti. Taufer izpričuje, da je tako odločitev terjal že prevod naslova. »Church Going« bi lahko prevedel kot Odhod v cerkev ali Obisk cerkve, vendar se je zaradi tega, ker lirski subjekt to počne večkrat, odločil za prevod Obiskovanje cerkev. Tej prevajalčevi razlagi lahko dodamo, da s tem prevod dobi nekoliko splošnejši pomen, pa tudi, da bi bila možna izbira lahko prav tako Obiskovanja cerkev ali Obisk cerkva.

Prevod je učinkovit zato, ker ga pri posameznih odločitvah niso vodili le pragmatični razlogi, ampak tudi natančna analiza značaja nekoliko zmedenega lirskega subjekta. Ta ima po eni strani samo turističen, kulturološki odnos do cerkev, po drugi strani pa se vendarle zdi, da včasih, nekje v zaumju, išče metafizične odgovore. Poglavitna lastnost, ki jo poleg zdolgočasenosti in nepoučenosti najde  pri njem, pa je lakota, zato se pri prevodu opisa cerkve kot this accoutred frowsty barn odloči za ta natrpan in zatohel skedenj. Res pa je, da je izraz barn v angleščini uveljavljen za vsako veliko grdo stavbo, te dvojnosti prenesenega in hkrati čisto običajnega pomena pa prevod ni uspel v celoti zajeti. Toda avtorju v obrambo moramo priznati, da gre za klasičen prevajalski problem, ki mnogokrat preprosto ni rešljiv. V celoti gledano mu je vsekakor uspelo ohraniti nazornost in jasen, a kot da hkrati v nekakem psihotičnem stanju zamaknjen tok Larkinove dikcije. Rimo pretežno nadomešča z asonanco, zato pa včasih kako figuro ali izrazno sredstvo doda. Sklepni verzi »nekoč je / slišal, bilo primerno postati je bolj moder / že vsaj zato, ker toliko mrtvih leži okrog« tako vsebujejo verzni prestop in inverzijo, ki je v izvirniku ni, a morda prav zato delujejo prepričljivo, kot nekaj, kar bi si vsak ljubitelj moderne poezije v slovenščini lahko zapomnil.

Prevajalec je delo torej opravil vrhunsko, ne le kot zahtevno obrtno spretnost, ampak tudi z nekaj lastnega navdiha, ki da branju poseben čar. Sam opozarja, predvsem pri Larkinu, da gre za avtorja, ki v nekaterih potezah spominja na poezijo, ki jo zdaj pri nas pišejo nekateri mlajši avtorji. Verjetno pa je mladim s svojim biografskim pripovednim slogom blizu tudi Murray. Po navadi je pri klasikih tako, da se pojavi več prevodov, in če se bosta pri naših bralcih Murray in Larkin res prijela, se prav lahko zgodi, da bomo brali še kak drugačen prevod njunih najznačilnejših pesmi. Toda kdor koli se bo tega lotil, bo delo zelo težko opravil bolje kot Veno Taufer.


Igor Divjak deluje kot samostojni literarni kritik in prevajalec. Na Oddelku za ameriške študije Filozofske fakultete zaključuje doktorsko nalogo »Urbana dinamika v sodobni ameriški in slovenski poeziji«. Kot je razvidno iz naslova, se ukvarja predvsem s pesmimi sodobnih anglosaških in slovenskih avtorjev.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...