Primož Čučnik: Večglasni individualizem
Če se splošna javnost dandanes rada polarizira glede te ali one domislice z družbenih omrežij, se beroča javnost mogoče še spomni generacije, ki se je pozicionirala predvsem glede na odločitev na osi literatura – politika. Iz tiste, ki se je odločila za prvo, je nastala revija Literatura, ki jo zadnja leta kot odgovorni urednik usmerja Primož Čučnik (1971). Čučnik, večkrat nagrajeni pesnik, esejist in prevajalec, je tudi predsednik društva oz. založbe LUD Literatura, obenem pa vodi še lastno založbo LUD Šerpa.
Kot odgovorni urednik revije Literatura je Čučnik v zadnjih petnajstih letih bistveno pripomogel k njenemu odpiranju za raznolike glasove. Revija je zaradi njegovega angažmaja in radovedne odprtosti našla prostor za nove, mlajše avtorje, ne da bi ga morala žrtvovati na račun (starejših) stalnih dopisnikov.
»Tiskane revije imajo še vedno svoje mesto,« je prepričan Čučnik, zagovornik papirja, ki pa razume, da imajo svoje mesto tudi drugi načini objavljanja. Da je prav tiskana Literatura po vseh teh letih še vedno reprezentativni presek sodobne literarne produkcije, Čučnik pripisuje temu, da njeno uredništvo nikoli ni zastopalo nekega enotnega političnega prepričanja, temveč se je zanimalo predvsem za dobro literaturo.
Vzporedno s svojim delom pri LUD Literatura je začel Čučnik v želji po večji angažiranosti na literarnem polju razvijati tudi idejo o lastni založbi s knjigami, ki bi bile dostopne tudi izven knjigarniške mreže, denimo po lokalih, kot sta bila nekoč Makalonca ali Bikofe. Tako je leta 2003 iz nič nastala založba LUD Šerpa, njen skromni urednik, ki knjige po svojih najljubših lokalih raznaša kar sam, pa »najmanjši nosač v mestu«.
»Začelo se je kot žepna založba, ki je vmes postala garažna založba,« pravi Čučnik, »ves čas pa je bila one-man band.« Pravzaprav jo to bistveno določa še danes, saj Čučnik niti ne želi, da bi LUD Šerpa kdaj postala velika založba, posebej ne takšna, ki bi jo bolj od vsebine knjig zanimala njihova promocija. Čeprav se je to že skoraj zgodilo samo od sebe z javnim sofinanciranjem in projekti, ki so vsakič znova prerasli svoja izhodišča. »Ni pisarne, ni usklajevanja,« prednosti majhne založbe opisuje Čučnik. »Lažje vztrajam pri svoji viziji, sledim lastnim interesom in se lotevam spontanih projektov, kot so bili Draga Barbara, Pesmi štirih ali Kralj in norec.«
V letu 2021 je ta garažna založba, ki v celoti sloni na zanesenjaštvu svojega ustanovitelja, prejela kar dve pomembni literarni nagradi in še eno nominacijo: kresnika za prvenec Boruta Kraševca in nagrado novo mesto za kratko prozo Carlosa Pascuala, Ana Pepelnik pa je bila nominirana za Veronikino nagrado. Sporočilo bi lahko dojeli tudi kot potrditev, da je treba profesionalizacijo založništva razumeti v kontekstu sprememb in večje raznolikosti. »Šerpa je prilagodljiva založba,« razlaga Čučnik, »deluje lahko na prijateljskem zaupanju in dovoljuje sinergijo, ki si je večje založbe ne morejo – ali pa ne želijo – privoščiti.«
Čučnik, ki je že zaradi urejanja revije v rednem stiku z aktualno pesniško produkcijo, pravi, da konec koncev ni raznolikost tista, ki bi je v mestu literature primanjkovalo. Tudi ne primanjkuje neodvisnega garažnega angažmaja. Težava je v tem, da se – vsaj pri poeziji – njen doseg tam tudi konča. Kar manjka, pravi Čučnik, torej ni raznolikost izraza, temveč večja raznolikost občinstva. Če je denimo Vinko Globokar en večer lahko nastopal na Metelkovi, naslednji pa v Cankarjevem domu, poezija te izbire preprosto nima. V tem pogledu postaja Čučnikova zavestna odločitev za individualizem, ki je odprt za vse druge individualizme, povsem razumljiva, če ne celo nujna: za individualizem gre, ne za solipsizem.