Primož Čučnik: »Z ustanovitvijo svoje 'žepne založbe' so se mi izpolnile želje.«
Primož Čučnik je ustvarjalec, ki se najbolj vrti v polju poezije, za katero je bil že večkrat nagrajen, znan pa je tudi kot založnik, kritik, esejist in prevajalec predvsem sodobne poljske in ameriške poezije ter urednik pri literarni reviji Literatura. Leta 2003 je ustanovil založbo LUD Šerpa, ki vse od takrat kontinuirano prinaša kvalitetno domačo in prevedeno literaturo. Njegova najnovejša knjiga Osel in senca, ki jo dopolnjuje likovna podoba Mateja Stupice, se giblje med esejistiko in poezijo, potapljanjem v (družinsko) preteklost in reflektiranjem sedanjosti. Knjiga je nastajala, ko se je avtor s prijateljem loteval obnove starega skednja v dolenjski vasi, v kateri je odraščal.
Primož Čučnik
Osel in senca
risba: Matej Stupica
LUD Šerpa, zbirka Klasična Šerpa,
2024, m. v., 162 str., 20 €, JAK
Bukla: Ko se pesnik loti obnove starega skednja, nastane (tudi) knjiga, bi lahko rekli za Osla in senco. Kako in iz katerega materiala je nastajala?
Čučnik: Osnovni material so bile kot zmeraj besede. Izbira besed. Delo z njimi. Na neki točki pa sem želel poimenovati tudi to, kar sem delal z rokami. Beseda je sprva abstrakten niz črk, potem poimenuje konkretne stvari, na primer peč, tepko, skedenj, čeber, hlapca, vedro, žebelj, hišo, sonce, dom itn. Vse to ima otipljiv pomen. Vsebuje pa tudi izmuzljivost. Nekaj je dodalo okolje, se pravi podeželje, kmeti, neka predstava o tem, kako se sliši »zemlja«, kaj počne »vas«, kmetska literatura. Nisem je zares bral, to ne, a v moji predstavi opisuje težke čase in usode, tako da ta del namenoma ostaja bolj na površini, kot primer raje vzamem nekoga iz »naših krajev«, ki je šel čez lužo (duhovnik, etnolog, jezikoslovec, pisatelj Baraga). Hotel sem zajeti širši spekter, nekaj, kar časovno presega eno življenje in presega en sam prostor. Moja »kmetska slika« se tako vidi šele bolj od daleč (najboljši je pogled iz zraka), pa malo bolj je vedra. En del knjige namenoma korespondira z izkušnjo fizičnega dela, naravo, okoljem. Potem je tu še senca družinske zgodovine, verjetno zato, ker imam skoraj sto let staro babico, s katero se včasih »pogovarjam« ob pomoči literature. Ne vem, ta zmes je zdaj ta knjiga. Planet na mizi, bi rekel Stevens.
Bukla: »Predstavljam si svet brez šmavra, a to je svet brez primerjave, kajti v njem ni pod tepko niti enega sadeža in sploh nobenega človeka.« Tudi knjiga Osel in senca ne bi bila ista brez šmavra, ki jo prežema – kaj torej je šmaver?
Čučnik: Šmaver je sicer krajevno ime, v knjigi pa ga pišem z malo začetnico in postane abstraktna krajina, večje svetovje, včasih zgolj s kljukicami pripeto na kako konkretno resničnost, drugič sploh ne. V pesemskem delu knjige si ga zamišljam kot neko abstraktno sliko ali zvočno pokrajino, v proznih delih lahko postane domišljijski podaljšek resničnosti. Če naj bi knjiga, ki se naslanja na osebni spomin in družinsko zgodovino, zasledovala resničnost, potem moram reči, da se mi ta prej kaže kot nekaj komaj resničnega, nekakšen veter, ki piha, ampak ne vem, od kod. Spomnim se res ne veliko, zato se moram toliko bolj zanesti na domišljijo. A glede na to, da so junaki knjige v glavnem stvari, predmeti, pojmi in delno tudi druge knjige, živali (kot v basnih) in le redko ljudje, si upam reči, da je tudi občasni prvoosebni pripovedovalec zgolj literarni konstrukt. Pi Ču kot alter ego kratko nastopi nekje v osrednjem delu knjige, ki se v glavnem posveča raznovrstnemu orisovanju in ozvočevanju tega ontološkega šmavra.
Bukla: Tako kot je obnovljeni skedenj mešanica tradicionalne kmečke bajte s tradicionalno japonsko hišo, je tudi knjiga mešanica esejistike, poezije, tudi poezije v prozi, ki pa delujejo zelo enotno, saj se motivi, teme in simboli ponavljajo vsakič malo drugače osvetljeni. Kako bi knjigo sami označili? Ali oznako pravzaprav potrebuje?
Čučnik: Ja, odprti eklekticizem, ki se vrti okoli ene same apnenice. Moj praded je žgal apno. Tako so mi povedali. In to sem uporabil. Knjiga je nedvomno hibrid več literarnih zvrsti, moja naloga pa je, da enkrat v življenju poskušam izkusiti to rokodelsko tehniko žganja apna iz prve roke in da nabavim osla iz naslova. To je tisto pozitivno – hkrati komično in tolažilno – sporočilo te knjige o skednju, molku, minljivosti, neizrekljivem, pohabljenem spominu.
Bukla: Delujete tudi kot urednik, leta 2003 pa ste ustanovili založbo LUD Šerpa. Kako na splošno združujete pesništvo in založništvo?
Čučnik: Zna biti, da bo zvenelo čudno, ampak mogoče sem raje kot pesnik založnik, ki včasih izda tudi kako svojo knjigo. Pri urejanju izvirne poezije mi zadnje čase vedno več pomaga Ana Pepelnik. Glede na to, da izdajam veliko prevedenih knjig, ki si jih res želim brati po slovensko, se moje pesniško in založniško delo precej prepletata, v apendiksu zadnje knjige na primer naštejem največ »sekundarne literature«, ki je izšla prav pri Šerpi. (Te knjige bi seveda naštel ne glede na založbo). Na sploh se mi zdi, da so se mi z ustanovitvijo svoje »žepne založbe« izpolnile želje, da bi po slovensko bral marsikaj, kar po navadi ni ravno za bralske množice, ampak za malo bolj izbirčne bralce. Oziroma da bi to, kar se meni zdi še posebno literarno zanimivo in dobro, posredoval zainteresiranim bralcem kot pridobljeno s prevodom. Imam torej privilegij izbire, ki pa sem si ga priboril tudi z »družbenokoristnim delom«, kar je manjše zadoščenje.
Bukla: Kako bi na kratko povzeli poslanstvo založbe LUD Šerpa?
Čučnik: Poslanstvo je mogoče premočna beseda, ampak mislim, da gre za to, da zdaj že več kot dvajset let delujemo kot mini založba s precej prepoznavnim programom in zunanjo podobo, promoviramo historične avantgarde in t. i. (po)modernizem kot literarni žanr, seveda pa ne samo to. Z neko odprtostjo v okusu, glede na omejene finančne zmožnosti. Visoka literatura z nizkimi udarci.
Bukla: LUD Šerpa izdaja prozo in poezijo. Za katero zvrst je več zanimanja med bralci in kupci knjig?
Čučnik: Ker se bralci in še posebej kupci knjig precej bolje odzivajo na prozo kot na poezijo, se je pred leti obrnilo razmerje med izdajanjem poezije in proze v prid proze. Seveda pa še vedno zagovarjam prvenstvo mišljenja in pesnjenja in se že vnaprej izogibam dolgim romanom.
Bukla: Katerih letošnjih naslovov vaše založbe se najbolj veselite?
Čučnik: Še od lani so nam ostali Wittgensteinovi Dnevniki 1914–16, ki jih je prevedel Andrej Ule. Prav tako se veselim novega Kraševčevega prevoda izvrstne povesti Pasje srce Mihaila Bulgakova. Zelo bom srečen tudi, če nam uspe izdati klasiko Johna Cagea Tišina. To nenavadno knjigo sem po delih prevajal in si želel izdati že pred dvajsetimi leti, ampak kaže, da v sodelovanju s Forumom nove glasbe zdaj prihaja njen čas. Nasploh se še vedno zelo veselim vseh izdaj. Letos tudi novih pesniških zbirk Ane Pepelnik in Lukasa Debeljaka.