Promoviranje knjig ni kaznivo dejanje
Letos sem po nekaj letih znova obiskal frankfurtski knjižni sejem, poleg glavnega knjižnega interesa pa sem za to imel še nekaj dodatnih. Prvi je bil, da sem želel videti, kako se je ta sejem pobral po dveh pandemičnih letih. Ugotovitev: še vedno je kar močno shujšan, mednarodna udeležba razstavljavcev je okrnjena in paviljon, namenjen državi gostji, je kar precej iz osnovne sprehajalne poti. Drugi je bil, da sem želel videti, kako poslujejo agenture, ki nam že leta prodajajo prevodne pravice. Ugotovitev: gre jim zelo dobro, kopajo se v delu in poslu, seveda pa jim za drobiž, ki ga dobijo od nas, slovenskih založnikov, čeprav tega ne pokažejo neposredno, ni kaj dosti mar. Želel sem tudi znova zajadrati v svetovni knjižni vrtinec. Ugotovitev: knjigam po svetu ne gre slabo. Ta sejem je – za razliko od denimo londonskega – res globalen, vendar si (v času prvih poslovnih dni sejma) knjige večinoma lahko le ogledujete, ne morete pa jih kupiti, kar mi sicer ni pisano na kožo. Pod črto pa sem želel tudi videti, kako se bo odrezala Slovenija pri prejemu žezla gostujoče države prihodnje leto. Ugotovitev: vse skupaj je bilo izpeljano povsem spodobno in korektno, ne glede na vodstvene menjave tik pred začetkom sejma.
Seveda pa so najbolj privlačne stvari na takih sejmih tisto, zaradi česar nisi prišel tja in te nepričakovano presenetijo. Letos je bil to Druckfrisch ali Sveže iz tiska, kar je televizijska oddaja, ki jo na nemški televiziji ARD vodi literarni kritik Denis Scheck (1964), stari maček pisanja in govorjenja o knjigah.
Bilo je takole. Na poti proti španskemu paviljonu sva šla z Renate po bližnjici skozi halo, koder je imela svoj sejemski studio televizija ARD, ko sva opazila, da se na odru pred množico občinstva odvija dinamičen pogovor v zvezi z neko knjigo. Zastala sva, saj je avtorica srčno in navdušeno razlagala o svojem novem delu, ki je ravno izšlo. Bila mi je znana, vendar nisem vedel točno, kam sodi. Potem pa sem na večjem ekranu, ki je od bliže pokazal sogovornika z odra, zagledal njeno ime: bila je Andrea Wulf, prav tista, ki je pred leti napisala izjemno Iznajdbo narave, v kateri je nadrobno popisala neverjetno življenje Alexandra von Humboldta, vizionarskega raziskovalca in popisovalca narave, ki se ji kot založnik pač nismo mogli upreti, tako da je pred nekaj leti knjiga izšla tudi v slovenskem prevodu. Zdaj je v angleščini (in skoraj hkrati tudi v nemščini) izšlo neformalno nadaljevanje Magnificent Rebels (Veličastni uporniki), v kateri je Iznajdbo narave nadgradila z nemškimi romantiki od Schillerja, Goetheja in Hegla naprej ter gibanja, ki so ga konec 18. stoletja spočeli v nemški Jeni.
Po koncu pogovora, ko je voditelj Denis Scheck visoko v zrak dvignil knjigo z naslovnico proti gledalcem in povabil k branju, sva se ji seveda predstavila kot njena slovenska založnika, izrazila negotovost, ali je tudi njena nova knjiga primerna za prevod v slovenščino (»Seveda je!« je samozavestno zatrdila), medtem pa je bilo na velikem odru že vse pripravljeno za naslednjo Scheckovo oddajo Druckfrisch.
Takoj na začetku sem pomislil, da bi moral Schecka tožiti za krajo avtorskih pravic neposredno iz mojih sanj. Oddaja je bila namreč točno nekaj takega, o čemer sam sanjarim že dolgo in si domišljam, da se bo še pred mojo upokojitvijo začelo odvijati tudi na naši nacionalni televiziji. In kaj je to, boste vprašali?
V resnici nič posebnega. Zgovorni in karizmatični Denis Scheck sedi na stolu, pred seboj pa ima na mizi navpično zloženih kakih petnajst do dvajset novih knjig. Potem naključno, eno z leve, drugo z desne, tretjo nekje s sredine, jemlje knjige iz te postavitve, naslovnico z užitkom pokaže publiki, kamera jo poveča, on pa o njej pove nekaj stavkov, s katerimi opozori na vsebino ter povabi k branju. Ne gre za nič pretencioznega, a hkrati tudi nič banalnega: Scheck promovira nove knjige. Veliko novih knjig. In to tako, da o njih atraktivno govori in kaže tudi njihove naslovnice.
Vemo, kaj pomeni nemški jezikovni trg. Osemdeset milijonov Nemcev, ki jim potem svoje milijone dodajo še Avstrijci in Švicarji ter drugi, ki govorijo ta jezik. Vemo, kakšen je njihov standard. Vemo, kaj sta nemška kultura in zgodovina.
Marsikdo v Sloveniji bi porekel, da na tako ogromnem jezikovnem, kulturnem in zgodovinskem območju knjig ni treba še posebej promovirati, še zlasti ne s hitropoteznimi oddajami na televiziji, pri katerih gledalcem dobesedno mahaš s knjigami pred obrazom. Marsikdo bi to v Sloveniji porekel zato, ker se tu knjige ne smejo promovirati.
Če se knjige v Sloveniji že pojavijo na televiziji, so njihove naslovnice pokazane sramežljivo, napol zakrito in s posebno pozornostjo pri tem, da se (razen izjemoma) logotip založbe ne vidi. »Ne smemo kazati logotipa,« pravijo novinarji, »to je promocija!« V Sloveniji se knjige pač skoraj ne smejo promovirati. Založnik pa sploh ne. »Založnik lahko profitira!« je mantra, ki jo poslušam že več kot dvajset let. Zdi se, da tisti milijon potencialnih kupcev (polovica Slovencev ne kupi nobene knjige) ne sme izvedeti, da knjige izdajo založniki.
No, v Nemčiji, ki ima s sateliti kakih stokrat večji bruto družbeni proizvod, s tem nimajo težav. Vedo, da se nemška jezikovna kultura obnavlja in gradi s knjigami. S knjigami vseh vrst. Domačimi. Prevedenimi. Za otroke in mladino. Leposlovnimi. Žanrskimi. Humanističnimi. S stripi. Z vsem, kar je vezano med platnice.
Denis Scheck je eden tistih, ki preceja knjižno vsebino. Jo vrednoti. Promovira. Ne eno ali dve knjigi v nočni komorni oddaji, ki jo – tako je nekoč pravilno ugotovila Anja Zag Golob – gledajo samo nespečneži, temveč z desetinami in desetinami knjig, s katerimi žuga proti nemškemu narodu. Berite, sonarodnjaki, jim govori, ko vihti vsako knjigo visoko nad svojo glavo kot helebardo.
Že zaradi tega je dobro, da bo Slovenija drugo leto častna gostja v Frankfurtu. Da bo morda nekdo kje na naši televiziji spregledal, da govoriti o knjigah, veliko knjigah, in kazati knjige, veliko knjig, ne pomeni storiti nekaj nepredstavljivega ali celo kaznivega. Lahko pa mu šepnem že zdaj, da bo vedel za naprej: Promoviranje knjig ni kaznivo dejanje, temveč je državotvorno.
Srečno na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču. Se vidimo med knjigami!