Radost pisanja
Wisława Szymborska
Radost pisanja
Izbrane pesmi
prevod: Jana Unuk
Mladinska knjiga, zbirka Nova lirika, 2019, t. v., 544 str., 34,99 €
Konec minulega leta se je zgodil velik dogodek. V prestižni zbirki Nova lirika je izšla posebna izdaja zbranih pesmi Nobelove (1996) nagrajenke, velikanke poljske poezije, Wisławe Szymborske (1923–2012). Moj poklon založbi in predani sijajni prevajalki Jani Unuk za ta žareči knjižni utrinek, ki ne ugasne!
Kaj je poezija, je vprašanje, staro kot poezija. Znan slovenski poet je rekel: »Prava poezija je samo tista, ki poje o Erosu, Thanatosu in Bogu.« Szymborska je puhnila cigaretni dim na take definicije in izjavila, kar rečejo največji že od pradavnine: »Ne vem.« Ta »ne vem« poganja njeno pašo pogleda po povsem vsakdanjih travnikih bivanja in najdeva besedne zveze, kakršnih še ni bilo. Ker je nav-dih-njena. Kot je povedala v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade: »Navdih ni izključno privilegij pesnikov ali umetnikov sploh. Je, bila je, vedno bo skupina ljudi, ki jih vodi navdih. To so vsi tisti, ki si delo izberejo zavestno in ga opravljajo z ljubeznijo in domišljijo. So takšni zdravniki, so takšni pedagogi, so takšni vrtnarji in še sto drugih poklicev. Njihovo delo je lahko neprekinjena pustolovščina, če le znajo najti v njem vedno nove izzive. Kljub naporom in porazom se njihova radovednost ne ohladi. Iz vsake takšne uganke jim vzleti roj novih vprašanj. Navdih, kar koli že je, se poraja iz neprestanega 'ne vem'.« Karkoli bi že pomislili o tem svetu, o tem teatru našem, je rekla, začudenja vreden je. Zato je svoj govor sklenila takole: »V govorici poezije, kjer se vsaka beseda pretehta, ni nič več običajno in normalno. Noben kamen in noben oblak nad njim. Noben dan in nobena noč za njim. Predvsem pa nikogaršnje bivanje na tem svetu.« Zato bodo imeli po njenem pesniki vedno veliko dela.
Da nastopa velika zadrega, če te kdo vpraša, kaj si po poklicu, pa rečeš, da si pesnik, je rada povedala. Kakšna bi ta zadrega šele bila, če bi gospa Wisława Szymborska odgovorila: Moj poklic je radovednost in užitek. To dvoje jo temeljno označuje in zato vse radovedneže in užitkarje besed nagovarja silno, strastno, ah! In lepota – pa smo pri Bogu! bi vzkliknil prej omenjeni poet – ki vse osmišlja. Vermeer, ena njenih najkrajših pesmi, pribije: Dokler ta ženska iz Rijksmuseuma / v naslikani tišini in zbranosti / mleko iz vrča v skledo / dan za dnem preliva, / si ne zasluži Svet / še konca sveta.
Prva pesem, objavljena 14. 3. 1945, govori o iskanju prave besede. Išče vsakdanjo pogovorno besedo. Da bi takrat po vojni izrazila grozo krvi, ki je stekla, množičnih grobov in zidove ječ. Nemočna je naša govorica, / njeni zvoki bežni – ubogi. / Iščem z naporom misli, / iščem to besedo – / pa je ne morem najti. / Ne morem. Zadnja (v knjigi) ogleduje žuželke, da bi strnila svoja spoznanja: Vidijo te od blizu čeprav si daleč /ali od daleč čeprav si blizu. // (...) nobenega poslanstva samo bivanje / imajo te za nič / (…) // Primerilo se je življenje / to je nekaj zelo pomembnega / toda minuta je del večnosti. Kot zapiše že v svojih zgodnjih pesmih o poeziji: Nobene patetike. Solzavih besed. Hip sveta: tišina ne čaka. / Hrup sipa kot pesek skoz okno. / Nobene lirike. / Za kamne in sanje.
Kar Wisława Szymroska po-gleda, ji spre-govori, in če ima pri roki svinčnik in papir ter pohiti, da ujame besede nav-diha, nastane nepozabna pesem, radoživa, igriva, humorna, redko žalostna, vedno pa vzhičena od začudenja: Prav iz začudenja / potreba po besedah vstaja / in glej vsaka pesem / se imenuje Začudenje. Branje za vse trenutke na ogrlici večnosti, ki se požvižga na prostor in čas, ker gre skozi in čez. Naravnost v začudeno odprto srce.