Razkroj globoke pismenosti
Razmišljujoči Američani ugotavljajo, da vsenavzočne naprave, ki so se pojavile z nenadnim vzponom informacijske tehnologije in od katerih smo vse bolj odvisni, na našo družbo in kulturo vplivajo pomembno, a še ne povsem jasno določljivo. Njihov vpliv razpoznavamo le deloma, saj, kot je pokazala Maryanne Wolf, ta tehnologija vpliva na to, kaj, kako in zakaj beremo, ter posledično tudi na to, kaj, kako in zakaj pišemo in celo mislimo. Harold Innis je leta 1948, na pragu revolucije, ki se je v ameriškem življenju zgodila s prihodom televizije, opazil, da »se nenadna razširitev komunikacije odraža v kulturnih nemirih.« Jasno je, da se znova nahajamo v obdobju, v katerem se negotovo opotekamo. Nemiri so danes raznovrstni, njihova kritična točka pa so morda prav spremembe tako glede tega, kaj pismenost obsega, kot glede tega, kaj pismenost sploh je. Tako kot pri vsakem prepletu tehnologije in kulture so tudi tu empirični dokazi izmuzljivi, toda jasno je vsaj dvoje.
Po eni strani nova digitalna tehnologija demokratizira pisano besedo in razširja krog ljudi, ki jo uporabljajo kot pisci ali bralci. Prav tako lahko ta tehnologija kulturo na široko posreduje: glasba in filmi vseh vrst so zlahka in ugodno dostopni skoraj vsem. V nekaterih ozirih nove digitalne tehnologije blažijo družbeno osamljenost, čeprav jo v drugih lahko tudi zaostrujejo. Gledano v celoti, lahko te tehnologije tudi ustvarjajo nove živčne poti, zlasti v času razvoja mladih možganov, ki obetajo večje, a drugačne kognitivne sposobnosti, čeprav so to sposobnosti, ki jih ne moremo zanesljivo napovedovati ali si jih celo predstavljati.
Po drugi strani pa je jasno tudi, da se je nekaj izgubilo. Nicholas Carr je na začetku svoje knjige Plitvine (The Shallows)1 iz leta 2010 vznejevoljeno zapisal, da je njegova bralna pozornost otopela, in zatrdil, da se v nas dogaja nekaj nevrofiziološkega, a ne vemo, kaj. To gotovo drži, saj če kaj v nevrofiziologiji velja kot zakon, potem to, da se živčne povezave v možganih nenehno vzpostavljajo skladno s tem, kar možgani doživljajo. Desetletje kasneje Carrovo nelagodje delijo čedalje večje čete prizadetih, nekdaj resnih bralcev.
V svoji knjigi iz leta 2018 Bralec, vrni se domov (Reader, Come Home)2 Maryanne Wolf s pomočjo kognitivne nevroznanosti in razvojne psiholingvistike preučuje beroče možgane in razvoj pismenosti, s čimer nam pomaga ugotoviti, kaj izgubljamo. Po njenem mnenju izgubljamo tisto, kar ona imenuje »globoka pismenost« oziroma »globoko branje«. Pri tem ne gre za to, da razvozlamo zapisana znamenja, zapišemo svoje ime ali sestavimo seznam. O globoki pismenosti lahko govorimo takrat, ko bralec tako vstopi v daljše besedilo, da lahko vnaprej predvideva smer, ki jo bo pisec ubral, in pomen, ki ga bo želel izraziti, kar zahteva, da bralec v to vključi tudi védenje, ki si ga je že prej pridobil v dialektičnem odnosu z besedilom. Z nekaj sreče je rezultat tega zlitje pisca in bralca, kar odpira možnost za prenos izvorne misli.
Globoka pismenost ima čudovite učinke: goji našo sposobnost abstraktnega mišljenja, omogoča nam, da si postavljamo zahtevna vprašanja, daje zalet naši ustvarjalnosti in domišljiji ter izostruje našo sposobnost vživljanja v drugega. Poleg tega zaradi nje vznikajo nadaljnja spoznanja, saj se možganske živčne mreže za branje nenehno izgrajujejo. Globoka pismenost pomeni vse to in vse to tudi omogoča deloma zato, ker sproži »revolucijo v možganih«, se pravi, ker ima razpoznavne in opisljive nevrofiziološke posledice. Razumevanje globoke pismenosti kot revolucije v možganih nam lahko pomaga pri razumevanju nekaterih vidikov zgodovine in sodobne politike.
Globoko branje je v veliki meri oblikovalo naš človeški razvoj, in sicer tako fiziološko kot kulturno. Zato so Američani tudi lahko postali »Mi, narod Združenih držav«3, sposobni vladanja samim sebi. Če bomo izgubili sposobnost globokega branja, moramo biti pripravljeni tudi, da bomo izgubili druge, morda celo bolj dragocene stvari, ki jih je globoko branje pomagalo vzpostaviti.
Možganska revolucija
Znanstveniki še vedno razpravljajo o odvisnosti od tehnologije, o njenih posledicah za spomin in družbeno osamljenost. Ta vprašanja so se na novo postavila v zadnjih dvanajstih letih, od kar je bil junija 2007 predstavljen iPhone. Poleg vprašanj, ki se postavljajo o odvisnosti od tehnologije, pa nekateri znanstveniki sumničijo tudi, da tako imenovana »večopravilnost« (multitasking) ni nič drugega kot sposobnost opraviti veliko stvari hitro in površno. Nihče pa ne dvomi o tem, da je pogosta uporaba različnih zaslonov močno poškodovala razpon pozornosti.
Toda na kocki je več kot zgolj razpon pozornosti. Poleg zmanjšane pozornosti, ki so si jo prizadejali sami, je značilno, da imajo ljudje, ki nimajo sposobnosti globokega branja, oziroma ljudje, ki ga ne uporabljajo in so ga zato pozabili, oslabljeno sposobnost razumevanja in uporabe abstraktnega mišljenja. Drugače rečeno, če se dovolj ne umirimo oziroma če se niti ne moremo dovolj umiriti, da bi usmerili kvalitetno pozornost – kar Wolf imenuje »kognitivna potrpežljivost« – na kompleksen problem, ne moremo plodovito razmišljati o njem.
Vemo, da daljša in ponavljajoča se izpostavljenost digitalnim napravam spreminja način našega mišljenja in obnašanja tudi zato, ker nas fiziološko spreminja. Možgani se prilagajajo svojemu okolju. Naprave gotovo lahko povzročajo odvisnosti, celo zasnovane so tako, da povzročajo odvisnosti. Tehnološka podjetja vedo, da podrsavanje po zaslonu »uri« možgane na neki način; oblikovalci vedo, kaj povzroča hitre iztise dopamina in oksitocina. Vedo tudi, da dvorazsežne podobe na zaslonu ne dosegajo senzoričnega bogastva neposrednih izkušenj, in poznajo posledice tega – zato mnogi kibernetski strokovnjaki strogo odmerjajo njihovo navzočnost med svojimi otroki. Kot pravi nevrolog Richard Cytowic: »Digitalne naprave prikrito ugrabljajo našo pozornost. Kolikor pa ne moremo zaznavati sveta okrog nas v njegovi polnosti, tako daleč bomo nazadovali v nepremišljeno, monotono vedênje, ki bo vedno znova namenjeno le potrjevanju samega sebe in se ga ne bomo mogli otresti.«
Zaradi približno 200.000 let evolucije človeški možgani izredno učinkovito zaznavajo spremembe. Nenadne in nenavadne podobe, vonji ali zvoki so vselej lahko sporočali grožnjo ali priložnost, zato so možgani morali biti nenehno na preži, tudi med spanjem. (Nekateri govorijo o tem evolucijskem razvoju kot o možganski »pristranskosti do novosti«) Še vedno smo na preži; naši možgani anatomsko niso zelo drugačni od tistih iz časov neolitika, čeprav so nekatere nevronske mreže drugačne.
Z ohranjanjem nenehne opreznosti se porablja veliko možganskih energijskih zalog, ogromno kalorij se porablja zlasti s preusmerjanjem pozornosti. Še sto let nazaj je bilo življenje bistveno manj burno, kot je danes, ko v eni uri tekmuje za našo pozornost več stvari kot v celem dnevu ali celo tednu v obdobju naših prednikov. Kot pravi Cytowic,
»od naših kamenodobnih možganov zahtevamo, naj urejajo, razčlenjujejo in razvrščajo po pomembnosti hudourniške tokove podatkov, čeprav niso razviti tako, da bi to zmogli, hkrati pa moramo v ozadju še vedno prežati na spremembe na vseh senzoričnih poteh ... Na zaslonih vseh vrst se odvijajo sunkovito spreminjajoče se podobe, skokoviti rezi med prizori, blodeče gibanje in nelinearne zgodbe, katerih drobci so raztreseni vse naokrog … Je sploh kaj čudnega, če ljudje danes tožijo zaradi mentalne utrujenosti? Zaradi utrujenosti pa je še težje razlikovati med trivialnim in pomembnim ter se znajti sredi kopice odločitev, s katerimi se moramo soočati v sodobnem življenju.«
Učinek domin postane s tem jasen: težko je vzdrževati pozornost, ki je potrebna za globoko branje, če nas motita in izčrpavata tako naglica kot preobremenjenost, kar Linda Stone, ki piše o tehnologiji, ustrezno imenuje »nenehna delna pozornost«. Mnogi, zlasti tisti, ki niso nikoli ponotranjili reda, ki izvira iz resne vzgoje, so postali, kot je dejal senator Ben Sasse, »odvisni od motenj«. Nevroznanstvenik Daniel Levitin to podrobneje pojasnjuje: »Večopravilnost ustvarja povratno zanko odvisnosti od dopamina, ki v resnici nagrajuje možgane za izgubo pozornosti in za nenehno iskanje zunanjih spodbud.« [kurziva dodana]
Razkriva pa se še bolj žalosten in vznemirjujoč učinek domin: če ne beremo globoko, ne gojimo sposobnosti mišljenja, domišljije in ustvarjanja; zato morda sploh ne opazimo, da obstaja še kaj, kar prinaša večje zadovoljstvo od videoiger. Popolnoma se potopite v digitalno »življenje« in časovne premice se bodo skrčile na nepovezane točke, tako da boste usmerjeni zgolj na sedanjost, ne da bi se bili sposobni spominjati ali načrtovati. Takšen nenehno »razsrediščen« človek bo lahek plen za naslednjega demagoga, ki se bo pojavil s privlačnimi obljubami in zaslepljujočim spektaklom.
Posredni medsebojni odnosi, živeti prek elektronskih naprav, povzročajo tudi nekatere oblike tega, kar bi lahko imenovali pridobljeni družbeni avtizem. Vsak izkušen gimnazijski socialni delavec lahko priča o tem, da večina dijakov na njegovi šoli nima zadostnih socialnih veščin, da bi se lahko, na primer, pogovarjal na štiri oči z osebjem, ki skrbi za vpis na univerzo. Vse več je tudi dokazov, da so družbena omrežja kriva za posebno vrsto utrujenosti. Naše naprave povzročajo izčrpanost, osamljenost, depresijo, to pa sovpada s povečanjem števila samomorov med mladimi. V nekaterih skrajnih primerih, ko osamljenost močno zmanjša vpliv vrstniških standardov sprejemljivega obnašanja, lahko ta vodi tudi do nasilnega antisocialnega vedênja.
Značilna skrb v znanstveni fantastiki je, da bodo stroji postali podobni ljudem. Toda danes je bolj pereča težava v tem, da zaradi slabenja naših medsebojnih odnosov ljudje postajajo podobni strojem. Tako pa se povečuje možnost, da zato, ker vse več časa preživljamo s stroji in postajamo od njih vse bolj odvisni, postajamo dovzetni za vse hujše poneumljenje, saj stroji ne morejo opredeliti svojih lastnih namenov – vsaj dokler ne bo sovpadla razvojna črta vse pametnejših strojev, opremljenih z umetno inteligenco, in vse manj kognitivno sposobnih ljudi. Še bolj zaskrbljujoča so moralna vprašanja, ki bi se lahko pojavila: zlasti predaja pravice do sprejemanja moralnih odločitev, ki naj bi pripadala nam, strojem, ki so jih sprogramirali drugi.
Miselne navade
Človeški možgani so genetsko zasnovani tako, da so sposobni razumeti in izoblikovati ustni jezik, medtem ko ne obstaja poseben gen za branje in pisanje. Pismenost je kulturni dosežek, ki se je dolgo pripravljal, čeprav gre na časovni premici evolucije za dokaj pozno novost. Ta razvoj je spremenil sámo strukturo možganskih nevronskih mrež, s tem pa tudi »naravo človeške misli«, kot je zapisala M. Wolf. Carr je zaznal, in to celo preden se je trg zasitil z iPhoni, da se človeški možgani razvijajo še precej po otroštvu: smo oziroma, v kognitivnem smislu, postanemo tisto, kar počnemo z jezikom.
Nedvomno so se bralske navade odraslih v zadnjih desetletjih spremenile. Preletavanje besedila ali hitro branje v vzorcih črk Z ali F, ki sta značilna za uporabo interneta in ki sta za mnoge postala novo pravilo, ne pripomoreta k temu, da bi se kritična vsebina, če obstaja, vtisnila v delovni spomin. Takšna bralna metoda je negloboka, človek z njo v branje vloži le malo napora. Zlasti primer Twitterja povzema prehod od uporabe pisnega jezika kot sredstva mišljenja do uporabe jezika kot prizorišča predstave oblikovanja jezika, ki je prepuščena posamezniku – kar v nekaterih ozirih pomeni vrnitev k oralni kulturi in nedvomno kognitivno bistveno bolj površinsko dejavnost, kot je nedavno zapisal tudi L. M. Sacasas v časopisu New Atlantis. Preletavanje na internetu pa meče senco tudi na druga področja: ko popoldne ali zvečer v roke vzamemo knjigo, prenesemo isti vzorec tudi na tiskano stran. To je Carr opazil, morda ne da bi razumel.
Henry Kissinger je opozoril na posledico tega razvoja v kontekstu strateškega razmišljanja:
»Branje knjig zahteva od nas, da si oblikujemo pojme, da urimo naše misli v poznavanju odnosov med stvarmi … Knjiga je velika miselna stavba, ne moremo je zlahka in vse naenkrat držati v mislih. Moramo si miselno prizadevati, da bi jo lahko ponotranjili. Zdaj pa ni potrebe po ponotranjenju, saj lahko na računalniku vsako dejstvo znova prikličemo na plano. Tam ni konteksta, ni vzgibov. Podatki niso znanje. Ljudje niso bralci, ampak raziskovalci, plavajo na površini … To novo mišljenje briše kontekst. Vse trga na delce. Zaradi vsega tega je strateško razmišljanje o svetovnem redu skoraj nemogoče.«
Neil Postman je leta 1985 jedrnato, čeprav širše mišljeno, dejal: »Le natisnjena beseda lahko razumsko posreduje zapletene resnice.«
Toda Kissinger se tu približuje še nečemu drugemu, in sicer virom izvirne misli. Globoko beroči možgani se odlikujejo v vzpostavljanju povezav med analogičnim, sklepalnim in vživetvenim načinom razmišljanja in vedo, kako jih povezati z že pridobljenim védenjem v ozadju. Takšna postavitev virov in povezav omogoča ne le strateško mišljenje, ampak tudi izvirno mišljenje v širšem smislu. Je mogoče, da je razlog za neuspehe ameriškega političnega razreda, da bi našel uporabne rešitve za izzive notranje in zunanje politike, ne samo v polarizaciji in pretirani pristranskosti, ampak tudi v zelo verjetni možnosti, da mnogi izmed teh neglobokih bralcev niso več sposobni misliti globlje, kolikor jim dopušča površinska napetost tvitov?
Odsotnost mišljenja kot načina kognicije prav tako duši domišljijo in hrani kulturno osamljenost. Skupaj s prevlado posrednih odnosov, ki jo omogoča tehnologija in ki so popolnoma drugačni od odnosov iz oči v oči, vodi osamljenost do ozkih »plemenskih« občutij identitetne politike. Učinek »sobane odmevov«, značilen za posredne odnose prek elektronskih naprav, teži k otopitvi človekove vživetvene sposobnosti, kot je poudaril senator Sasse, in ne zadeva zgolj politike. Povedano drugače, možno je, da se preletavanje tiče tako naših občutij kot mišljenja – kako bi bilo drugače mogoče ponižati lepoto in zahtevnost prijateljstva na hipno »spoprijateljitev« z nekom na Facebooku? Globoko branje pa, nasprotno, poglablja in razširja naš pogled na zavest, tako na njene razumske kot čustvene vidike. V zavest druge osebe pa se lahko vživimo zlasti ob branju leposlovja.
Razvoj sposobnosti globokega branja je v resnici del tega, kar nas je naredilo ljudi. Predpismene kulture so lahko bile bogate in domiselne tudi brez pisnega jezika, toda če ljudje, ki so sposobni uporabiti svojo domišljijo za predenje čudovitih zgodb in za odkrivanje empiričnih resnic o svetu, tega ne morejo zapisati, potem obstaja meja, koliko časa lahko te zgodbe in ta spoznanja vzdržijo. Pisanje, s katerim objektiviramo pridobljeno védenje in ki je zanesljivo in trajno sredstvo medgeneracijskega posredovanja, je postalo sestavni del nas samih.
Pismenost je kot kulturni dosežek spremenila družbo, saj so se zaradi nje lahko ljudje učili od svojih prednikov, ki so bili že dolgo pokojni, in učili tiste, ki so živeli mnogo za njimi. Tako se je spletel klobčič pogovorov med različnimi generacijami, ki mu ni para med drugimi živimi bitji. Povedano drugače, zaradi pismenosti so šole, knjižnice in arhivi, izobraževanje, raziskovanje in medčloveško sodelovanje lahko vzpostavili resničnost, ki je bistveno bolj trdna in na videz objektivnejša od tega, kar je Kenneth Burke nekoč imenoval naš bio-senzorični košček resničnosti, ki je »kot list papirja tanka črta naših lastnih življenj«. Prispevki globokega branja se torej sčasoma kopičijo ne samo v posamezniku, ampak tudi v družbi. Globoka pismenost je porodila uporabne abstrakcije z globokimi posledicami za moralno mišljenje. Kot je opozoril Hermann Hesse, »brez besed, brez pisanja in brez knjig ne bi bilo zgodovine,« in s tem »tudi ne pojma človeškosti«.
Tisti, ki berete ta esej, ste svoje miselne navade razvili kot otroci, ko ste se naučili brati, in to počnete tudi zdaj kot odrasli. Nenavadno, ampak to je težava: skoraj nikoli ne razmišljamo o tem, kako neobičajno in v mnogih ozirih nenaravno je v resnici globoko branje. Pomislite na to, da je branje edini čas, ki ga lahko vsak izmed nas preživi sam z mislimi, ki mu jih posredujejo drugi. Kot je zapisal Marcel Proust v svojem razmišljanju O branju, gre za »plodoviti čudež sporazumevanja, ki se zgodi v samoti.« Drugače smo namreč vsi vključeni v pogovor z enim ali več ljudmi, ki so telesno prisotni. Povedano drugače, skupnost doživljamo kot kontekst, hkrati z mislimi. Zgolj globoko branje pa ponuja možnost osebnega notranjega pogovora s piscem, ki ni telesno prisoten.
Še bolj pomembno pa je, da tedaj, ko smo zatopljeni v globoko branje, postavimo med oklepaje svojo čutno zaznavno okolico in družbeni kontekst, tako da se nas polastijo svetovi, ki obstajajo le v naših glavah. Moč te sposobnosti iti iz telesa je precej zanimiva. M. Wolf navaja raziskavo, ki dokazuje, da se, ko neki junak literarnega dela, s katerim se je bralec povezal, v zgodbi teče, tudi v globokem bralcu aktivirajo centri za motoriko, kot da bi tudi on sam tekel, ne pa sedel na stolu in bral. Torej smo v naših glavah lahko na kraju, ki v resnici ne obstaja, ampak to, da smo tam, kljub temu ustvari resničen učinek. To nam med drugim govori, da tisti intimni, tihi pogovor, ki se dogaja le med globokim branjem, zahteva precejšnjo sposobnost abstraktnega mišljenja že za to, da se sploh lahko zgodi. V globokem branju ločujemo sporočilo besedila od pisca; povedano drugače, postavljamo ga izven konteksta, s čimer torej nujno postane abstraktno.
Tistim, ki se navadijo globokega branja, se kognitivne sposobnosti za takšno abstraktno mišljenje povečajo tako, da slednje zadovolji naše želje oziroma to, čemur bi lahko rekli naše pereče umetne potrebe. Te potrebe lahko postanejo pereče, saj ima snovni svet, čeprav je razsežen in bogat, meje, ki jih svet abstrakcij in domišljijskih podob zelo verjetno nima. Ko se torej enkrat znajdemo v tem svetu, lahko želja, da bi s pomočjo piscev odkrili več o tem, kar smo se zarotili spoznati, postane nezadržna, vsaj dokler nas zvonec ne pokliče k večerji.
Da globoko branje lahko obstaja, mora obstajati tudi globoko pisanje. Tudi pisec mora zasnovati abstraktno sporočilo, saj običajno ne more imeti v mislih oziroma predvidevati nobenega posameznega bralca. Neko vrsto ljudi se lahko prepozna kot ciljno publiko pisca, a to je nekaj drugega in poleg tega prav tako zahteva nekakšno abstraktno misel, vzeto iz konteksta. Pisec se torej sam pri sebi izmuzne v umeten, iz konteksta postavljen »prostor«, da bi posredoval nekaj izmišljenega ali neizmišljenega neznanim bralcem v neznanem, a teoretično zelo oddaljenem času, ki se bodo nahajali v podobnem položaju, se pravi v umetnem, iz konteksta postavljenem prostoru. Če to v nekem netrivialnem smislu za ljudi ni nenaravno dejanje, kaj potem je?
Vendar pa pogosto spregledamo, kako pomembno je to dejanje za nas kot posameznike in za nas vse skupaj kot družbo. Zgolj neprijetno se počutimo takrat, ko kot Carr zaznamo, da nam nekako polzijo iz rok sposobnosti, ki smo jih usvojili, ali ko se bojimo, da kognitivno pospešeni, večopravilni mladi možgani ne bodo pridobili zadostne sposobnosti za kritično mišljenje, osebno refleksijo, domišljijo in empatijo ter bodo zato lahek plen šarlatanov in demagogov.
Moderni človek
Globoka pismenost je bila pogosto spregledana kot dejavnik v zgodovini, saj so zgodovinarji tako globoko zapleteni v svet globokega branja, da se jim, tako kot ribi v vodi, zdi njegov obstoj samoumeven. Nazoren primer je Karl Jaspers, ki je postal znan zaradi svoje teorije o osni dobi. Jaspers je opazil, da so na območjih nekaterih civilizacij, ki so bile druga z drugo le malo v stiku ali pa celo nič, razmišljali o nekaterih filozofskih temah, ki so jim bile očitno skupne, v približno istem času, in sicer med osmim in tretjim stoletjem pr. Kr. Zakaj je bilo tako, je za Jaspersa in številne razlagalce, ki jih je pritegnila njegova študija iz leta 1949, ostala skrivnost. Zdi se, da jim ni prišlo na misel, da lahko začetek pismenosti kritične mase ljudi v opazovanem obdobju pojasni skupne točke, ki jih je opazil Jaspers.
Kar je opazil Jaspers, ni bila toliko podobnost vsebine izrazov različnih starodavnih kultur kot predvsem podobnost stopnje abstrakcije, s katero so se ti izrazi oblikovali zato, ker so te kulture nedavno postale pismene. Rečeno drugače, pojavi, ki so jih mnogi razumeli kot vzroke osne dobe, so bili v resnici posledice nečesa drugega, česar niso opazili, in sicer razširitve globoke pismenosti med sicer majhnim, a kritičnim delom prebivalstva.
Z razumevanjem globoke pismenosti se lahko iz Jaspersove osne dobe premaknemo v moderno dobo. Vzpon individualnega subjekta, ki deluje iz sebe – eden izmed zaščitnih znakov modernosti – je odvisen od razvoja pretanjenega občutka za notranjost v osebi: občutka notranje zavesti, ki določa posameznikovo bistveno sebstvo. Na kratko, zelo verjetno je, da je prihod globoke pismenosti s tem, ko je omogočil novo občutje notranjosti, neposreden vir modernosti, saj je omogočil vzpon individualnega subjekta, ki deluje iz sebe.
Če o čutu za notranjost izrecno ne razmišljamo, ga imamo običajno za nespremenljiv vidik človeškosti. Toda to ni samoumevno. Dozorevanje našega notranjega glasu do odrasle izoblikovanosti je verjetno odvisno od razvoja naših jezikovnih sposobnosti, vse od otrokovih jezikovnih sposobnosti, še preden razvije predstavo o zavesti, pa do sposobnosti odraslega, ki lahko razume svoje sebstvo kot predmet misli, kar z drugimi besedami pomeni, da si lahko zastavi prvo vprašanje filozofije: kdo ali kaj sem jaz? Zakaj bi konec koncev kdo potreboval posebej izoblikovan notranji glas, če ta glas nikoli nima nikogar, s komer bi lahko »govoril«, kar se zgodi samo v tišini med branjem? Zato se naš odrasli čut za notranjost zdi tesno, morda celo neločljivo povezan z našo opismenjenostjo.
Zreli »pripovedovalec« verjetno izvira iz prej omenjenega dopolnjujočega se para nenaravnih dejanj, saj se nujna dialektika branja in pisanja, ki določa globoko pismenost, nadaljuje skozi čas. Zreli pripovedovalec v naših glavah je kognitivni artefakt kulture in možganske revolucije, in ne le nevrobiologije. Kot je dejal Walter Ong, »ustno sporazumevanje povezuje ljudi v skupine«, medtem ko pisanje in branje »vračata dušo nazaj k njej sami« in tako vzgajata individualnost.
Zato mora biti pripovedovalec v zavesti nebralcev vsaj na neki način drugačen od našega pripovedovalca – družbe, v katerih je prisoten slednji, so gotovo vsaj v nekaterih ozirih drugačne od družb, v katerih je prisoten prvi. Počasen premik od ustnega/skupnostnega do pisnega/osebnega pripovedovanja je bil zares epohalen. Težko se je ne strinjati z Ongovim zaključkom, da »brez pisanja človeška zavest ne more uresničiti polnosti svojih možnosti.«
V tej luči razmislimo o značilnem otroku v družbi z razširjeno globoko pismenostjo in o razvoju odnosov med zgodbami in mišljenjem v njegovi zavesti. Proces se začne, ko otroku berejo knjige, še preden lahko razvozla njihov pomen, saj se s tem že vzpostavlja povezava med zapisano besedo, sestavljeno iz morfemov, fonemi besede, ko so morfemi izgovorjeni naglas, in simbolnim pomenom, ki ga ti nosijo. (Kolikor vemo, se ta povezava lahko vzpostavi le zaradi pozornosti, ki je skupna vsaj dvema človekoma; ne more pa se vzpostaviti med otrokom in televizorjem, e-bralnikom ali katerokoli drugo napravo. To je glavni razlog, zakaj je najbolj zanesljivo napovedovati sposobnost branja po tem, koliko časa starši berejo majhnim otrokom.)
Nato se otrok nauči razbirati zapisano in to izgovarjati, običajno samo naglas. Ko razbiranje napreduje v resnično branje, otrok običajno še vedno ne bo sposoben tiho brati. Pogosta je vmesna stopnja na poti do globoke pismenosti, ko otrok šepeta ali premika svoje ustnice, medtem ko bere. (Nekateri odrasli, ki še niso globoko pismeni, počnejo enako, kot lahko včasih opazujemo na avtobusih, vlakih, klopeh v parkih in drugod.) Šele pozneje lahko bolj zrel otrok napreduje in resnično bere potiho ter si tako pridobi sposobnost, da se sreča s piscem na pol poti v zapleteni dinamiki globokega branja, ki je lastna odraslim. Otrokov pripovedovalec lahko dozori šele tedaj.
Razvoj je takšen tudi na zgodovinski ravni. Pretehtajmo jezik molitve in obredja skozi tisočletja. Starodavna molitev je bila in večina obrednih molitev še vedno je občestvenih; prav tako je mišljeno, da se bogoslužje izgovarja naglas ali poje. A tudi molitev posameznika, ne glede na to, ali v skupini ali na samem, tudi danes običajno ni mišljena, da bi bila povsem tiha; ustnice se morajo premikati. To izročilo, ki pa je nekoč tudi bilo novost, kot nam kaže pogovor med Élijem in Ano v Šilu, o katerem govori prvo poglavje Prve Samuelove knjige, je ostanek iz preteklosti, ko sta bila resnično tiha molitev in resnično branje dobro znana – iz časa, v katerem je skoraj vse pisanje, ki je presegalo gole sezname, izviralo iz religije in bilo njen sestavni del.
Vzpon protestantizma vse dolguje ključnemu uvidu Martina Luthra, da je bistvo osebe njena duša v njej. Od tod je izhajal njegov pogled, da je duhovniško obredje Cerkve zaman, ker ne more prodreti v notranjost duše – ne more neposredno vključiti notranje osebe in razpravljati s pripovedovalcem. Po njegovem mnenju je obredje funkcionalno nemo in zato neuporabno. A (verjetno) ne da bi se sam tega zavedal, je njegova globoka pismenost najbrž oblikovala portal njegovega čuta za notranjost in zato napovedala njegovo teološko odkritje. Osredotočenost protestantizma na Sveto pismo v tej novi teološki viziji ni bila naključna, milo rečeno.
Vzpon globoke pismenosti v dovolj ljudeh zgodnjega novega veka – k čemur je obilno pripomogla Gutenbergova iznajdba premičnih tiskarskih črk – je bil predpogoj za uveljavitev protestantizma in njegovo hitro rast. Njegova uveljavitev pa je bila velik pospeševalec globoke pismenosti v družbah, v katerih je postal večinska vera, zlasti zato, ker so protestanti uvedli obvezno šolanje za vse otroke. Reformacija je v vzpostavljanju teh šol našla zelo močno gonilo: kjerkoli so se širili protestantski nauki, je kmalu sledilo izobraževanje v pristojnosti države, pri čemer se je to dvoje medsebojno krepilo.
To je naredilo reformacijo za dvojno, teološko-politično gibanje, utemeljeno na ideji »vesti« kot svojem težišču. Vest je bila osrednjega pomena za dostopanje do teološke resnice prek branja Svetega pisma, teološka resnica pa je vodila tudi do družbenega konsenza glede pomena vesti na političnem prizorišču. V skladu s tem preprostim razumevanjem je sposobnost moralnega razmisleka bistvena, da se lahko posameznik prebije do verske resnice, moralni razmislek, zbran v družbeni etos, pa je edini temelj moralno pravičnega političnega reda – individualni in družbeno-politični vidik vesti se torej medsebojno krepita.
Posledice tega razvoja za Zahod in kasneje tudi za ves svet so bile ogromne. Protestantsko mišljenje o odnosu med posameznikom in družbo je v svojem bistvu moderno, saj je njegova izhodiščna točka posameznikova, in ne družbena dejavnost. Kolikor daleč seže politična misel, je v tem izvor besed z začetka naše ustave »Mi, narod Združenih držav«: Božja volja se izpolnjuje od spodaj navzgor s suverenostjo ljudstva, ne pa od zgoraj navzdol z božanskimi pravicami kraljev. Od tod izvira moralna osnova moderne liberalne demokracije, ki brez razširitve globoke pismenosti verjetno ne bi nikdar vzniknila. Preprosto ni mogoče vzpostaviti meščanskega gospodarskega sistema in družbe brez zadostnega števila ljudi, ki ju lahko vodijo, pogoj česar pa je, da so pismeni in znajo računati.
Pismenost in populizem
Sposobnost abstraktnega mišljenja je tudi sestavni del liberalno-demokratične politike. Pojmi predstavništva, ustvarjalnega dvoma, nestrinjanja in ponižnosti, pa tudi pojem depersonaliziranega ustavnega reda so zelo abstraktni. Je mogoče, da bo čustveno bolj nestanovitna družba v času po globoki pismenosti na neki prelomni tečki zdrsnila nazaj in se zadovoljila ali celo dala prednost manj rafinirani in manj zasluženi obliki vladanja?
Vemo, približno kako bi bilo takšno nazadovanje videti: šlo bi za manj abstraktno, ponovno personalizirano obliko družbene in politične oblasti, osredotočene v »velikem« avtoritarnem vodji. Na levici se to v skrajnosti kaže kot red krasnega novega sveta, ki s prisilo in pranjem možganov od zgoraj navzdol vsiljuje različnost in radikalen, nediferenciran egalitarizem. Na desnici pa se to kaže kot skrajna oblika konservativnega nacionalizma in takšne opredelitve našega naroda, v skladu s katero naj bi ga sestavljali beli Američani in tolerirani ne-belci, vloga države pa naj bi bila, da zagotavlja družbeno in ekonomsko varnost Volksgemeinschaft, medtem ko strogo ureja njene dejanske in simbolne meje. Nobena izmed teh dveh ureditev v nobenem primeru ne more prenesti niti preveč liberalizma niti kaj dosti več demokracije.
Ker se je opazen padec ravni globoke pismenosti že zgodil kdaj v preteklosti, vemo, da ima lahko za družbo pomembne posledice. Zaradi izrednega vpliva kodeksov je bila raven pismenosti v rimski republiki in kasneje cesarstvu verjetno okrog 30 ali 40 odstotkov, vsaj na območju mest. Ohranjene so celo omembe sužnjev, ki so znali brati in pisati. Po propadu zahodnega rimskega cesarstva leta 476 se je raven pismenosti hitro znižala pod 5 odstotkov in se do 16. stoletja ni dvignila na prejšnjo raven. Dokler se ni, se ni mogel pojaviti liberalizem, kot ga razumemo danes.
Morda bi kdo trdil, da v ameriški zgodovini od leta 1776 tako rekoč v vsakem desetletju večina ljudi ni bila globoko pismena, a je demokracija kljub temu preživela, vzponi populizma pa so bili redki. Gotovo je, kljub upadu globoke pismenosti v zadnjem času, danes več Američanov globoko pismenih, kot jih je bilo leta 1919 ali 1819. Toda s tem spregledamo dejstvo, da je bila ob svojem rojstvu leta 1776 neodvisna Amerika verjetno najbolj pismena družba v svetovni zgodovini, in to kljub številnim sužnjem in pogodbenim hlapcem (indentured servants). Takšna visoka raven pismenosti je bila posledica svetopisemsko naravnanega protestantizma in globoko verskega značaja večine ameriških naselbin postkolonialnega obdobja.
Poleg tega vzponi populizma sploh niso bili redki, le da so se pogosteje izražali znotraj religiozne kulture v obliki tako imenovanih velikih prebujenj4 kot pa neposredno v politiki – prehod od prve k drugi pa ni bil nepomemben. Sicer pa je bila večji del ameriške zgodovine politika stvar elite, čeprav so se egalitarne težnje krepile. To drži tako za obdobje pred Jacksonom5 kot v bistvu tudi za obdobje še daleč po njem. Večina ljudi je izobražencem izkazovala naravno spoštovanje in dlje, kot se vrnemo, višji je odstotek izobraženih moških (šlo je namreč večinoma za moške), ki so obiskovali teološke fakultete. Protestanti, ki so osrednjo vlogo pripisovali Svetemu pismu, so, zlasti v krogih »visoke Cerkve«, izkazovali posebno spoštovanje dobro izobraženi duhovščini.
Raven pismenosti v Ameriki v 19. stoletju, zlasti raven pismenosti žensk, beleži skoraj nenehno rast in kot lahko pokažemo, je soodnosnost z demokratično udeleženostjo pozitivna. Vsa tri velika ameriška družbena gibanja iz časa pred državljansko vojno so izšla iz tega razvoja: gibanje za odpravo suženjstva, gibanje za prepoved prodaje in uživanja alkohola in gibanje za volilno pravico žensk. Toda dvig ravni pismenosti ni prinesel zgolj dobrobiti, kot se pogosto zgodi, če demokracijo vodijo slabo izobraženi ljudje: v obdobju demokracije se tedaj v možnosti ali dejanskosti zbira drhal, bolj ali manj takšna, pred kakršno so svarili stari Grki. Višja raven pismenosti in demokratične udeležbe v petdesetih letih 19. stoletja je na primer povezana s krhkimi, abstraktnimi oblikami parateološke misli drugega velikega prerojenja, ki je preplavila politično razpravo in prispevala k začetku državljanske vojne.
Zdi se, da skozi ameriško zgodovino teče sinusoida, saj vsak korak naprej k večji pismenosti spremlja neko veliko prebujenje, vsa velika prebujenja pa se vrtijo okrog čustveno močne in vseobsegajoče osrednje misli. Prvo je bilo prebujenje, ki ga je vodil George Whitefield v 40. letih osemnajstega stoletja, katerega osrednja misel o Bogu je bila deloma ponovno odkrita, deloma pa preoblikovana ideja prvih puritanskih naseljencev. Drugo veliko prebujenje je trajalo od 20. do 40. let devetnajstega stoletja, to je bilo taborno prebujenje, povezano s Charlesom Grandisonom Finneyem, metodističnimi bralnimi krožki in vzponom baptistov. Osrednja misel, ki jo je to prebujenje zagovarjalo, je bil narod pod egido še bolj rafinirano in demokratično razumljenega protestantskega Boga. Nato je prišlo tretje veliko prebujenje, ki je trajalo od 80. let devetnajstega do drugega desetletja dvajsetega stoletja, ki so ga sestavljali prebujenje gibanja Chautauqua, populisti Williama Jenningsa Bryana in gibanje za socialni evangelij. Njegovo osrednjo misel so gradila whigovska stališča glede napredka in čedalje hitrejše industrijske revolucije.
Danes smo priče, kot trdijo nekateri, četrtemu velikemu prebujenju, ki se je začelo v poznih 50. letih dvajsetega stoletja – ravno ko je televizija vstopila v vsak dom in začela izčrpavati sposobnost Američanov za globoko branje – in se nadaljuje še danes. Njegova osrednja ideja je radikalen (in včasih globalen) egalitarizem. V obliki tega, kar običajno imenujemo kulturne vojne, preplavlja ameriško politiko, nedvomno pa vpliva tudi na številna področja zakonodajne ureditve, vključno z ureditvijo imigracij in izobraževanja.
Vsak naslednji val prebujenja se je bolj oddaljil od tega, da bi imel cerkveno vodstvo za svoj izrecen vir avtoritete. Vsak izmed teh valov je bil v različnih ozirih bolj demokratičen in manj spoštljiv do uveljavljene hierarhije. Vsak izmed njih se je vedno globlje prebil v politični diskurz in ga konkretiziral do takšne ali drugačne stopnje – moralna gorečnost prvega prebujenja, ki je verjetno vodila do zgodnejše državljanske vojne, ki jo Američani imenujejo revolucionarna vojna, je bila predhodna moralni gorečnosti drugega velikega prebujenja. Zdaj pa, kar glede na zgodovino ni presenetljivo, živimo sredi (pretežno) hladne državljanske vojne.
Če to prevedemo v jezik pismenosti, je mogoče, da so v položaju, ko so si vsi drugi ljudje enaki, pismeni ljudje manj ustrežljivi do oblasti, to pa bi lahko nekatere sodobne Američane nagnilo k zahtevanju svobode od države, druge pa k zahtevanju enakosti, vsiljene od države. To zveni protislovno, in v resnici je tako. Največja svoboda oziroma samostojnost in največja enakost sta med seboj v napetosti. Zaradi »naravne aristokracije talenta in kreposti«, kot je Jefferson dejal Adamsu6, bo neomejena svoboda povzročila ekonomsko, družbeno in običajno tudi politično neenakost. Prizadevanja, da bi vsilili enakost, bodo zamajala svobodo. V nekem smislu so populistične, prebujenjske energije v ameriški politiki danes ovite s populističnimi zahtevami za enakost dohodkov in ne le priložnosti, ki prihajajo z leve, in s populističnimi zahtevami po svobodi, ki prihajajo z desne. Izziv je, da najdemo način, kako spraviti med seboj te skrajne zahteve. Toda to bomo le stežka storili, če nas bodo bolj vodila čustva kot razum – sploh v času, ko je globoko branje in vse, kar izhaja iz njega, iz mode.
Konkretno mišljenje
Danes je raven vsaj površinske udeležbe v političnem diskurzu, če ne kar v politiki sami, višja deloma tudi zaradi tehnologije družbenih medijev. Ogromno ljudi izraža šibko utemeljena mnenja o stvareh, ki jih v resnici ne razumejo, in tako potrjujejo stari rek, da je nevarno, če ima kdo zgolj nekaj védenja.
Verjetno je bil leta 2019 globoko pismen večji odstotek Američanov kot leta 1819 ali 1919, ne pa tudi kot leta 1949, v času pred televizijo, internetom in iPhonom. Prišli smo do točke, ko si mnogi profesorji ne upajo študentom dodeliti v branje celotnih knjig ali obsežnejših delov nekoliko zahtevnejše literature, saj vedo, da jih ne bodo prebrali. Čeprav več Američanov kot kadarkoli prej diplomira na štiriletnih študijskih programih, pa izobrazbeni standardi mnogih izobraževalnih ustanov in usmerjenost k študiju stran od humanistike in družbenih ved kažejo na to, da se, medtem ko so tovarne diplom delale s polno paro, raven globoke pismenosti ni dvignila.
Upad globoke pismenosti je skupaj z vzponom površinsko izobraženih lahko tudi glavno hranilo neliberalnega nacionalističnega bacila, ne samo v Ameriki, ampak po vsem svetu. Če je tako, dobivajo opažanja Ortega y Gasseta, ki jih je bral na radiu in izdal pod naslovom Upor množic, nov pomen. Običajen, ne posebno dobro izobražen človek ima, kot je trdil Ortega y Gasset, v svoji glavi nekaj idej, a do teh idej ni prišel sam:
»Hoče umovati, noče pa sprejeti pogojev in podmen, bistvenih za vsakršno umovanje. […] Imeti idejo pomeni verjeti, da imaš razloge zanjo, pomeni potemtakem, da obstaja neki razlog, nekakšen svet razumljivih resnic. Snovati ideje, misliti, je isto, kot sklicevati se na to instanco, […] biti potemtakem prepričan, da je najvišja oblika sožitja dialog, v katerem se razpravlja o razlogih za naše ideje. Toda človek-masa bi se čutil izgubljen, če bi sprejel debato, in nagonsko zavrača obveznost, da bi spoštoval omenjeno najvišjo instanco, ki je zunaj njega.«7
Zaradi tega, nadaljuje, sta se vzdignili skrajna desnica in skrajna levica njegovega časa: »Pod zvrstema sindikalizma in fašizma se v Evropi prvo pot pojavi tip človeka, ki noče dati prav in noče imeti prav, temveč preprosto kaže odločnost, da vsili svoja mnenja. Tu je tisto novo: pravica ne imeti prav, prav neprava.«8
Pravica ne imeti prav, temelji na diskurzu, če ga lahko tako imenujemo, nebrzdanih čustev, ki izključuje tisti način dejavnosti, ki omogoča razmišljanje: globoko pismenost in tisto, kar iz nje izhaja. Sredi vse zmede zadnjega časa glede tega, kaj je v resnici populizem, nam prizma globoke pismenosti v luči zgodovine lahko pomaga do neke jasnosti opredelitve: populizem neliberalnega, nacionalističnega kova je tisto, kar se zgodi v množični volilni demokraciji, ko odločilni odstotek dejavnih volivcev pade pod raven globoke pismenosti.
V demokratičnem političnem življenju morda vsakršna pismenost zasenči globoko pismenost. Odrasli, ki vse od srednje šole niso prebrali nobene knjige, so nagnjeni k temu, da prepričano glasujejo zaradi razlogov, ki so drugačni od razlogov bolj pismenih volivcev. To opažanje ni od včeraj. O tem pojavu je pisal že politolog Philip Converse leta 1964, v času, ko so družbene vede ravno začenjale prodirati v mitologijo »čiste« ameriške demokracije:
»Ko se ta informacijska razsežnost premakne od zgoraj navzdol, se sistematično spremeni značaj osrednjih stvari v sistemu prepričanj. Te stvari se spreminjajo iz oddaljenih, splošnih in abstraktnih v vse bolj preproste, konkretne in »domače zveneče«. Kar zadeva morebitne politične zadeve, je prisotna težnja k nadomestitvi abstraktnih, »ideoloških« načel z bolj razpoznavnimi družbenimi skupinami ali karizmatičnim vodjem, nazadnje pa s takšnimi stvarmi s področja neposrednega doživljanja, kot so družina, prijatelji in služba. Različni viri tako ali drugače namigujejo na večino teh sprememb. Tako so na primer izpostavili 'omejena obzorja', 'zabrisane časovne perspektive' in 'konkretno mišljenje' kot opazne značilnosti idejnega sveta slabo izobraženih.«
Je mogoče, da so množice, ki jih Hamilton imenuje »strašna pošast«, sestavljene v glavnem iz »konkretnih mislecev«, ki konkretno razmišljajo zato, ker jim manjka sposobnosti ali navade globokega branja? Navsezadnje globoki bralci morda vsaj vedo, česa ne poznajo, in zato lažje dvignejo ščit dvoma zoper vse oblike oglaševanja, vključno s političnim, ki uroči populistično drhal. Tisti, ki jim manjka bralnih navad, sicer ostajajo zaprti v večnem intelektualnem najstništvu, a se še vedno lahko zbirajo na ulicah, vpijejo in celo streljajo. Angleški škof John Bridges je v 16. stoletju zapisal, da se bedak in njegov denar kmalu ločita. Enako bi lahko dejal tudi o nebralcu in njegovem političnem delovanju.
S pojavom globoke pismenosti lahko prepričljivo odgovarjamo na različna teoretična in praktična vprašanja. Noben posamezen dejavnik sicer ne more v celoti pojasniti ničesar, kar zadeva zapleten svet družbenega in političnega življenja, in pretirano bi bilo trditi, da je katerikoli izmed zgornjih argumentov dokaz. Toda ne zdi se modro, da bi med spremenljivkami, o katerih smo razmišljali, pozabili na globoko pismenost. Še naprej si moramo postavljati nova in še bolj zanimiva vprašanja o globoki pismenosti in o pomenu njenega morebitnega razkroja ali preobrazbe z novimi sredstvi, tako v naši državi kot drugod.
Pomlad 2020
Izvirnik: The Erosion of Deep Literacy, National Affairs, pomlad 2020; prevod in objava z dovoljenjem urednika. The National Affairs, https://nationalaffairs.com/publications/detail/the-erosion-of-deep-literacy.
1 Nicholas Carr, Plitvine, slov. prevod Tanja Ahlin, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.
2 Maryanne Wolf, Bralec, vrni se domov, slov. prevod Aleš Učakar, Cankarjeva založba, Ljubljana 2020.
3 »We the People of the United States«, uvodne besede preambule ustave ZDA (op. prev.).
4 Obdobja verske prenove v zgodovini ZDA, ki so jih vodili predvsem evangeličanski pastorji (op. prev.).
5 Andrew Jackson, predsednik ZDA 1829–1837 (op. ur.).
6 Thomas Jefferson, avtor ameriške Deklaracije o neodvisnosti, predsednik ZDA 1801-1809; John Adams je bil predsednik ZDA pred njim (1797-1801) (op. ur.).
7 Jose Ortega y Gasset, Upor množic, slov. prevod Niko Košir, Slovenska matica, Ljubljana 1985, str. 72–73.
8 Jose Ortega y Gasset, Upor množic, slov. prevod Niko Košir, Slovenska matica, Ljubljana 1985, str. 72.
Adam Garfinkle (rojen l. 1951) je ameriški zgodovinar in politolog. Dejaven je bil kot urednik revije The National Interest, zdaj pa je urednik revije The American Interest, dvomesečnika, posvečenega javni politiki. Med ustanovitelji te revije so bili poleg njega tudi Francis Fukuyama, Eliot Cohen, Zbigniew Brzezinski, Josef Joffe in Ruth Wedgwood. Služboval je kot univerzitetni predavatelj in visok uradnik vlade ZDA. Garfinkle je pisal govore za Colina Powella in Condoleezzo Rice, državna sekretarja predsednika Georgea W. Busha.