Rok Glavan: Svetu primanjkuje šegavosti
»Nasledil sem vonj po knjigah,« pravi Rok, ki svoje delo opravlja že trideset let. Delo je zanj poklic in hobi. Zanimajo ga avtorji, ki jih je zgodovina potlačila, ali knjige, ki jih je literarna zgodovina zaobšla, največji izziv mu je
združevanje kulturne in socialne zgodovine ali zgodovine znanih osebnosti. Pred kratkim je denimo odkril originalni fotografi ji, na katerih sta po 150 letih nesojene ljubezni končno prvič skupaj Fran Levstik in njegova muza Franja Koširjeva.
»Spomin je kot skladišče,« pravi, »vanj shranjuješ, ne da bi vedel, kdaj ti bo nekaj prišlo prav. Dober spomin seveda pomaga, vendar pa je največji izziv ugotoviti, kje si na ključni delček že naletel – v kateri knjižnici, na kateri razstavi, na kateri polici?« Rok pozna precej domačih knjižnic in v te intimne prostore vstopa z vsem spoštovanjem. »Niti dve nista enaki. Ošvrkneš knjige in veš, s kom imaš opravka.«
Pri tem pa Rok pravzaprav ni več zbiratelj. Danes ima privilegij, da ob koncu tedna prebira izbor knjig iz antikvariata, medtem ko lepe stvari samo »daje na stran in jih za drag denar prodaja prijateljem«, kot povzame z
Molièrom.
Toda te lepe stvari, ki utegnejo v pravih rokah postati zbirateljski kosi, v resnici niso zgolj knjige. Rok ima tudi genialno odbite ideje, kot je denimo dražba razbitih skodelic, svoje prodajne kataloge pa rad začini z drobnimi
šalami. »Antikvarji so lahko tudi šegavi,« reče in oči mu za hip poblisnejo.
Sicer pa med starimi knjigami ni šunda – če obstaja kupec, ki je za neko knjigo pripravljen plačati, potem je vredna truda. Pred leti je bilo denimo veliko zanimanja za stare slikanice, pred nedavnim je bil svetovni trend zbirateljstvo medvojnega ilegalnega tiska, zdaj je več interesa za dela majhnih narodov – azijskih, arabskih in drugih. Roku je izjemno zanimivo obdobje tudi slovenska avantgarda; izvod revije Rdeči pilot je bil nekoč prodan kupcu iz Beograda po naročilu trgovca iz Madžarske, ki je imel kupca iz New Yorka … Toda Rokova strast je v resnici strip. V Jugoslaviji je bil edini izvirni strip pravzaprav delo Mikija Mustra, vse drugo je bilo uvoženo, predvsem Alan Ford, ki je sooblikoval poetiko celotnih generacij. O Alanu Fordu je leta 2019 pripravil razstavo, sodeloval pri izdaji Mustra in ga uspešno predlagal za Prešernovo nagrado.
Zgodbe so pri starih knjigah še posebej pomembne – pa ne toliko zgodbe v knjigah, temveč zgodbe o njih, zgodbe, ki knjige obdajajo. Na primer kontekst, ne vsebina, Cankarjeve Erotike. Nekoč je v dostavniku, kjer ima poseben bralni kotiček, slučajno prebiral najdeni dnevnik, za katerega se je izkazalo, da ga je pisal prav tisti, s komer je bil takrat zmenjen. Osebne zgodbe lastnikov ne vplivajo toliko na ceno in iskanost, so pa lahko seveda še bolj zanimive. Rok se spominja nekega pisatelja, ki je v antikvariatu po naključju naletel na svojo knjigo s posvetilom nekdanji partnerki in se odločil, da jo bo podaril trenutni.
Obe prigodi ga spominjata tudi na zgodbo o gospodu Libarju, ki je v antikvariatu imel vse knjige razen ene. Tiste, ki mu je največ pomenila. Ker pa so stare knjige za branje preveč občutljive, Rok njihovo dediščino ohranja tako, da stare slikanice predstavlja širšemu občinstvu tudi kot kamišibajkar. K njihovi prisotnosti v mestu pa bi še bolj pripomogel poseben sejem in več sodobno zasnovanih razstav. Tako bi Ljubljana, ki je od nekdaj mesto knjig, lahko bila tudi mesto starih knjig.