Rok Zavrtanik: Samo knjiga nas lahko zaščiti pred norostjo sveta
Obdani s spokojno svežino gostega zelenja, ki nas je popeljala v globine notranje ubranosti, smo klepetali o odmiku iz mesta, samooskrbi in čaju iz borovih iglic ali rožmarina, ki ti skodelico napolni s hvarskim soncem. »Za delo s knjigami potrebuješ mir in pozornost,« pravi Rok, »vendar tega danes primanjkuje. Odmik je postal privilegij – vendar nujen.«
Občutek miru je bil seveda toliko popoln kot varljiv. Treba je bilo uskladiti zadnje detajle za festival, v tisku je bilo več knjig, vključno s Kocbekovim Partizanskim dnevnikom na dobrih 1400 straneh. In ker tiskarjem primanjkuje papirja, se je Rok – kot že večkrat prej – odločil stvari vzeti v svoje roke. V tem primeru nekaj ton papirja.
Rok je sprva hotel samo pisati, ne postati založnik. »Literatura je v obstoječem ekonomskem sistemu bankrotirala,« pravi, »s čimer je bankrotiral tudi človek.« Zato da je na svetu lahko toliko neumnosti in vojn, je treba namreč najprej uničiti kulturo. Ko je v 90-ih ustanovitelj in urednik Emzina spoznal šansone Franeta Milčinskega – Ježka, se ni mogel načuditi, kako je mogoče, da javnosti niso bili dostopnejši.
Nekaj je narobe, si je rekel, če niti stari mojstri niso cenjeni. Hotel je poskrbeti, da bi se to spremenilo, prepričan, da bi tako dobili večjo vrednost tudi novi ustvarjalci. Ker je zaman poskušal najti založnika, je leta 1997 ustanovil svojo založbo. Ko je na bolšjaku prodal prve izvode, verjetno še ni slutil, da bo knjiga v dveh mesecih razprodana in da bo postala prva uspešnica novonastale založbe Sanje. Še danes je ponosen denimo tudi na večjezične razkošne zvočne knjige s Prešernovo poezijo, in to s svetovno priznanimi igralci, kot je Katrin Cartlidge. Sodeloval je tudi Blixa Bargeld, celo Nick Cave bi se pridružil, če bi le imel več časa …
Danes imajo Sanje svojo lastno knjigarno, toda njena zgodba se je začela s tramvajem in se nadaljevala s kamionom. Roku se je leta 2001 porodila zamisel, da bi v tramvaju postavil knjigarnico; to je leto kasneje z denarjem od avta, ki ga je zadel na lotu, lahko postavil v središče Ljubljane. Tako se je mimogrede rodil še Festival Sanje.
Takrat je bil še za vse sam: ko je ravno postavil improvizirani oder, so se pojavili novinarji s kamerami. Tomaž Domicelj je samo debelo pogledal, ko je izvedel, da je človek, ki je malo prej zabijal žeblje, hkrati tudi urednik in tonski tehnik. Danes imajo Sanje svoj festival na Krasu in v Goriških brdih. In Rok tudi že lep čas ni več za vse sam. Pa saj to nikoli ni zares bil. »Ne vztrajaš sam,« pravi, »od Prešerna naprej lahko čutiš srčne zaveznike.«
Leta 2009, na vrhuncu fi nančne krize, so Sanje odprle knjigarno na Tavčarjevi, čez dve leti pa so jo preselili v Hišo sanjajočih knjig na Trubarjevi. Nekoliko krajše sape je bil edino prismuknjeni projekt Fantazija ekspres, potujoča knjigarna in oder v starinskem kamionu, ki se ni mogel kosati s takrat priljubljenim ponudnikom zamrznjene hrane.
»Dobro je, da delaš tisto, za kar verjameš, da je prav,« pove Rok, »in prav je delati knjige, dobre še posebej. Pomembno je, da slutiš, da bodo knjige, ki jih izdajaš, nekomu pomagale pri oblikovanju njegovega etosa in odnosa do sveta. Zato bi si želel, da bi bilo v mestu literature manj hipokrizije in da bi bili umetniki, ki jih kapitalizem ponižuje v fičfiriče in berače, na splošno bolj cenjeni.«
Sanje so dovoljene.