»Sanjali smo o svobodi, zbudili pa smo se v kapitalizmu!«
Drago Jančar je preprosto naš najbolj priznani pisatelj. Je najbolj prevajani domači avtor v tuje jezike, ki je poleg tujih literarnih nagrad, denimo evropske književne nagrade za leto 2011, trikrat prejel tudi nagrado kresnik za najboljši slovenski roman in dvakrat Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo. Vsak njegov roman je torej prvovrsten slovenski kulturni dogodek. V njegovem najnovejšem delu s pomenljivim naslovom Maj, november, nekakšnem posttranzicijskem delu, ki se odvije v polletnem obdobju med majem in novembrom, spremljamo tridesetletnega Cirila, ki se poskuša ustvarjalno prebiti na Dunaju, potem pa ga nazaj posrka kruta podoba sodobne Slovenije. Z avtorjem smo se pogovarjali tudi o njegovem novem romanu in spomladanski esejistični knjigi Pisanja in znamenja.
Rugelj: Letos vam je spomladi že izšla knjiga esejev Pisanja in znamenja, zdaj vam izhaja roman Maj, november. Kako znotraj svojega ustvarjanja in ustvarjalnega opusa prehajate med esejističnim in literarnim ustvarjanjem? Je to posledica temeljitega premisleka ali se ti dve ustvarjalni niti spontano prepletata med seboj?
Jančar: V središču je zmeraj roman, ki ga pišem, novela ali drama. Eseji so ob tej poti nekakšne sprotne refleksije, estetske ali družbene, v knjigi Pisanja in znamenja najpogosteje v svojem medsebojnem prepletu. Sodim med tiste avtorje, ki so tudi strastni bralci – vsi, kot vem, niso. Vsakemu novemu branju se skušam prepustiti, čakam, ali me bo potegnilo za seboj, ne zgodi se več tako pogosto kot nekoč. A včasih se zgodi, vznemiri me, oblije me nekaj, čemur bi si z malce rezerve upal reči: lepota. Kdaj pa kdaj tudi profesionalno občudovanje, pomešano z malce zavisti. Pomislim, da bi bilo dobro ob kakšni knjigi kaj napisati, včasih to storim. Ob knjigah mi pred oči prihajajo tudi usode avtorjev in njihovih del. Nekaj takih je v tej knjigi: Irene Nemirovsky, Joseph Roth, Ivo Andrič … pa tudi sopotnikov: Niko Grafenauer, Andrej Hieng, France Forstnerič … V tem ni nič sistematičnega, to so, kot rečeno, sprotni zapisi. Neka skupna linija je moj lasten odnos do pisanja in položaja literature in pisatelja v različnih družbenih in zgodovinskih okoliščinah. Vzvodi, ki nas ženejo v pisanje, v zgodbe, v način pripovedovanja, ritem besed in stavkov, pa so mi tako neznani kakor v tistih mladih letih, ko sem začel potovanje v imaginarne prostore, tudi v življenje med resničnostjo in domišljijo.
Rugelj: Eno od besedil v knjigi esejev je govor ob podelitvi evropske književne nagrade za leto 2011. Kako to, da ste najbolj prevajani slovenski avtor, dobro znan tudi mednarodno, vpliva na vaše literarno ustvarjanje? Ali to dejstvo v čem pogojuje izbiro vaše snovi za roman(e) ali način njegove obdelave?
Jančar: Ne vpliva in nikakor ne pogojuje. Tudi po vseh teh prevodih ob novem delu nikoli ne pomislim, kako bo delovalo na francoskega ali poljskega bralca, kaj šele na urednika. Če bo iz moje tavajoče izkušnje in literarne razrešitve našel nekaj, kar se bo dotaknilo njegovega sveta, potem sem morda zadel neko človeško in estetsko točko, ki je hkrati univerzalna in drugačna. Pred kratkim sem v Parizu naletel na bralca, ta je tudi sam pisatelj, ki je rekel, da si je potem, ko je prebral dve moji prevedeni knjigi – Severni sij in novele Joyceov učenec – , zaželel, da bi prebral čisto vse, kar sem napisal, zdaj bere, kar je še dosegljivo v angleščini. Kakor me je to razveselilo, sem se tudi nekoliko ustrašil: denimo, da bi se to res zgodilo: kaj če bo tak bralec razočaran? A Bog pomagaj, jaz sem pač zmeraj pisal, kar me je v določenem trenutku prizadevalo, kar me je potegnilo v vrtoglavico bližnjih in tujih življenj ali celo samo literarne igre, igre besed in zgodb, veselja do pripovedovanja, paradoksov, ironije in globljih pomenov.
Rugelj: Od vašega romana Petintrideset stopinj letos mineva štirideset let. Ste se novega romana po štiridesetih letih pisanja lotili laže ali teže?
Jančar: Tega zadnjega sem začel kar malce lahkomiselno, ob poslušanju mladega uličnega muzikanta na Dunaju, igral je sijajno. Kaj ga je zaneslo sem? Bo kdaj igral v koncertni dvorani? Ali pa je premraženi mladenič že zgodba o izgubljenih iluzijah? Pomislil sem da sem v svojih mladih letih poznal precej fantov njegovih let, ki so sanjali o umetniški poti v življenje na različnih področjih, bili bi pesnik, slikar, eden med njimi je bil obetaven violinist, v njegovi mariborski sobici sem ga včasih poslušal. Ampak umetnost je zahtevna gospa in ne usliši vsakogar. Gospa usoda pa je sploh muhasta in je hotela drugače, pesnik je postal, za kar se je šolal – kuhar, slikar je šel delat v Nemčijo in tam ostal, ne vem, ali ga še zanima slikanje, za prijateljem violinistom, ki je potem študiral tehniko, pa sem izgubil vsako sled. Vsekakor se ne bo našel v mojem romanu, če ga bo po naključju prebral. Mojo zgodbo je od prve zamisli o izgubljenih iluzijah skupaj s svojim junakom odneslo še kam drugam. Vaše vprašanje je zanimivo zato, ker je tu res neka vzporednica s knjigo Petintrideset stopinj. Zadnjega romanesknega besedila sem se lotil lahkotno kot tistega prvega pred štiridesetimi leti, pripovedi o uliksovsko blodečem študentu skozi vroč dan v mestu, z nekaj potezami lastnih izkušenj in takratne družbene atmosfere. Začel sem ga kakor takrat, bolj s slutnjo kot z jasnim načrtom. A ko se v pisanju začne izrisovati življenje, ko izmišljena oseba začne postajati resnična, je stvar nenadoma zahtevnejša, težja. Zlagoma se me potem polasti občutek, da imam opraviti z živim človekom in življenjem in družbo okrog njega.
Rugelj: S svojim romanesknim opusom ste do zdaj segli že v marsikatero zgodovinsko obdobje. Vaše najnovejše delo, Maj, november, je postavljeno v sodobno, (post)tranzicijsko Slovenijo. Kako to, da ste se odločili za to: ustvarjalna ali družbeno angažirana potreba?
Jančar: Kaj pa vem, mogoče sočutna. Misel na človeka, ki se v življenju ne znajde. Ki bi želel v svet vtisniti svojo enkratno, in vsaka je enkratna, podobo: to sem jaz, glejte, imam talent, znam, hočem navzgor. A ta sodobni svet je brezobzirno pridobitniški, briga ga za njegovo človeško enkratnost, kaj šele za njegovo umetniško dušo. Roman se začenja z nekaj ironije, celo mladostne zafrkancije, potem stvari postanejo resnejše.
Rugelj: V romanu spremljamo razkroj Slovenije skozi dve (oziroma tri) generacije: sedemindvajsetletni Ciril ne uspe v svojem namenu, da bi se prebil na Dunaju, zato se s finančnim poslovnežem Štefanom vrne nazaj v Ljubljano in se sčasoma zaposli pri njem. Nekje v ozadju je Cirilov oče, ki svojega sina ves čas zasleduje z vprašanjem, kaj zna in kaj lahko pokaže. Ste s tem delom skušali izrisati skico sodobne Slovenije, brezperspektivnost mladih, špekulativnost srednje generacije in priseganje na sadove lastnega dela stare generacije?
Jančar: Lahko bi se tako reklo, res pogosto mislim na mlade ljudi v današnjem slovenskem času, nekatere poznam, o drugih slišim in berem: pri svojih tridesetih letih še zmeraj živijo pri starših, z diplomami v žepih tavajo od enega urada in razpisa do drugega, govorijo jim, za kaj so se bojevale in izpostavljale generacije pred njimi, govorijo jim o življenjskem smislu, ampak prekleti vsakdan jih zmeraj znova postavlja pred najosnovnejša eksistenčna vprašanja. Minevajo leta, en bo dosegel svoj cilj, vsi drugi ga ne bodo dosegli. Dosegel ga bo tisti, ki so zanj poskrbeli drugi, najpogosteje starši, ali pa tisti, ki bo postal brezobziren povzpetnik. Tu je nekaj hudo narobe, saj vsi vidimo, da je.
Rugelj: Roman Maj, november spada med vaša krajša, koncizno izpisana romaneskna dela z jasno idejo. Ste želeli biti kar se da neposredni in niste želeli puščati nobenega dvoma, kaj želite povedati?
Jančar: Potem bi povedal samo to, kar sem pravkar rekel. V središču pa je vendar živ človek s svojimi umetniškimi sanjami, ki se spreminjajo v životarjenje. Ki se skuša včasih s humorjem, včasih s sarkazmom prebijati skozi svet ostrih robov, velik del romana tudi z vse bolj medlečim upanjem, da je v umetnosti, v glasbi njegova življenjska pot. In človek, ki ga spremlja senca nesrečnega dogodka iz otroštva, ki je poškodoval njegovo mlado dušo. Govori o očetu, nazadnje zvemo, da je ves čas nevidno navzoča mama, ki je ni več. Izjalovljeni ljubezenski poskusi niso samo posledica njegove nesposobnosti za družbeni vzpon, tega ni kriva samo »družba«. V njegovem umetniškem in človeškem tavanju je neka globlja eksistencialna negotovost. A o tem v romanu ne morem filozofirati, govorim skozi njegovo življenje. Upam, da bo to bralec videl ali začutil.
Rugelj: Roman se mi zdi izrazito družbeno kritičen – Slovenija s sedanjim konceptom delovanja nima prihodnosti! Kaj kot družbeno angažirani kulturnik menite o sedanji podobi Slovenije? Kje jo vidite čez deset let?
Jančar: Na eksplicitni ravni sem povedal, kar sem imel povedati. Rad bi bil samo še pisatelj, ki skuša razumeti, kaj je s človeško dušo in življenjem posameznika v tem času, v tem primeru z dušo in življenjem nekega mladega človeka, ki se v tem svetu ne znajde.
Rugelj: Objavljati ste začeli že pred več kot štirimi desetletji, v začetku sedemdesetih let. Kako bi opisali položaj umetnika vašega kova v tem obdobju. Kaj nam, vam je prinesla osamosvojitev?
Jančar: Morda so v Petintridesetih stopinjah obrisi portreta umetnika kot mladega moža, takratne zagatne družbene atmosfere, a hkrati veselja do življenja, mlad človek pač misli še na kaj drugega kot na kvadrataste glave, ki mu stopajo na pot. Ampak osemdeseta leta, ki so jim sledila, so bila pa že leta silne razgibanosti, sanj o svobodi in demokraciji. Osamosvojitev je že v redu, demokracija tudi, problem je drugje. Kot sem rekel v Londonu na predstavitvi Best European Fiction: Sanjali smo o svobodi, zbudili pa smo se v kapitalizmu. In to kakšnem, tranzicijsko podivjanem. Zlasti poslušalci iz Vzhodne Evrope so dobro razumeli, kaj sem hotel reči.