Selma Skenderović: »V romanu je v ospredju dvojno tujstvo.«
Selma Skenderović (2001) je pozornost slovenske literarne javnosti pritegnila leta 2020 s prozno prvenko Zakaj molčiš, Hava? Priložnost za izdajo svoje prve knjige je dobila z nagrado urška za zmagovalno besedilo Festivala mlade literature Urška leta 2020. Istega leta je prejela tudi nagrado blisk 2020 na Šinkovčevih dnevih poezije. Čez dve leti je bila nominirana za nagrado mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra PEN, njeno knjižno prvenko pa je JSKD izbral za projekt Readers of Europe 2022. Pogovor z avtorico, študentko slovenistike in primerjalne književnosti na Univerzi v Ljubljani, pa tudi predsednico sekcije Mladi Pen, je nastal ob izidu njene nove knjige In če vsi pozabijo, zgodbe o identiteti, tujstvu in nerazumevanju.
Selma Skenderović
In če vsi pozabijo
Cankarjeva založba,
2024, t. v., 224 str., 29,99 €, JAK
Bukla: In če vsi pozabijo … jaz ne bom? Se tako nadaljuje? Česa se ne sme ali noče pozabiti?
Skenderović: Jaz ne bom ali pa jaz ne smem. Nekako tako glavna protagonistka opominja samo sebe, da ne sme pozabiti na stvari, ki so jo prizadele – predvsem na občutek, da je kot priseljenka nezadostna, in na družinsko situacijo.
Bukla: Po prvi knjigi, zbirki kratkih zgodb, se z drugo knjigo, ki je roman, znova vračate k vprašanju družbene neenakosti, identitete, tujstva, sprejemanja in razhajanja z okolico. Na kaj ste tokrat premaknili težišče?
Skenderović: V prvi knjigi sem vse te teme opisala bolj splošno, ker sem želela opozoriti na glavne ovire, s katerimi se soočamo priseljenci in priseljenke v Sloveniji. V romanu je v ospredju dvojno tujstvo, Zina se namreč počuti kot vsiljivka tako v svoji prvi domovini kot v Sloveniji. Želela sem preseči razprave o tem, da sta glavni težavi priseljencev usvajanje novega jezika in prilagajanje novemu okolju, zato sem dala v romanu poudarek razrednemu sramu, nevečinski verski pripadnosti, manjšinskemu etničnemu položaju, krmarjenju med (ne)identitetami itd.
Bukla: Zineta svet presoja skozi oči dekleta, ki je priseljenka in živi v nasilnih družinskih razmerah. Teži jo prepričanje, da se mora nenehno pretvarjati, prikrivati in molčati. Da svojih misli ne more in ne sme deliti z nikomer, da ne zna ustvarjati prijateljske bližine s soljudmi. Da nikjer ne ustreza, da ne sodi nikamor in da se mora kot tujka dokazovati dvakrat bolj kot drugi. So mimobežnice svetov premostljive?
Skenderović: Težko. Še posebej, ko govorimo o nekom, ki tako kot moja protagonistka živi v dveh nasprotujočih si svetovih. Mogoče je kdaj možno za trenutek take stvari spregledati ali jim preprosto ne pripisovati velikega pomena, toda ni jih mogoče povsem odmisliti, ker je to nekaj, kar človeka zaznamuje za vedno. Verjamem pa, da je veliko ljudi, ki s sabo nosijo težko breme, s katerim so se bili prisiljeni naučiti živeti. Zaradi tega tudi konec mojega romana ni negativen.
Bukla: Miselni svet ženskih likov se generacijsko močno razlikuje. Zineta in njena mlajša sestra Azra se zoperstavita oviram, ki so omejevale generacije njune matere, tet in starih mater. Upreta se očetovemu fizičnemu nasilju in materinim manipulacijam. Zakaj starejše generacije žensk tega niso storile?
Skenderović: Predvsem zato ne, ker so ekonomsko odvisne od svojega moža/očeta/družine. In ker je tako obnašanje globoko zakoreninjeno v načinu njihovega razmišljanja in samega obstoja. Lahko rečemo, da drugega načina bivanja ne poznajo. Če pa ga, nimajo možnosti, da bi preprosto zapustile situacijo, v kateri so. Za razliko od Zine in Azre večinoma niso izobražene, živijo pa tudi v okolju, v katerem Zinini in Azrini življenjski nazori niso sprejemljivi. Skratka, Azra in Zina sta imeli kljub vsemu to srečo, da sta spoznavali svet na drugačen način in da se jima ni treba vdati v usodo, za kar se tudi sami nenehno trudita. Od tod tudi imperativ, da morata biti kot ženski samostojni, stati na svojih nogah.
Bukla: Moški liki enakega preskoka niso zmožni, ker …?
Skenderović: Z moškimi liki sem se v romanu ukvarjala nekoliko manj kot z ženskimi. Vsekakor je njihova situacija veliko boljša, vsaj na ekonomsko-socialni ravni. Vse, kar imajo in delajo, je pravzaprav zanje samoumevno, zato se niti ne sprašujejo, kako se počutijo ženske okrog njih, in nimajo občutka, da bi se morali na kakršenkoli način zavzeti, da bi tudi drugi (torej ženske) imeli tisto, kar imajo oni. Zanimivo bi bilo vpeljati v pripoved tudi mlajšega moškega, ki bi tako kot Azra in Zina gledal na svet drugače od svojih sorodnikov, a sem želela v ospredje postaviti ženske.
Bukla: Zinetina naracija je gosto pretkana s predsodki in stereotipi, s katerimi se mora spopadati na vsakem koraku, »tu« in »tam dol«, kamorkoli gre. Ste svoji junakinji namerno hkrati podtaknili predsodke o Slovencih in slovenskih vrstnikih, ki pa jih pri sebi ne zaznava?
Skenderović: Nič ji nisem podtaknila, Zina se zaveda, da ima tudi sama predsodke do ljudi v svoji okolici – ne samo do Slovencev, zelo ostra je tudi do ljudi, ki jih srečuje na Kosovu. Zmotno je prepričanje, da priseljenci nimamo predsodkov do večinskega prebivalstva. Zaradi našega manjšinskega etničnega položaja ti niso tako usodni oziroma ne pridejo tako pogosto na plano kot predsodki, ki jih imajo do nas Slovenci, ampak v svojih priseljenskih krogih se tudi mi velikokrat vrtimo v začaranih krogih, zato včasih nastopamo v dvojni funkciji – če med Slovenci »branimo« priseljence, moramo običajno med priseljenci »braniti« Slovence.
Bukla: Kaj in kje je dom, ali je to hiša/stanovanje, ki ga prislužiš ali zgradiš, in kako ga uničiš, zažgeš, zagreniš, se mu odtujiš – je pomembno vprašanje romana. Si dom prislužimo ali si ga ustvarimo? Je odgovor na vprašanje drugačen za priseljence kot za kogarkoli, ki se odseli iz okolja, v katerem je odraščal, če ostane v rojstni državi?
Skenderović: Zagotovo je odgovor drugačen za vse, ki o domu razmišljajo kot o nečem samoumevnem. Za mojo generacijo je sicer vprašanje že to, ali sploh obstaja dom kot nekaj samoumevnega. Če k temu dodamo še selitev in ustvarjanje novega življenja med neznanci, se zdi, da se nam opredelitev pojma dom nenehno izmika. Zanimivo je razmišljati tudi o tem, ali je dom zgolj nekaj materialnega ali je lahko tudi abstraktna ideja. Ali je lahko nekaj subjektivnega ali je vedno vpet v koncept, ki ga določajo ljudje okrog nas.
Bukla: Že snujete naslednji roman? Kaj bo tema?
Skenderović: Ne še. Ko izide knjiga, se moram vedno malo distancirati od tega, kar sem napisala.