Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Pobliski v prevode

Škodljivi prevodi

Maja Kraigher, Dušanka Zabukovec, Bukla 152, 5. 2. 2020

Škodljivi prevodi

Proti koncu leta je med prevajalci in bralci začelo brbotati in potem vse bolj vreti. Ogorčenje je sprožil prevodni zmazek z naslovom Mlekar, ki ga je izdala založba Lynx. Avtorica Anna Burns je za ta roman leta 2018 prejela prestižno britansko nagrado booker in seveda ni nič kriva za tisto, kar si je »založnica, prevajalka, lektorica in tržnica« v enem privoščila z njeno literarno umetnino.

Le koga ni že velikokrat pogrelo, ko mu je v roke prišel izdelek prevajalca, ki se ne zaveda svojega neznanja in nedoraslosti nalogi! Vsak jezik ima svoja pravila, ki jih ni mogoče neposredno prenesti v drugega, ne da bi bilo to zelo očitno in popolnoma neprimerno. Prevajalci vemo, da je pogosto treba na enem koncu nekaj žrtvovati in dodati na drugem, ker drugače preprosto ne gre. Besedni red v stavku in sosledje časov sta v slovenščini drugačna kot v drugih jezikih in za razumljiv prevod dolgih povedi izvirnika, ki jih kar noče biti konec, je potrebno veliko časa, spretnosti in občutka. Dostikrat je že brez primerjave z izvirnikom jasno, da se je na poti od enega besedila do drugega nekaj – ali marsikaj – izgubilo ali krenilo v napačno smer, v okornost in nerazumljivost.

In Mlekar je tak primer. Aleksandra Kocmut (Pravipis) in Damjan Zorc sta na FB pred kratkim objavila in argumentirano komentirala vrsto zgrešenih prevedkov iz romana, zato tu za primerjavo samo kratek odlomek:

This was a miniature hedge, a foot high, 'a feature' as my sister called it, but it hadn't been able to feature because of people forgetting it was there and pushing through it or falling over it, which was what three of the friends now did. As a verdure therefore, it was distressed again, pulled out of shape again as these women made their way through it out onto the grass. Before they squashed into the tiny house, as usual they mocked the two of us as runners. This they did in passing, nudging us out of our stretches – the tradition whenever they came across us in any solemn, warming-up stance. Finally, before they closed the front door and we two had jumped the hedge to set off on our running, already I could smell the cigarettes and hear the laughter and bad language from the living room; could hear too, the glug of a long liquid being poured into a long glass.
(Anna Burns, Milkman, Faber & Faber, 2018)

To je bila miniaturna živa meja, le kakšnih trideset centimetrov visoka in moji sestri se je zdela 'odlična', a očitno se drugim ni zdela takšna, saj so ljudje pozabljali, da je sploh tam, in so hodili čez njo ali padali nanjo, kar so pravkar počele tri njene prijateljice. Kar zadeva zelenje, je spet doživelo napad in izgubilo obliko, ko so se te ženske zgrinjale na zelenico. Preden so se strpale v majhno hiško, so se kot ponavadi norčevale iz naju, ker sva šla teč. To so počele, ko so šle mimo naju, ko sva se ogrevala – to je bila tradicija, ki so jo negovale ob vsaki ponujeni priložnosti. In potem, preden sva preskočila živo mejo in se odpravila teč, sem zavonjala cigaretni dim in slišala smeh ter klokotanje žganja, ki se je stekalo v visok kozarec.
(Anna Burns, Mlekar, prev. Matejka Križan, Lynx, 2019)

Že iz tega odlomka je razvidno, kako okoren, nedomiseln, pomanjkljiv in nenatančen je prevod. Kot pravi Maja Novak v Mladini (15. 11. 2019, Literarne nagrade tako in drugače), slaba usluga avtorici. In slaba usluga slovenskim bralcem pa tudi vsej prevajalski srenji, ki se trudi strokovno in odgovorno opravljati svoje delo. In ne nazad­nje tudi tistim slovenskim založnikom, ki prevajalsko delo spoštujejo in se trudijo ohranjati visoke založniške standarde z vso nujno strokovno ekipo – od prevajalcev do urednikov, lektorjev in korektorjev. Problem namreč ni le v prevodu, ampak v celotni »produkciji«, saj v založbi Lynx, ki je prevod izdala, ena sama oseba opravlja različne profesionalne poklice – prevaja, ureja, oblikuje in trži (po spletu, sicer pa pretežno neposredno knjižnicam). Tisk po naročilu, lektorja ni. In ker knjige izhajajo tako rekoč inkognito, jih tudi mediji spregledajo in nič se ne zgodi; morda se tudi tokrat ne bi, če ne bi bilo bookerja.

Prevajanje namreč ni prostočasna dejavnost, ki bi visela nekje v rajski praznini, nepovezana s celo verigo sodelujočih v založništvu. O tem nas nadrobno pouči knjiga Založniški standardi (CZ, 2017), v kateri nas po teoriji in praksi izdajanja knjig pelje sedemnajst strokovnjakov s tega področja. Andrej Blatnik npr. v poglavju o prevod­ni književnosti natančno opredeli naloge prevajalca, urednika in lektorja ter njihove pravice in dolžnosti v odnosu do avtorja izvirnika, kdaj in v kolikšni meri so dovoljeni odmiki od izvirnega besedila ipd. (v primeru Mlekarja je sicer hujši problem dobesedno prevajanje angleš­kih fraz, metafor, prenašanje angleških stavčnih struktur ipd.). Izdajanje knjig tako, kot počne Lynx (in še kakšna slovenska založba), je neodgovorno, škodljivo, do avtorja izvirnika, profesionalnega prevajalca in bralcev prevoda nespoštljivo početje.

In kaj lahko stori Društvo slovenskih književnih prevajalcev, da tak­šne prakse ne postanejo pravilo? Samo to, kar tako ali tako počne: z javnimi odzivi opozarja na tovrstne anomalije, prireja strokovna srečanja, okrogle mize in debatne večere o prevajanju in s tem povezanih temah, poziva k poštenosti in odgovornosti pri delu ter spoštovanju do avtorjev in bralcev (etični kodeks prevajalcev je objavljen na spletni strani DSKP), hkrati pa tudi laično javnost opozarja na probleme in dileme kakovostnega prevajalskega dela. Drugih mehanizmov za sankcioniranje neprofesionalnega dela na področju knjižnega založništva, ki bi bili pogosto nujni, DSKP žal nima. Ne nazadnje gre tudi za spoštljiv odnos do poklica književnega prevajalca: morda ga v kom vzbudimo s konstruktivno kritiko, pozitivno naravnanostjo in izpostavljanjem dobro prevedene literature. Menimo pa, da bi morale več storiti knjižnice. Očitno je namreč, da so vodilo njihove nabavne politike predvsem želje uporabnikov (in lastnic splošnih knjižnic, torej občin, ki jih zanima le število izposoj) na eni strani, na drugi pa je precej poljuben izbor literature za odrasle bolj kot argumentirani presoji v skladu z založniškimi standardi podvržen marketinški spretnosti posameznih distributerjev. Ob večnem argumentu upoštevanja želja plačnikov članarin pa knjižnice pogosto pozabljajo, da knjige odkupujejo z javnim denarjem.

Knjižničarji so pomembni posredniki med založbami in bralci. Dokler se tisti, ki izbirajo knjige za odkup, ne bodo zavedeli svoje vloge in dojeli, da je treba knjige izbirati strokovno in odgovorno (dobra praksa je npr. podeljevanje zlatih hrušk za kakovostne knjige na področju otroške in mladinske književnosti) in da se z nobenim odkupom ne mudi tako zelo, da bi to vmesno fazo smeli izpustiti, se položaj ne bo izboljšal, samozvani založniki pa bodo še naprej lastnoročno tovorili prevodne zmazke v knjižnice in jih tam prodajali brez slabe vesti in s kakšnim posebno privlačnim popustom.

Medtem ko je med ogorčenimi prevajalci in bralci vrelo in so se vrstile spletne in časopisne kritike na račun založbe Lynx in njene lastnice Matejke Križan, se je gospa obrnila na DSKP in nekatere posamezne prevajalce z željo po sodelovanju (DSKP naj bi predlagal prevajalce za izbrane knjige iz programa založbe; posameznikom je ponudila, da bi zanjo prevajali). Vsekakor pohvalno, čeprav samo vabilo ne pove dosti o pripravljenosti založbe za celovite spremembe delovanja. Ampak korak v pozitivno smer je. Upamo, da bo razburjenje v javnosti, ki ga je povzročila praksa založbe Lynx, še kakšno drugo odvrnilo od podobnega ­ravnanja.

* V prispevku moška oblika besed velja za vso paleto spolov, ki so se v času agresivne korektnosti razpasli na vseh področjih, tudi v slovnici, kjer korekt­nost nima kaj iskati.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...