Slika pove več kot tisoč besed
V knjižni produkciji zasledimo vse več mladinskih knjig v različnih kombinacijah besedilnega in slikovnega gradiva. Te knjige – še posebej, če so kakovostne – so tudi večgeneracijske, torej dobrodošlo kakovostno branje za bralce vseh starosti. In to nikakor niso le slikanice, čeprav nas k pozornejšemu spremljanju tovrstnih knjig spodbuja in strokovno podpira prav monografija dr. Dragice Haramija in dr. Janje Batič z naslovom Poetika slikanice (Franc-Franc, 2013). V prispevku pa se namenoma ne bomo lotili tudi vseh tistih besedil, ki v zadnjem času doživljajo nove ilustrirane izdaje (npr. Ivan Cankar, Hlapec Jernej in njegova pravica z ilustracijami Damijana Stepančiča).
Rokavička: ukrajinska ljudska pravljica. Prev. Kristina Brenk. Ilustr. Hana Stupica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. (Velike slikanice).
Ukrajinsko pravljico slovenski bralci poznamo v različnih prevodih (tudi predelavah) in ilustracijah. Toda prvič je med nami kot samostojna slikanica. Mlada ilustratorka Hana Stupica (iz slavne slovenske umetniške družine: je hčerka Lucije Marije Stupica in vnukinja Marlenke in Gabrijela Stupice), ki je te ilustracije ustvarila za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost. In zanje je prejela nagrado Hinka Smrekarja na 11. slovenskem bienalu ilustracije. Žirija je ugotavljala, da je kljub svoji mladosti ustvarila zrelo slikarsko delo; upodabljanja, večinoma živalskih likov, se je lotila premišljeno in raziskovalno. »Ustvarjeno je v maniri, ki ima v slovenski otroški ilustraciji močno tradicijo, izraža ilustratorsko zrelost in izrazit napor upodobiti atmosfero ukrajinske zime 19. stoletja ter impresije ruralne pojavnosti tedanjega časa, ki ga avtorica spretno in dosledno tke z dognanim nizanjem barvnih tekstur.«
Walter Moers: Divji potep skozi noč: po enaindvajsetih ilustracijah Gustava Doréja. Prev. Stana Anželj. Ilustr. Gustave Doré. Ljubljana: Sanje, 2014. (Sanje. Roman).
V tej knjigi pa je ravno obratno in Walter Moers, nemški pisatelj, ilutrator in stripar, poznan tudi med slovenskimi bralci, predvsem po svojih obsežnih zgodbah iz Zamonije, nam svojo odločitev v uvodu tudi pojasni: če lahko ilustratorji vedno znova ilustrirajo neko besedilo, zakaj torej ne bi pisatelj na novo opremil ilustracije z besedilom (»ilustriral z besedilom«)?
V spremni besedi z naslovom Divji potep skozi slike in s podnaslovom Sanjski kino Gustava Doréja pa Moers pronicljivo in duhovito predstavi, kako vsestranski in plodovit ustvarjalec je bil francoski ilustrator, grafik in kipar Gustave Doré (1832– 1883). Ob njegovih enaindvajsetih ilustracijah, izbranih iz različnih del, je napisal odlično mnogoplastno zgodbo, ki je res »napeta«, »duhovita«, »pustolovska« in v eni od plasti tudi »stava s smrtjo za večno življenje« (kot piše na platnicah). Dvanajstletni Gustav odrašča (se srečuje z različnimi bitji in doživlja različne dogodivščine) in se oblikuje – v soočenju z lastnim koncem – v umetnika.
Tudi ta fantastični roman je mojstrsko prevedla v slovenščino mlada prevajalka Stana Anželj, dobitnica častne liste IBBY 2014 za prevod Moersovega romana Vreščji mojster.
María Teresa Andruetto: Juanova dežela. Prev. in spr. beseda Barbara Pregelj. Ilustr. Gabriel Hernández Walta. Medvode: Malinc, 2014. (Državljani sveta).
To je prva knjiga plodovite sodobne argentinske avtorice, Andersenove nagrajenke 2012, prevedena v slovenščino. Juanova dežela je Argentina, ki v času vojaških diktatur doživlja gospodarske zlome in grozljivo represijo. Mnoge družine obubožajo do te mere, da se znajdejo v naselju Karton na robu velemesta. Preživljajo se s tem, da ponoči zbirajo steklenice, papir in druge odpadke in jih potem prodajajo. V teh hudih razmerah se porodi najprej prijateljstvo in nato ljubezen med otrokoma Juanom in Anarino, ki premaga vse hudo in najhujše, da se lahko po mnogih letih končno kot odrasla vrneta na podeželje, kjer prav tako živita zelo skromno, vendar v stiku z naravo, in zadovoljno s svojimi otroki ... Ljubezenska zgodba je univerzalna, tudi upovedena tako, saj je avtorica uporabila strukturo tradicionalne pravljice. Večplastno besedilo, brez moraliziranja, estetsko domiselno in osupljivo pretanjeno, lahko presune in prevzame tako mlade kot odrasle bralce.
Besedilo ni obsežno (52 str.), dopolnjujejo ga izjemne črno-bele ilustracije, ki jih je prispeval vsestranski španski likovni ustvarjalec Gabriel Hernandez Walta. Ilustracije zavzemajo razmeroma veliko prostora in poudarjajo mračno dogajalno okolje besedila. Dovršena kombinacija izčiščenega besedila in prav tako izčiščene ilustracije je privlačno in bralno nezahtevno branje tudi za manj zahtevne, t. i. oklevajoče bralce, tako mladostnike kot odrasle. In še več, knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Vsekakor velja opozoriti tudi na izčrpno spremno besedo prevajalke dr. Barbare Pregelj.
Medena koža
Roman v stripu je v zadnjem času v porastu, predstavlja priljubljeno branje tako mladih kot odraslih bracev; zasledimo tako predelave integralnih besedil v strip kot izvirne romane v stripu, tudi zelo kakovostne, in takšna je prav gotovo Medena koža, Jungova avtobiografska pripoved, ki je izšla v treh knjigah, v slovenščino imamo prevedeno šele prvo.
Jung je bil rojen v Koreji in posvojen v Belgijo, podobno kot je bilo ob koncu korejske vojne na tisoče korejskih otrok posvojenih na Zahod. V belgijski družini in v vasi se ni počutil vedno najbolje, čeprav ni bil edini Azijec; bil je dokaj problematičen otrok. Pri iskanju lastnih korenin in oblikovanju identitete se je pogosto zatekal v domišljijski svet in veliko risal. Tako je Jungova pripoved v stripu – včasih zelo poglobljena, drugod spet humorna – upodobitev njegovega otroštva in odraščanja, izkušnje rasne različnosti in večkulturnosti, kar ga je vse oblikovalo v umetnika.
Po njegovih treh knjigah je posnet celovečerni animirano-dokumentarni film z istim naslovom, ki smo ga lahko videli tudi pri nas. Kombinacija obojega – namreč romana v stripu in animiranega filma – je lahko spodbuda tako za branje knjige kot za ogled filma. Oboje je dognano in nas pretrese!
Žiga Gombač: Skrivnosti mladih levov. Ilustr. Ivan Mitrevski. Dob pri Domžalah: Miš, 2014.
Mlade leve, ki bodo sicer nekoč kralji živali, je prav tako strah. Strah jih je marsičesa, toda vse to lahko prežene objem njihovih očetov! Univerzalna tema torej, strah je vse mladičke, tudi človeške, in tem je slikanica seveda tudi namenjena. Pravzaprav njihovim staršem, še posebej pa nagovarja očete.
Slikanic s to temo je veliko, toda ta je posebna zaradi ilustracije, ki ni prav nič otroško nežna, ampak odločna in močna, kakršni naj bi bili že levji mladiči. Stripar Ivan Mitrevski med drugim riše za Slovenski knjižnično-muzejski MEGA kviz (ki ga strokovno pripravlja MKL, Pionirska), zato ni čudno, da je njegova ilustracija prestašenih levčkov ne le stripovska, ampak tudi skorajda »mega«.
Kar nekaj strani – na začetku in tudi vmes – je brez besedila; so le ilustrirane in torej »spregovorijo« brez besed. Opazujemo namišljeno moč mladih levov in njihove skrivnosti oz. skrivne šibkosti. Sporočilen je tudi izbor barv: v namišljenem pogumnejšem delu je oranžna; ko spoznavamo skrivnosti mladih levov, so temno modre, vijolične in lila, odvisno pač od vrste strahu; v boju pred strahovi so rdeče; sinje modre pa so strani, kjer so mladi levi le levčki, ki potrebujejo nežnost in zaščito svojih očetov, in tudi tiste, na katerih se odrasli levi – ker tudi oni se včasih česa bojijo – »... spomnijo na toplino, prijaznost in stisk šape svojih očetov. In svet je takoj lepši.«
Slikanica s tako malo besedila je vsekakor primerna tudi za začetne bralce. Z izčiščenim kratkim besedilom mali mladi bralec kaj lahko premaga skrivnosti branja (skrivne zadrege začetnega branja).
Barbara Simoniti: Andrej Nespanec. Ilustr. Peter Škerl. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. (Velike slikanice).
Podobno – pa vendar drugače, saj sta ustvarjalca druga – »spregovori« tudi nekaj strani brez besed, torej le z ilustracijo, v slikanici z naslovom Andrej Nespanec. Avtorica Barbara Simoniti pripoveduje o fantiču Andreju, ki zvečer ne more zaspati, čeprav ga mama poskuša zazibati v sen s tem, da mu bere njegovo najljubšo knjigo o sinjem kitu. Andrej ne more oz. noče zaspati najbrž prav zato, ker mu je tako zelo všeč zgodba in ne želi, da bi se končala?! Da bi se ne končalo druženje z mamo, ki mu bere. (Očka mornar je tako kot sinji kit nekje na širnih morjih.) To traja vse do tedaj, ko nekega večera Andrej sreča netopirja, ki plete sanjske zgodbe. Zdaj Andrej rad zaspi, saj sanja zgodbo s tigrom.
Strani v realnem Andrejevem življenju so kombinacija besedila in ilustracije, oboje se lepo prepleta in dopolnjuje, medtem ko je sanjska zgodba upodobljena samo z ilustracijo, in to s svetlejšimi, drugačnimi barvami. V tem delu slikanice je Peter Škerl brez besed upodobil zgodbo v zgodbi; besede v sanjah pač niso potrebne, Andrej sanja – in bralec z njim!
Maja Kastelic: Deček in hiša. Ilustr. Maja Kastelic. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Velike slikanice).
Končno imamo spet novo izvirno slovensko slikanico brez besed! V resnici je šele tretja: Marjan Amalietti, Maruška Potepuška (Mladinska knjiga, 1977, 2012), Damijan Stepančič, Zgodba o sidru (Mladinska knjiga, 2010). V svetu pa je naraščajoč trend teh nemih slikanic (»silent books«), ki naj bi bile v večjezičnih in večkulturnih situacijah dostopne čim širšemu krogu bralcev ne glede na njihovo jezikovno in bralno zmožnost. Seveda pa je razumevanje ilustracije odvisno od bralčeve razgledanosti in tudi njegovega širšega kulturnega okolja.
Deček in hiša je prva avtorska slikanica slikarke in ilustratorke Maje Kastelic, ki je za te ilustracije že leta 2012 prejela priznanje Hinka Smrekarja, leta 2014 pa je prejela še plaketo Hinka Smrekarja. Sprejete pa so tudi na razstavo ilustracij na letošnjem sejmu otroških knjig v Bologni .
Slikanica vse pove brez besed: deček skozi skrivnostno hišo sledi muci in papirjem z otroškimi risbicami po tleh. V eni sobi je bogato obložena miza (mogoče kot v zgodbi Alica v čudežni deželi), druga je polna knjig (z nekaterih knjižnih hrbtov je mogoče prebrati naslove), v tretji so po steni reprodukcije ilustracij (ki jih bralec lahko prepozna). Čisto na vrhu hiše pa deček naleti na deklico, ki, sedeča na tleh, riše risbice na koščke papirja. Na naslednji strani deček in deklica oba skupaj spuščata papirnata letala, nad njima pa je svetlo nebo.
Hiša je vendarle polna besed in branja. Poleg vsega, kar smo že našteli, je tu še precej različnih napisov in navodil po stenah. Zdi se, da je slikanica brez besed torej vendarle poklon pismenosti, branju, knjigam in literaturi ... In še več: vse ilustracije v knjigi so v glavnem v temnih, toda toplih tonih, medtem ko je ilustracija otrok s papirnatimi letali mnogo svetlejša. Je torej vse zaman, če nas literatura ne pripelje do drugih ljudi, do prijateljstva in ljubezni?
Slikanico je Slovenska sekcija IBBY poslala v mednarodno zbirko »silent books« Italijanske sekcije IBBY, ki zbira tovrstne slikanice za družinsko knjižnico, namenjeno beguncem na otoku Lampedusa.