Slovenska knjiga med Trstom in Ljubljano
Odprl sem vrata v Caffe San Marco, kjer je bila na pozlačeni kljuki vdelana odprtina v obliki letnice 1914, in pred menoj se je odprl nov svet. Ena najbolj znanih zgodovinskih kavarn v Trstu z začetka dvajsetega stoletja, z notranjostjo, ki je ohranila svoj stoletni šarm, pred časom pa je prejela tudi prestižno priznanje »zgodovinska kavarna Italije«, je s svojo diskretno osvetljenostjo vabila k posedanju in poglobljenim pogovorom. A to je bil šele začetek.
V levem podaljšku kavarne je nameščena vabljivo urejena knjigarna, specializirana za stvarno literaturo. Kmalu sem se zalotil, da pregledujem, kaj novega so na tem področju prevedli Italijani. Vmes je bilo tudi kar nekaj knjižnih del, ki so izšla tudi pri nas. Dobro, sem si rekel, še sledimo veliko večjemu italijanskemu knjižnemu trgu. Malo zadaj je bil prijeten in funkcionalen prostor za dogodke. Ljudje so se že začeli nabirati. Prijazno smo si prikimavali v pozdrav.
»Tu bova imela pogovor,« je rekel Jernej Šček, ki me je že nekaj mesecev poprej povabil k sodelovanju na ciklu pogovorov »Morje gora«, ki jih organizira Slovensko planinsko društvo Trst.
Z roko je počasi zakrožil po prostoru. Sledil sem ji, misli pa so odplavale k njegovim besedam, ki jih je izrekel nekaj prej na sprehodu skozi mesto.
Dobili smo se pri Narodnem domu v Trstu, ki sem si ga res želel znova ogledati in preveriti, ali so ga kaj posodobili. Stavba je bila namreč leta 2020, ob stoti obletnici požiga, formalno v celoti vrnjena slovenski narodni skupnosti, italijanska vlada pa je prenos z dekretom potrdila oktobra 2021. Pogodba o brezplačnem prenosu Narodnega doma je bila podpisana ob navzočnosti italijanskega predsednika Sergia Mattarelle konec marca 2022. A eno so formalnosti in papirji, drugo pa je resničnost.
Za zdaj je le majhen del Narodnega doma – del v pritličju, v katerem trenutno domuje Oddelek za mlade bralce Narodne in študijske knjižnice Trst – funkcionalno namenjen tržaškim Slovencem. Pri celovitem prenosu te stavbe, ki bi lahko spodbudila in pospešila kulturne dejavnosti Slovencev v Trstu, se še vedno zapleta. Večji del doma uporablja fakulteta za tolmačenje, in dokler ne najdejo primernih nadomestnih prostorov, se ne morejo odseliti. Zavlačevanje ima svoj smisel – in svojo strategijo.
Jernej Šček, zanosni zagovornik slovenstva in slovenske besede na Tržaškem, mi je postregel s strah vzbujajočim podatkom. Na vseh stopnjah šolanja, od jasli do gimnazije, v vseh treh pokrajinah z avtohtono prisotnostjo slovenske narodne skupnosti (Tržaška, Goriška in Videm), je dobrih 4000 mladih. Od tega jih približno polovica prihaja iz družin, v katerih doma govorijo samo še italijansko. Četrtina je iz mešanih zakonov, v katerih je slovenščina prisotna le še delno. Zgolj ena četrtina pa je slovensko govorečih ali čutečih družin, torej t. i. tržaških Slovencev.
»Kaj to pomeni za prihodnost?« sem ga vprašal.
»Nič dobrega. Če bo šlo tako naprej, bo slovenska skupnost v Italiji razpadla v prihodnjih desetih letih.«
»In?«
»Ostale bodo samo še posamezne družine, mikrosituacije, močne in zavedne. Kdor tu deluje v imenu slovenstva, je manjšina v manjšini malega naroda.«
A skupnost je za zdaj še kako živa.
Prostor v kavarni je bil namreč kmalu nabito poln. Jasmin Rudež, podpredsednica planinskega društva, me je povprašala, ali imam s seboj kaj knjig. Pokazal sem na poln nahrbtnik. Zadovoljno je pokimala.
V naslednji uri je v življenje knjižnega avtorja Sama Ruglja posijal velik sončni žarek, ki me je napolnil za nekaj časa. Jernej je spretno povezoval pogovor, poslušalci pa so vpijali najin dialog.
Po pogovoru je bil nahrbtnik knjig prehitro prazen. Od popolnosti trenutka, ki se je raztegnil v debelo uro, sem bil popolnoma vzhičen: redko vidiš ljudi, ki imajo tako radi slovenske knjige in jih ne jemljejo za samoumevne.
Ob odhodu smo se zapletli v pogovor z dvema obiskovalcema, ki sta že uživala v večernem čaju.
»V tej kavarni je svoje knjige vedno predstavljal tudi Boris Pahor,« je rekel on.
Zadelo me je še enkrat.
»Naslednja taka kavarna pa je šele na Dunaju,« je dejala ona.
Pomislil sem na ljubljanske kavarne, ki bi lahko odigrale podobno kulturno in družabno vlogo kot tržaški Caffe San Marco, ki jo ima – presenetljivo – v lasti podjetni Grk, in na vse ljubljanske literarne prostore …
Večer poprej je bil Jernej Šček v Ljubljani. Gostoval je v prekrasno prenovljeni Vodnikovi domačiji, kjer je predstavljal izida obeh svojih knjig intervjujev z italijanskimi intelektualci, Kavarna Italija in Kavarna odprta. Poslušalo ga je le nekaj ljudi, večinoma znanci in prijatelji.
Pred dobrim desetletjem, marca 2014, sem napisal kolumno z naslovom »Jezik se brani na njegovih mejah!«. Takrat je tržaški knjigarni s slovenskimi knjigami grozilo zaprtje in besedilo sem končal s pompoznimi besedami: »Če pade tržaška knjigarna, na nek način pademo tudi mi. Vse je samo vprašanje časa.«
Enajst let kasneje Tržaško knjižno središče, nedaleč stran od Narodnega doma, dobro obratuje. Slovenske knjižne novitete tja pogosto pridejo samo nekaj dni po izidu. Knjigarke so prijazne in od njih seva pozitivna energija. Slovenska založba v Italiji, Založništvo tržaškega tiska (ZTT), letos obeležuje 80-letnico ustanovitve, poleg tega na Tržaškem deluje še založba Mladika.
Takrat me je prešinilo, da težava upadlega zanimanja za slovensko knjigo izvira iz središča slovenskega jezika, torej Slovenije kot take, ne pa iz njenega zamejstva. Nam, ki vsakodnevno živimo sredi slovenščine, so knjige v slovenskem jeziku tako samoumevne, da pogosto pozabimo nanje. Mnogi dogodki, na katerih avtorice in avtorji predstavljajo svoje delo, zato pogosto ostajajo skromno obiskani. Številne knjige ostanejo neprodane na policah knjigarn in samevajo neprebrane v omarah knjižnic.
Pred nami je svetovni dan knjige. Sledijo jim prvomajski prazniki, ki so kot nalašč (tudi) za branje knjig. Sredi maja (natančno v soboto, 17. maja) nas čaka knjižni sejem v ljubljanskem parku Zvezda. Boste zraven?
Pomlad je čas za knjige. Nove knjige v slovenskem jeziku!