Slovensko založništvo po epidemiji
Morda se gre v tem (post)kriznem času epidemije vrniti k temeljem in v okviru slovenske knjižne pokrajine pogledati, kaj v osnovi pomeni knjižno založništvo. Sam bi rekel, da je založništvo vezni člen med ustvarjalci in bralci. Kaj sestavlja svet knjig pri nas?
Najprej je tu knjižna vsebina. Zanjo večinoma skrbijo posamezniki. V Sloveniji imamo velik nabor avtorjev, prevajalcev, ilustratorjev itn., ki sami ali po naročilu redno ustvarjajo knjižne vsebine in v večji ali manjši meri živijo od njih. Nekatere od teh vsebin so primerne tudi za knjižno izdajo. Pri knjigi sodeluje vsaj en avtor ali prevajalec ali ilustrator, pogosto pa jih je tudi precej več, ta kadrovski bazen pa v Sloveniji predstavlja kar nekaj tisoč ljudi. Ti so osnovni izvir narodove knjižne kreativnosti in ustvarjalnosti.
Potem je tu izposoja knjig, za katero v javnem smislu skrbijo knjižnice. Te so izjemno močan javni sistem. Zelo se je razvil po drugi svetovni vojni, še bolj napredoval v zadnjih tridesetih letih od osamosvojitve naprej. Skupaj je v tem javnem sistemu redno zaposlenih več kot 1500 ljudi, ki za svoje delo uporabljajo stotine milijonov evrov vredno infrastrukturo, torej nepremičnine, pretekli nabor knjig, informacijske sisteme itn., ob tem pa potrebujejo še kakih 70 milijonov evrov vsakoletnega vložka v vse, kar je povezano z javnim dostopom do knjige pri nas.
Vzpostavljen ter delujoč knjižnični sistem je ena od ključnih javnih storitev, ki prispeva h kultiviranju prebivalstva, njegovi pismenosti, izobraženosti itn. Poudariti velja, da se velik del zanimanja za obisk knjižnic rojeva iz povpraševanja po novih knjižnih naslovih. Brez novih knjig bi se ta pomembni javni sistem počasi začel spreminjati v vse bolj mirujoči knjižni fond, torej neke vrste knjižni muzej.
Ne prvi prej navedeni, torej avtorji, prevajalci in ilustratorji knjig, ne drugi, torej knjižnice, ne morejo delovati, če ni ustrezno delujočega vmesnega člena, torej založništva.
Založništvo skrbi za urejanje knjižnih vsebin in izdelavo novih knjig pa seveda tudi za družbeno umeščanje knjig, ki so namenjene bodisi izposoji ali pa nakupu. Vsaka knjiga je unikaten kulturni izdelek, pogosto narejen v precej nizki nakladi, tudi samo nekaj sto izvodov. Namenjen je zgolj tistim, ki znajo slovensko. Za dobro izdelano knjigo je treba imeti večletne izkušnje, ki so naslonjene na utečene ustvarjalne in delovne procese znotraj posamezne založbe. Brez dolgoletnih izkušenj izurjenih, visoko izobraženih in poklicno usposobljenih posameznikov ni dobre založbe in ne dobro narejenih knjig.
Založniki, torej tisti, ki so redno zaposleni v založbah, niso javni uslužbenci, tako kot so zaposleni pri večini drugih kulturnih dejavnostih, denimo od muzejev in galerij do javnih gledališč, oper itn. Svoje plače založniki ustvarjajo s prodajo knjig. To velja tudi za tiste knjige, ki dobijo javno podporo. Ta je namreč namenjena predvsem proizvajanju knjižnih vsebin, torej jo dobijo avtorji, prevajalci, ilustratorji itn., delovanje založbe pa je javno podprto v veliko manjši meri.
Od leta 2008 do leta 2019 se je obseg slovenskega knjižnega založništva zmanjšal približno za polovico. Kar nekaj nekdaj pomembnih založb je v tem času tudi propadlo ali zelo zmanjšalo obseg poslovanja. Število izdanih knjig je padlo za približno tisoč knjižnih naslovov. Ta padajoči trend se je počasi zaustavljal, potem pa je prišlo do epidemije, zaradi katere so bile za skoraj dva meseca zaprte knjigarne in knjižnice.
Zaprtje (večjih) knjigarn za več kot dva meseca je že močno vplivalo in še vpliva na navade in odločanja v zvezi z nakupovanjem knjig. Zato je ključni problem kratkoročne (do konca leta) in srednjeročne prihodnosti (naslednje leto) slovenskega knjižnega založništva obseg poslovanja in prihodki iz knjižnih naslovov, ki so izšli v zadnjem času ali pa so pripravljeni za izid do konca leta. Če naj bi založbe normalno poslovale naprej, je treba s prihodki od izida teh knjig pokrivati in pokriti stroške izida knjige in tudi stroške delovanja založbe, od plač zaposlenih naprej. Knjižnice so pomemben kupec knjig (njihov nakup pomeni približno petino prihodkov, ki jih ustvarijo knjižni založniki), a če se ne bo obudilo povpraševanje prebivalstva po nakupu knjig, tudi v knjigarnah ter drugje, knjig ne bo več mogoče izdajati v dosedanjem obsegu. V ta namen se je Javna agencija za knjigo že odzvala in zasnovala akcijo za spodbujanje ponovnega obiskovanja knjigarn s sloganom Vrnitev napisanih, knjigarne so spet popularne, ki bo potekala do sredine junija.
Če knjigarne in nakupovanje knjig ne bo ponovno zaživelo, bomo v naslednjem obdobju priča naslednjim posledicam: še zmanjšanemu številu izdanih knjig, zaradi česar bodo močno prikrajšani tudi avtorji, prevajalci, ilustratorji itn., še zmanjšanemu številu založb in številu zaposlenih v obstoječih založbah, posledično pa bo začela usihati tudi knjižničarska dejavnost, saj ne bo dovolj pritoka novih knjig.
Tretji sklop ukrepov za blaženje učinkov epidemije naj bi bil namenjen tudi bolj specifičnim ukrepom pomoči tistim panogam, ki so bile v tem času najbolj na udaru, zaradi česar je ogrožena tudi njihova prihodnost. Če bomo v času epidemije kot družba s specifičnimi podporami pomagali kaki drugi panogi, recimo turizmu, je logično in nujno, da to naredimo tudi za slovensko knjižno založništvo. Zato predlagam, da vlada sprejme enega od naslednjih dveh ukrepov:
• neposredna finančna pomoč v katerikoli obliki tistim knjižnim založnikom, ki bodo v obdobju do konca letošnjega oktobra izdajali knjige (ob vedenju, da se bodo te prodajale v manjšem obsegu), s čimer pa bodo pripomogli k ponovni vzpostavitvi te dejavnosti za vse, tudi za tiste, ki knjig v tem času ne bodo izdajali, ali
• aktiviranje slovenskega prebivalstva ali kakega njegovega dela s kulturnimi vavčerji (kot Italija), ki bi jih študenti, družine itn. namenili za nakup knjig v knjigarnah ali pri založniku. S tem bi del prebivalstva spodbudili k nakupu slovenskih knjig.
Ob tem apeliram tudi na to, da se že določena javna podpora slovenske knjige res ne sme zmanjšati na nobenem segmentu; predvsem zato ne, ker zaposleni v založništvu niso del javnega sektorja. Zmanjšanje že sedaj majhnih sredstev, ki so namenjena nastajanju novih slovenskih knjig in njihovem javnem odkupu, bi namreč imelo rušilne učinke na prihodnost slovenske knjige, s tem pa tudi slovenskega naroda nasploh.