So uredniki usmerjevalci prometa ali dirigenti?
Včasih se zgodi, da ti uvodnik razvije nekdo drug in če govori podoben jezik kot ti, ga velja uporabiti. Nedavno sem prejel elektronsko pismo dolgoletne znanke, nekdanje časopisne urednice, ki je v zadnjem desetletju kot knjižna urednica na svet pomagala že več kot dvesto knjižnim delom. V nadaljevanju navajam skrajšano verzijo njenega pisma. Takole je začela:
»Z Renate bi vaju rada nagovorila glede tega, ali bi bilo smiselno urednike obravnavati kot aktivne soustvarjalce knjig in jim priznati status, kot ga imajo prevajalci, vključno s knjižničnimi nadomestili (to je nadomestilo, do katerega so zaradi izposoje njihovih knjig v splošnih knjižnicah upravičeni avtorji in prevajalci, op. ur.). Seveda bi bilo treba ločiti med uredništvom prevodnih del in urednikovanjem izvirnih del, kjer je naša vloga bistveno drugačna. Kaj menita?«
Moj odgovor je bil precej kratek: »Tvoje vprašanje je relevantno, vendar žal v sedanjem družbeno-kulturnem kontekstu, ko je prevladujoče mnenje, da uredniki zgolj 'usmerjamo promet' od avtorja do tiskarne, težko izvedljivo.«
Hitro je odgovorila: »Ne strinjam se, da uredniki, tisti, ki to počnemo resno, 'samo usmerjamo promet'. Moja izkušnja je, da smo, če se navežem na tvojo metaforo – še posebej pri izvirnih domačih knjigah –, še kako tudi načrtovalci prometne strategije. Najprej pomagamo zgraditi ceste, potem zasnujemo pot, kdaj pa kdaj sestavimo avto ali trasiramo novo pot – vse tako, da promet steče, avto pa prispe na cilj. Če je treba, se kdaj lotimo temeljitih rekonstrukcij poti, zgrabimo za lopato, sedemo v bager ali valjar, na koncu pa omogočimo še celostno podobo z nasadi rastlinja iz avtorjevih avtohtonih krajev, da o rezervnih delih in gorivu, ki ga dolivamo iz svoje zaloge, ne izgubljam besed. Gre za celostno človeško, ne zgolj avtorsko podporo.«
In nadaljevala: »Ne bi kar tako vrgla puške v koruzo, da je nemogoče sistemsko nagovoriti kakšno področno pristojno instanco z natančnejšo informacijo, kaj urednik sploh dela. Delo v književnosti je, tako vidim jaz, precej podobno glasbenemu ustvarjanju: skladatelj je avtor, glasbenik je prevajalec, poustvarjalec, tudi virtuoz (tu so še lektorji, oblikovalci, tržniki, ki jih za zdaj pustimo v ozadju); pri kompleksnih zasedbah, kar avtorske knjige kljub solo izvedbi so, nam zdaj manjka samo še dirigent. Njegov knjižni ekvivalent je urednik. Verjetno pa veš, kakšne vrste ljudje rečejo – kaj pa dirigent sploh dela? S tem, da je dirigent/urednik velikokrat tudi do 30 %, če ne več, tudi skladatelj – torej avtor iz ozadja. Hočem reči, v belem svetu so uredniki (vsaj bili, pri resnih založbah pa so še) svete krave, tu pri nas pa peto kolo?«
»Bom v naslednji Bukli napisal en premislek o tem. Lahko uporabim kaj od tega, kar si mi napisala?« sem odpisal.
Odgovor je bil spet hiter.
»Seveda, uporabi vse, kar pomaga. Samo najbolj, recimo temu pogumni oziroma etični avtorji zmorejo javno povedati, koliko podpore so dobili z urednikom. Ne bi elaborirala, kako malo je takih. Velikanski komplimenti na samem in trepljanje na štiri oči so gotovo iskreni, a če ne prenesejo preizkušnje javnosti, so prepoceni. In – kaj nam bo skriti simbolni potencial, če pa tudi do uresničenega materialnega ne pride, saj tisti, ki nismo redno zaposleni uredniki, le redko dobimo spodoben honorar in le res redko morda poleg tega še kak dodatek glede na število prodanih izvodov.
Zakaj bi ignorirali težavo, če jo je mogoče urediti? Vrednotenje dela urednikov bi se lahko uresničilo npr. skozi knjižnično nadomestilo … Na določeni knjigi se lahko dela mesece, celo leta. Avtorju poleg honorarja in knjižničnega nadomestila ostane tudi zadoščenje in transformativno doživetje. Dejansko vem, da so nekateri preobraženi, dozorijo. Povrhu vsega jim ostane še avtorska knjiga. Hvalevredna je njihova ideja, osnutki – a če bi delali primerjalno analizo prej in potem ...«
* * *
Znanka je lepo opisala ključne značilnosti uredniškega dela, ki so ga v dobrih založbah deležni marsikateri avtorji in avtorice. Če na kratko povzamem; urednik aktivno in ustvarjalno spremlja razvoj knjižnega besedila od same ideje in koncepta, pomaga pri strukturi knjige, kritično bere še nedokončano besedilo, opozarja na šibke točke, predlaga rešitve, skrbi za notranjo logiko besedila, zastopa bralčevo perspektivo, sodeluje pri jezikovnem izčiščenju besedila, pri njegovem oblikovanju v knjigo, ponuja celovito podporo avtorju, da dokonča besedilo v zastavljenem roku, organizira pa tudi oddajo knjige v tisk, in skrbi za promocijo in prodajo knjige po izidu.
Jasno je, da vse knjige ne nastajajo na tak način. V knjižni obliki izide marsikatero besedilo, ki ga avtor vešče zasnuje sam in ga kot skoraj končan izdelek pošlje na založbo, kjer urednik ali urednica nimata več veliko dela. Kljub temu pa se urednikom, ki z avtorjem sodelujejo bolj intenzivno, pogosto zgodi, da njihov prispevek hitro zbledi v pozabo, in je povsem razumljivo, da so pri naslednjih sodelovanjih pazljivejši glede razmetavanja svoje mentalne in čustvene energije.
Če je urednik zaposlen pri kaki založbi, si morda še lahko reče, da je to pač del službe, če pa je »zunanji urednik« in torej najet za posamezen knjižni projekt (kot v primeru znanke), pa seveda lahko pride do tega, da se mu zazdi, da njegov vložek ni ustrezno poplačan.
Obstaja preprosta pot do tega, da bi bil tudi urednik upravičen do ustreznega poplačila, denimo do knjižničnega nadomestila – postati bi moral uradni soavtor. Zasilna rešitev pa bi bila, če bi bil do poplačila upravičen vsaj kot redaktor knjige (če bi bil njegov vložek v tem obsegu).
V zvezi s tem sem si še posebej zapomnil besede pesnika in dolgoletnega urednika Braneta Mozetiča, ko je lani prejel nagrado Nede Pagon za svoj uredniški opus. Na vprašanje, kaj je ključna lastnost dobrega urednika, je odgovoril: »Najbolje, da nima ega.« Seveda, ampak ali tak človek sploh obstaja?