Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Knjiga meseca Mance Košir

Socialno delo z družino

Gabi Čačinovič Vogrinčič in Nina Meši, Bukla 150, 11. 9. 2019

Socialno delo z družino

Gabi Čačinovič Vogrinčič, Nina Meši
Socialno delo z družino
Soustvarjanje želenih izidov in družinske razvidnosti
Fakulteta za socialno delo, 2019, m. v., 218 str., 19 €

Potrebujemo novo družbeno pogodbo, drugačno politično in ekonomsko paradig­mo. Ker premagovati isto z istim ni rešitev, samo še bolj cementira vzorec, ki očividno duši ljudi in celoten naš planet. Tako ne gre več! V svetu je vse več knjig, ki dokazujejo pogubnost pogoltnega neoliberalističnega modela. Veliko manj jih ponuja rešitve, tako da se zdi, kot da alternative res ni, kar peha ljudi v apatijo in brezup.

Poletje mi je podarilo knjigo, ki odgovarja na najbolj pereča družbena in človeška vprašanja današnjega dne. Ker govori o naši temeljni skup­nosti – družini. »Družina ostaja pomembna skupnost v življenju ljudi, spremembe bolj pričajo o ustvarjanju novih oblik v njih kot o krizi in koncu družine,« zapišeta avtorici v sijajni znanstveni monografiji Socialno delo z družino. Knjige nisem le brala, knjigo sem študirala! Saj ne prinaša le znanj in vedenj za socialne delavke/-ce, temveč za vse odrasle ljudi, ne glede na to, kateri poklic opravljamo. Kajti vsi prihajamo iz družin, vsi smo otroci in večina nas je staršev in vsi smo socialna bitja. Kakor v malem, tako v velikem, učijo modri že tisočletja. Kakor v družini, tako na svetu, lahko poenostavimo zato, da bomo razumeli: odnosi so ključni za vsa ravnanja med ljudmi in z ljudmi. Odnosi nas ranijo in celijo, odnosi nas (ne) naučijo ljubezni: »Sposobnosti za ljubezen se moramo učiti. Ne zadostuje, da imamo radi. Ljubezen drugega potrebujemo zato, da jo sploh prepoznamo v intimni izkušnji, kako bomo z njo ravnali, kako jo z drugimi delili, kako ravnali spoštljivo, pomagali, sočustvovali – vsega tega se mora otrok, človek naučiti od sočloveka.«

Tako kot ljubezni se moramo učiti tudi vseh drugih odnosov, za katere je pomembno strokovno znanje, a je pomembno tudi človekovo srce. Zato avtorici poudarjata, kako nujno je v delovnih odnosih za pomoč družinam, otrokom v šoli, starostnikom biti najprej človek. Sočuten, empatičen človek, ki hoče in zna poslušati, ki v soustvarjalnem procesu upošteva vse vključene in slehernemu omogoči izreči stvari na glas. Še posebej opozarjata na dejstvo, da govorimo otrokom, govorimo o otroku, oni pa nimajo glasu (analogija s politiko: tudi državljani nimamo glasu!), čeprav so kot mi vsi eksperti iz izkušenj. Vabilo otroku (kot tudi pacientu, zaposlenemu, krajanu …), da nam razloži, kako on vidi problem, povezano z vabilom, naj že razmišlja o tem, kaj bi on naredil, kaj bi bil njegov prispevek k rešitvi, prinaša upanje in nove možnosti.

Avtorici dokazujeta moč predstavljenih modelov tudi z uporabo drugačnega, novega jezika. Jezika, v katerem ni obsodb, ki jih kažejo etikete (ne govorita o problematičnih družinah, temveč o družinah z drugo kulturo), v katerem ni pokroviteljskega odnosa (saj gre za procese soustvarjanja, v katerih raziskujemo, kako priti do skupnih rešitev, ki niso vnaprej začrtane v duhu: jaz vem) … Gre za premik od »česa ni in kaj bi moralo biti« h »kaj je in kaj bi lahko bilo«. Zato so njuni modeli vpeti v sedanjost, v naš edini resnični čas: v zdaj in tukaj. In nikoli ne izgubita zavedanja, da so socialni delavci (pomeni tudi starši, šolniki, zdravniki, podjetniki, politiki …) »spoštljivi in odgovorni zavezniki ljudi, ki so strokovnjaki na podlagi osebnih izkušenj. Izkušnja človekovega dostojanstva (sic!) mora biti del procesa pomoči.«

Če bi v šolah delali po njunih modelih, ne bi bilo neuspešnih otrok. Če bi si vzeli v medicini čas za pogovor s pacienti, bi bilo manj bolnih, čakalne vrste bi izginile, zdravstvo pa bi se pocenilo. Če bi politiki hoteli poslušati ljudi in upoštevati njihove potrebe, ne pa lastnih interesov, bi lahko demokracija vstala od mrtvih. Če, če … Ta veličastna knjiga o medčloveških odnosih prinaša upanje in pogum, da je mogoče živeti drugače. Kar je nujno, če želimo kot človeška vrsta preživeti. S srčnostjo, sočutjem in odgovornostjo slehernega za svoje ravnanje nam bo uspelo brez nasilja. Hvala, Gabi Čačinovič Vogrinčič, hvala, Nina Meši!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...