Sporne prevajalske prakse in javni interes
Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev
Umetna inteligenca poleg drugih delovnih področij močno posega tudi v dinamiko ustvarjalnih poklicev, med katere sodi književno prevajanje, ob čemer sistemska regulacija po mnenju ustvarjalnega sektorja ni zadovoljiva, odzivi odločevalcev pa so prepočasni.
Od začetka februarja 2025 so sicer v uporabi prve določbe Akta o umetni inteligenci, ki je bil v Uradnem listu EU objavljen julija 2024 in je stopil v veljavo 2. avgusta 2024. Na ravni Evropske unije pa se še vedno usklajuje Kodeks ravnanja EU za izvajanje Akta o UI, ob čemer so evropska združenja književnih prevajalcev, novinarjev in pisateljev ostro zavrnila že tretji osnutek, ker ni upošteval ključnih pomislekov in priporočil za zaščito avtorskih del, ki so jih predstavniki združenj v očitno le navideznih posvetovalnih organih že večkrat podali ob prejšnjih različicah Kodeksa. Imetniki avtorskih pravic se namreč soočajo z največjim neravnovesjem od začetka digitalne dobe, v kateri se ne spoštuje intelektualna lastnina in se odločevalci v imenu kapitala podrejajo industriji UI in tehnološkim podjetjem, medtem ko kreativni sektor dan za dnem na vseh ravneh izgublja. Vse glasnejše so zahteve po regulaciji UI, transparentnosti, privolitvi in pravičnem nadomestilu, tudi med slovenskimi avtorji in založniki, saj se tudi v Sloveniji od teoretičnih debat s svetlobno hitrostjo premikamo h konkretnim primerom.
Med slovenskimi avtorji in založniki je najprej završalo ob zbiralni akciji besedil za razvoj slovenskega velikega jezikovnega modela GaMS, sofinanciranega iz javnih sredstev. Utemeljitev snovalcev, ki spodbujajo imetnike avtorskih pravic k brezplačnemu odstopu besedil, gre v smeri žrtvovanja za narodov blagor, da bo slovenščina na trgu konkurenčna. Obenem pa tukaj trčita javni in komercialni interes, ki bi v prihodnosti (po koncu financiranja projekta) uporabljala tako rekoč isto »infrastrukturo«.
Toda primeri so še konkretnejši, ko se vprašanju zaščite avtorskih pravic pridruži vprašanje avtorstva in kakovosti »izdelka«. Pred kratkim smo se z Lektorskim društvom Slovenije odzvali na jezikovno neustrezne slovenske prevode spremnih besedil na razstavi Andyja Warhola v Gorici v sklopu Evropske prestopnice kulture, kar je uveljavljen projekt, financiran iz javnih sredstev, ki si tovrstnih spodrsljajev ne bi smel privoščiti. Organizatorji so prevode sicer popravili, a že kmalu zatem smo na seznamih knjižnične baze COBISS opazili nova prevoda dveh svetovnih klasikov, Wilda in Dostojevskega, ki ju je podpisal prevajalec brez jezikovnih ali prevajalskih referenc in ju izdal v lastni založbi. Čeprav ne gre povsem izključiti osebnega entuziazma, pa se pri poznavalcih in jezikovnih profesionalcih vendarle poraja sum, da sta prevoda nastala pretežno s pomočjo umetne inteligence. Drago Bajt, sam eden od uveljavljenih prevajalcev Idiota, je v strokovni oceni novega prevoda zapisal: »Natančnejše poglabljanje v prevod hitro začne kazati mnogotere stvari, ki segajo od drobnih napak do jezikovnih nerodnosti in popolnoma nerazumljivih mest in stavkov. Tako se na prvih straneh pojavljajo izrazi 'tretjerazredni vagon' (kupe tretjega razreda), 'plašč iz merino volne' (kožuh iz astrahana), 'zavojček iz obledele svile' (torba iz obledelega fularja), 'premražen do modrine' (modrikasto prezebel) itd. […] Mesta, kjer gre za specifične besede iz ruske kulture in zgodovine, so pri novem prevodu pogosto nerazumljiva. Tudi neruski kraji in imena so zapisani napačno ali površno, kajti Rusi vse tuje prilagajajo svojemu izgovoru in zapisu.«
V zvezi s potencialnimi primeri strojnih prevodov, ki uveljavljajo sporne prevajalske prakse in glede avtorstva zavajajo bralce, smo se obrnili tudi na Zvezo potrošnikov Slovenije, kjer so enoznačno zapisali: »V primeru knjižnih prevodov ali drugih jezikovnih izdelkov, kjer bralec upravičeno pričakuje človeško avtorstvo in jezikovno verodostojnost, je obvezno jasno razkritje uporabe umetne inteligence.« V praksi se odpira vprašanje po dokazovanju »strojnosti«, ki je tako rekoč retrogradno neizsledljiva, in po »deležu« strojnega prevoda, ki bi moral biti kot tak označen. Prevajalska stroka namreč zagovarja odgovorno in reflektirano rabo strojnih prevajalnikov kot orodja (in ne kot tvorca končnega izdelka!), ki ga mora nadzorovati in usmerjati podkovan in izkušen jezikovni profesionalec. V danem primeru je ne glede na vse strokovna ocena vendarle jasna – v prevodu je po mnenju ocenjevalca vse preveč jezikovnih in pomenskih zdrsov.
Seveda na prostem knjižnem trgu ni mogoče komurkoli prepovedati prodaje knjige, če jo izda z zasebnim kapitalom in če so avtorske pravice urejene (v primeru omenjenih klasikov so potekle). Težava pa nastane, ko ponovno trčimo ob javni interes – tokrat ob nabavno službo knjižnic, ki knjižnično gradivo kupuje iz javnih sredstev. Pri obeh klasikih gre namreč za prevodni deli, ki sta vključeni v šolski kurikulum in se lahko znajdeta tudi med maturitetnim čtivom, kar je za založnike velik poslovni uspeh, v navedenem primeru pa lahko postane tudi uspešen poslovni model, ki se napaja iz prodaje knjižnicam. Najpozneje tukaj se nam morajo prižgati vsi alarmi. Če sta pravica do ustvarjalnosti in avtorska pravica eni temeljnih človekovih pravic, moramo z zakonodajnim mehanizmom za- in obvarovati človeško ustvarjalnost – ZDAJ in TAKOJ – kot se na primer s sistemom izvajanja knjižničnega nadomestila v okviru Zakona o knjižničarstvu spodbuja in varuje ustvarjalnost na področjih knjižničnega gradiva. Ne nazadnje tudi knjižnično nadomestilo po definiciji ne bi smelo biti izplačano za izdelke, ki jih ni ustvaril človek.
A kakšne so možnosti? Slovenski založniki se pogovarjajo o označevanju izdelkov, ki so oziroma niso narejeni z UI. Ali potrebujemo nov poklic »izvedenca za dela, generirana z UI«, kot smo na društvu predlagali v Akcijskem načrtu za izvajanje Nacionalne strategije intelektualne lastnine do leta 2030? Prevajalci se obenem sprašujemo, ali bo treba z licencami regulirati jezikovne poklice, denimo po vzoru sodnih tolmačev? In ne nazadnje: kaj se bo pravzaprav v digitalni prihodnosti zgodilo z avtorsko pravico? Bo obstala? Bomo obstali mi, človeški ustvarjalci?