Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Knjiga meseca Mance Košir

Stari kralj v izgnanstvu

Manca Košir, Bukla 78, 6.6.2012

Stari kralj v izgnanstvu

»Vsi bi radi dolgo živeli, nihče pa ne bi bil rad star,« citira znano reklo priznani specialist za gerontopsihiatrijo, dr. Aleš Kogoj, na začetku spremne besede v Geigerjevo portretiranje očeta Augusta, obolelega za alzheimerjevo boleznijo. Za vrsto demence, ki je vse pogostejša zato, ker se prebivalci staramo in nas bo kmalu več kot mladih ljudi. Tudi v Sloveniji! Demence pa še vedno ne obravnavamo dovolj resno, premalo je zdravnikov in ustanov, da bi jo mogli pravočasno zdraviti, pa tudi ljudje niso ozaveščeni in je zato ne prepoznajo. Ugledni avstrijski pisatelj, njegova brat in sestra ter drugi sorodniki na začetku niso opazili, da je bil oče bolan. Zdel se jim je čuden, njegovo vedenje se je spremenilo, a so to pripisovali starosti. »Očetova bolezen se je začela tako tipaje in počasi, da je bilo spremembam res težko pripisati njihov dejanski pomen.« Čeprav gre za literarno delo, nam Stari kralj v izgnanstvu odpira oči za bolezen in za družbo, katere prispodoba je: »Pregled nad dogajanjem smo izgubili, razpoložljivo znanje ni več obvladljivo, neprestana posodabljanja povzročajo težave pri orientaciji in strah pred prihodnostjo. Govorjenje o alzheimerjevi bolezni je zato podobno razpravi o bolezni stoletja.« Geigerjeva knjiga nas uči najpomembnejšega v življenju tako bolnih kot zdravih ljudi: sprejemanja. Razumevanja. Empatije. Sočutja. Tega, kar v našem času najbolj primanjkuje. Kakšna modrost je spoznanje: »Ker moj oče ne more več prečkati mostu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu. In tam čez v mejah njegovega duševnega stanja, onstran naše družbe, temelječe na stvarnosti in smotrnosti, je še vedno spoštovanja vreden človek, in čeprav po splošnih merilih ni vedno razumen, je kljub temu na svoj način briljanten.«

Ker sama živim z materjo, bistro in duhovi­­to – septembra bo imela 98 let –, se ob njej učim lekcij, ki jih prinašajo odnosi s starimi ljudmi. Bogu hvala zanje! Tudi zato je vredno prebirati Geigerjevo pričevanje, da se zavedamo učenja in priložnosti, ki nam jih omogočajo stari, še posebej bolni ljudje: »Za očeta alzheimerjeva bolezen gotovo ni nikakršna pridobitev, toda njegove otroke in vnuke je obogatila s prenekaterim naukom. Konec koncev je naloga staršev tudi ta, da svoje otroke česa naučijo.« Če stari nimajo otrok več česa novega učiti, jih lahko, kaj pomeni biti star in bolan. Kot prostovoljka »hospica« vem, kaj je mislil pisatelj, ko je poudaril: »Za poplačilo ob smrti se lahko pripraviš samo, dokler si živ.« In na smrt se je vredno pripravljati, ji biti hvaležen, da nam sporoča, kaj je v našem življenju bistveno in kaj čisto nepomembno: »Smrt je eden od razlogov, zakaj se mi zdi življenje tako zelo privlačno. Omogoča mi, da jasneje vidim svet.« Od našega pogleda pa je itak odvisno vse, kar in kakor doživljamo. Z jasnino v očeh vidimo širše in globlje, zato nas ni več strah in ljubezen ima prostor, da nas prežame.

Pomena detabuizacije demence sta se zavedali tudi slovenski umetnici, ki sta ustvarili estetsko prefinjeno in literarno občutljivo slikanico Zakaj je babica jezna (Center za slovensko književnost, 2011). Lela B . Njatin je iz lastnih izkušenj prispevala dragoceno medvedjo pravljico, svetovno priznana ilustratorka Alenka Sottler pa imenitno likovno opremo. Pisateljica obiskuje šole in prek pravljice pojasnjuje bolezen, ki je doma že v mnogih družinah. Otroci so čustveno odprti in ob pravljici Zakaj je babica jezna spregovorijo tudi o svojih stiskah, žalosti. Zato je obe knjigi, tako slikanico o medvedji družini kot Geigerjev portret bolnega očeta in našega časa, vredno brati tudi kot družinsko, terapevtsko literaturo. Pomaga odganjati tesnobo in širiti objem za resnično življenje s samim seboj in drugega z drugim.

Za hvaležnost, ker smo.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...