Štiri antične drame v prevodih
Konec leta 2012 je prinesel nove prevode antične dramatike, s katerimi sta se sklenila dva večletna založniška projekta.
Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli še zadnji tragediji iz načrtovane dvojezične zbirke osmih antičnih dram: grški Resos (Rhêsos), pripisan atenskemu tragiškemu pesniku Evripidu (5. stol. pr. Kr.), in latinska Oktavija (Octavia) neznanega avtorja, tradicionalno pripisana rimskemu filozofu in pisatelju Seneki (1. stol. po Kr.). Pri založbi Institutum studiorum humanitatis (ISH) pa je izšel še zadnji od treh zvezkov, v katerih sta objavljeni po dve (politični) komediji atenskega komediografa Aristofana (5./4. stol. pr. Kr.): zvezek Demagoška komedija, v katerem sta predstavljeni drami Vitezi (Hippeîs) in Ptiči (Órnithes).
Najstarejša od naštetih iger je (vsaj če sprejmemo Evripida kot njenega avtorja) verjetno Resos. Pripoveduje isto epizodo iz trojanske vojne kot 10. spev Iliade, vendar ne z zornega kota Grkov, temveč Trojancev. Grška oglednika Odisej in Diomed, ki sta odšla vohunit k Trojancem, med potjo naletita na trojanskega oglednika Dolona in ga ubijeta, še prej pa zvesta od njega geslo. Pritihotapita se v trojanski tabor, ubijeta njihovega zaveznika, traškega kralja Resosa, z njegovimi spremljevalci vred in odpeljeta njegove dragocene konje. Resosov voznik, ki preživi, sprva sumi izdajstva Trojance, toda ob nastopu muze, Resosove matere, se razkrije resnica.
Kot antična dramatika sploh je tudi Resos zložen v verzih: pogovorne partije so v značilnem jambskem šestercu, zborski in solistični vložki, npr. muzina tožba, pa v drugih ritmih in v verzih različnih dolžin. Takšno metrično delitev je prevzela tudi prevajalka in avtorica spremne besede, Jelena Isak Kres; jambski šesterec je – v skladu z uveljavljeno konvencijo pri prevajanju antične dramatike v slovenščino – nadomestila z blankverzom (jambskim petercem), medtem ko so zborski in solistični vložki v prostem verzu. Njen blankverz deluje tekoče in naravno, obenem pa ne monotono, saj se ritem znotraj zakodiranega sosledja desetih ali enajstih zlogov tu in tam lahko spreminja. Skrajni primer take variacije bi bil 324. verz: »Pokazal je Resos, kakšen prijatelj / je s Trojo.« Posebej je treba opozoriti na nekoliko arhaizirajočo, vseskozi pridvignjeno in estetsko patino, ki jo prevajalka ohranja s pomočjo besedišča. Ukrasne pridevke mestoma prevaja s skovankami, v katerih se zrcalijo izvirni izrazi (polykhordotátai »mnogostrun« v v. 548). Po tem potujevalnem manevru pa ne poseže vedno, ampak ravno dovolj za »okus« (kalligéphyros v v. 349–350 npr. ni preveden kot »lepomostičast« ali kaj podobnega, temveč »z lepimi mostovi«).
V podobno pridvignjeno tragiško maniro se vpenja latinska Oktavija v prevodu Jere Ivanc. Po umetniški plati igra ni poseben presežek; kot omeni prevajalka v spremni besedi, vidijo nekateri v njej slab posnetek Senekovih tragedij, ki že same mnogim veljajo za »slabe posnetke grških izvirnikov« (115). Zelo pomembna pa je za literarno zgodovino, saj je edina ohranjena antična tragedija z rimsko zgodovinsko snovjo: opisuje usodo Oktavije, prve žene cesarja Nerona, ki jo je ta zavrgel in končno dal ubiti.
Kakor Resos je tudi Oktavija zložena pretežno v dveh merah: v jambskih šestercih in v drugih ritmih, ki so v Senekovi dramatiki – in v Oktaviji – po navadi anapesti, zlasti anapestovski četverci. Kakor pri prevajalki Resosa je ta dihotomija ohranjena tudi pri Ivančevi, jambski šesterec je tradicionalno nadomeščen s prožnim blankverzom (deset- ali enajstzložnim). V nasprotju z Resosom pa anapestovski vložki v Oktaviji nimajo značaja prostega verza, temveč ohranijo prepoznavni ritem, čeprav se ga ne držijo strogo; zaradi narave slovenskega jezika so anapesti (UU–) pogosto nadomeščeni z amfibrahi (U–U), tu in tam so uporabljene tudi dvozložne stopice. Primer je Oktavijina žalostinka (v. 646–668), ki se začne: »Varčujte s solzámi na praznični dan, / ko se mesto radúje, / da vaša ljubezen in vaša podpora / preveč ne vznemirita krute jeze / vladarja in kriva bom vaše nesreče.« Dikcija je visoka, nekoliko manj arhaizirana od tiste v Resosu, zato pa morda še bolj živa; nekoliko zbodejo le besede o »kurbi« (v. 125) in »kurbanju« (lat. v. 132, slov. v. 133), položene v usta naslovni junakinji, ker takšno (sicer sočno) znižanje registra ni pogojeno z njenim značajem ali z latinskima izrazoma paelex in stuprum.
Če sta opisani tragediji (klasično) razgledanemu bralcu dostopni tudi brez posebnih pojasnil, pa to ne velja za komediji. Medtem ko zadnji ohranjeni Aristofanovi igri Parlamentarke in Bogastvo že mejita na t. i. »srednjo« komedijo in sta zato za spoznanje splošnejši, je humor v zgodnejših Vitezih in Ptičih še trdno zasidran v aluzijah na sočasne dogodke med peloponeško vojno in na miriado dramatikovih sodobnikov, ki so strokovnjakom deloma, bralcem pa kar večinoma zelo slabo poznani. V takem primeru se prevajalec lahko odloči za korenito priredbo, tako rekoč novo igro, vezano na naš čas in prostor (to bi bilo smotrno za uprizoritvene namene), ali za izčrpno komentirano študijsko izdajo, primerno za filološko preučevanje Aristofana.
Po drugi rešitvi poseže prevajalka in piska obsežnih sociološko zastavljenih študij, Maja Sunčič. Zato tudi ne ohranja metrike, ampak uporablja prosti verz, ki omogoča večjo vsebinsko zvestobo. Kulturnospecifičnih prvin praviloma ne podomačuje, temveč jih kljub današnjemu potujitvenemu učinku ohrani in nato razloži v številnih opombah. V 400. verzu Vitezov, denimo, ohrani izvirno formulacijo »Če te ne sovražim, naj postanem odeja v Kratinovi hiši« in v opombi pojasni, da Aristofan namiguje na inkontinenco svojega pisateljskega tekmeca Kratina; za potrebe uprizoritve bi zadostovala parafraza »poscana odeja«, za poglobitev v Aristofanov svet pa je umesten dobesednejši prevod z razlago. Vendar se spopada tudi z besednimi igrami, če s tem ni okrnjena informacija o izvirnem besedilu; zlasti pogosto je slovenjenje krajevnih imen, kadar imajo ta bolj simbolno kot dobesedno vlogo. Primer je odlomek »Noge ima tako razkrečene, / da je njegova rit naravnost v Zevogradu, / njegovi roki pri Zahtevnikih, glava pa pri Kradigrajčanih« (Vitezi, v. 77–79). Kot zvemo iz opomb, Aristofan dejansko uporabi imena prebivalcev resničnih grških pokrajin in okrajev (Haoni, Ajtolci, Kropidi), vendar ga pri tem vodi načelo besedne igre, kajti »Haoni« spominjajo na kháos, »zevajočo praznino«, »Ajtolci« na glagol aiteîn, »zahtevati«, itn. Sploh odlikuje njena prevoda sočen in živ, namerno posodobljen jezik (»varnostnik« za kopjenosca v Vitezih, v. 448) s številnimi vulgarizmi po vzoru izvirnika.
Skratka, gre za skrajno nasprotje k prej opisanima prevajalskima pristopoma, kar pa je tudi ustrezno, saj tvorita Aristofanovi komediji izrazit vsebinski in slogovni kontrast tragedijama.
Nada Grošelj je profesorica angleščine in latinščine ter doktorica jezikoslovja, registrirana kot samostojna prevajalka. Prevaja predvsem dela iz leposlovja, literarne teorije, mitologije, filozofije in teologije iz angleščine in v angleščino, iz latinščine in iz švedščine. Pravkar je izšel njen prevod humorističnega švedskega romana Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, spomladi pa se bo osredotočila na zgodnje pesmi W. B. Yeatsa in monografijo Roberta Hughesa o Rimu. Leta 2007 je prejela priznanje za mlado prevajalko, leta 2011 pa Sovretovo nagrado.