Strip na pragu novega desetletja
Kulturna zgodovina govori o tem, da so različne umetniške zvrsti v različnih obdobjih in desetletjih dominirale s prebojnostjo in popularnostjo, vedno pa se je to lahko zgodilo zaradi spremenjenih tehnoloških razmerij. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil denimo vseprisoten humor: časopisni, literarni in ulični, državno spodbujan, umetniški in disidentski. V sedemdesetih so svet preplavili novodobni hollywoodski blockbusterji, v osemdesetih pa je dokončni globalni pohod izpeljal pop rock. V minulem desetletju in pol smo bili priča vzponu sijajnih TV-serij, trenutno pa kaže, da se med velike, avtonomne in splošno sprejete medije prebija strip. Zakaj bo naslednje desetletje stripovsko in kaj to sploh pomeni?
Najavlja se že nekaj časa, vendar zdaj resnično padajo vse pregrade. Na različnih koncih sveta so se stripi razvijali povsem neodvisno (dominirale so Japonska, Francija/Belgija in pa ZDA/Velika Britanija), vendar se to polagoma spreminja. Stripovski festivali vznikajo kot gobe po dežju in tudi v Sloveniji smo v začetku oktobra izpeljali četrti festival Tinta, ki je naslednik Stripolisfesta.
Stripu na roke gre tudi nesrečna epidemija novega koronavirusa, v kateri je knjiga ponovno pokazala svojo trdoživost. Kinodvorane so zaprte, koncertna prizorišča mirujejo, gledališče je potihnilo, in v teh za kulturo žalostnih trenutkih se zdi, da poleg televizije živi le še knjiga – pa četudi skozi spletno kupovanje in branje v domači karanteni.
Toda stripi niso običajne knjige. Narisane zgodbe so pol filmi in pol literatura, tehnično niso predrage, obljubljajo pa neskončne možnosti v kombiniranju stila in sporočila. Včasih želiš strip posedovati samo zato, ker je vizualno osupljiv, kar pa v času izgubljene vere v kulturni artefakt (CD proti pretočnim platformam, DVD proti videu na zahtevo, knjiga proti e-branju …) stripu podeljuje edinstveno zbirateljsko težo.
Dodatna prednost stripa je njegova avtohtonost. Države in regije se po desetletjih drsenja v globalizem spet ozirajo k lokalnemu, pri čemer se soočajo z lastnimi dobrimi in slabimi lastnostmi, zgodovino in osebnostmi. Strip je odličen v nagovarjanju najbolj trpkega in najbolj vedrega v človeku, saj je vizualno neposreden, jezikovno prostodušen, zbadajoč, torej boleč, ponuja pa tudi raznovrstna estetska zdravila.
Slovenija se je v zadnjem desetletju močno začela zavedati stripa. Imamo vrsto raznolikih ustvarjalcev in ustvarjalk, veliko tudi prevajamo. Imamo stripe za mlado in staro – od domoljubnih do revolucionarnih, od zabavnih do osebnoizpovednih, z zgodovinskimi in sodobnimi temami. Imamo specializirane založbe, vendar se tudi preostale zelo rade spoprimejo s kakovostnim naslovom, ki je ujel oko koga v uredništvu.
Stripi za otroke v letu 2020
Med založbami, ki sistematično objavljajo stripe za najmlajše, prednjači Graffit, ki jo poznamo po zbirkah Smrkci, Mulčki, Titeuf, Asterix, Garfield, Mali Spirou itd., tem pa sta se letos pridružila še dva dela o čarovniku Merlinu (ko je bil še otrok in ni dobro obvladal svojih moči) in dva dela o Volku Valterju (ta posvoji otročička … volkodlakca!). Brez naslovov, ki spodbujajo hitro konzumacijo zabavnosti, se nobena stripovska scena ne more uspešno razvijati, kljub temu pa je ista ekipa v okviru založbe Grlica izdala tudi resnejši otroški strip Rdeča cona o potresu v mestu Montefortino, ki je Italijo prizadel leta 2017.
Na zabavno stavijo tudi pri Mladinski knjigi, kjer nizajo humorne zgodbe o Pasjem možu, k tej anglosaksonski uspešnici pa je založba Miš letos pritaknila še 13-nadstropno hišico na drevesu, začetek serije o dveh mulcih, ki sta v rodni Avstraliji splezala že na 130-nadstropno hišico na drevesu, se pravi do desete epizode. Tudi Ariol in Škatla pod okriljem VigeVageKnjig sta letos dobila vsak svoj novi del, postregli pa so nam tudi z novitetama, to sta francoska Ana in Froga za malo mlajše ter Akissi, obsežnejša nagrajena zbirka o prigodah temnopoltega dekletca v afriški vasi.
Med novimi specializiranimi založbami najdemo zavod Stripolis, ki je najstniškemu občinstvu namenil prvi del Graščine, razvejane zgodbe o skopem ptiču z nemogočimi pomočniki. Pri razvoju te zbirke sodeluje nekaj največjih imen novega francoskega stripa (Trondheim, Sfar, Larcenet), ta pa svojega bralstva nikoli ne podcenjujejo.
Potem so tu izdelki nestripovskih založb. Sodobnost je izdala strip Mamut: dogodivščina s krasnim fantom Teom ter drugo prigodo Kapa in Bunda – prašičkov, ki sta ju ustvarila Majda Koren in Damijan Stepančič. Založba Vida je objavila dve knjižici mejno duhovitih podvigov grdoglede Hude Ajde, Didakta pa je k dosedanjim stripom o Snoopyju dodala še Zamaskiranega heroja. Strip.art.nica Buch, ena redkih specializiranih prodajaln, nadaljuje z izdajanjem sveže pobarvanih Zvitorepcev v velikem formatu, medtem ko je Forum Ljubljana predstavil tri nove naslove v zbirki Ta ljudske v stripu. Založba Narava se je odrezala z izdajo Basni v stripu ilustratorja Jožeta Trobca, medtem ko je Družina najavila prvi zvezek dobro sprejete serije Dnevnik detektivke Višnje. In že smo pri zgodovinsko-poučnih izdelkih. Pri dveh je sodeloval risar Jaka Vukotič – z Žigo X Gombačem je ustvaril portrete znamenitih Slovenk in Slovencev v Znamenitnih (Rokus Klett) in z Boštjanom Gorencem Reformatorje v stripu (Škrateljc). V daljno preteklost se je podala tudi založba Morfem s Srednjim vekom in Starim Egiptom v stripu.
Naštevanje bi se lahko nadaljevalo, kar zgolj dokazuje, da je stripovska vzgoja novih generacij v polnem zamahu, strip pa postaja avtonomna smer ob še enem preseku: med slikanico in leposlovjem.
Stripi za odrasle v letu 2020
Današnji stripi niso več lahka roba – ravno obratno, stežka namreč zastarajo. Nove izdaje pristanejo na ramenih tega, kar je kakovostnega nastalo v zadnjem desetletju ali dveh, in ravno to nalaganje tehtnosti in osupljive dostopnosti medija – vzameš ga v roke in že si sredi zgodbe – sili odrasle z vseh por družbe, da strip sprejemamo kot nekaj naravnega, samoumevnega, samosvojega, resnega in resničnega, česar pred nekaj leti še ne bi mogli z gotovostjo trditi.
Od domačih težkokategornikov so letos ponovno udarili trije: Tomaž Lavrič s četrtim zvezkom bravuroznih enostranskih stripov Ekstremni športi (Buch), Zoran Smiljanić z zgodbo Črni plamen o požigu Narodnega doma v Trstu (ZRC), za katero sta s sinom Ivanom, ki je bil scenarist, dobila nagrado zlatirepec, in pa Damijan Stepančič z dvema domoljubnima biografskima izdelkoma: Našim Maistrom (Miš), ki bi ga v film težko prenesli, in s stilistično mojstrovino Baraga: Črna suknja med Indijanci (Družina), v kateri je upodobil preobrazbo slovenskega misijonarja iz devetnajstega stoletja. Tej trojici sledi nova: Samira Kentrić je v hibridni stripovski slikanici Adna (MK) znova osupnila z vrhunsko risbo ter bolečo migrantsko zgodbo, ki je zaznamovala že Pismo Adni iz leta 2016, pa Izar Lunaček, ki je v stripu Sveto & smešno (ZRC/Zavod Stripolis) nadgradil dosedanja pretanjena stripovska humoričenja na temo filozofije in religije (Založeni raj, Oklepaj), tu pa je tudi avtorski zvezek Gašperja Krajnca Mestne ptice (VigeVageKnjige), ki se izmed stripavtorjev mlajše generacije še najbolj približuje estetiki Tomaža Lavriča.
Pri isti založbi je izšel strip Nine Bunjevac Bezimena, ki je prejel nagrado zlatirepec za prevodni strip, izdali pa so tudi prvi del travmatične sage Blast in triler Magnet s švicarskimi termami ter arhitektom Petrom Zumthorjem v glavni vlogi. Založba V. B. Z., ki prav tako krepi svoj stripovski arzenal, je po Nicku Cavu (2017) izdala večkrat nagrajeno begunsko zgodbo Alpha, v kratkem pa nameravajo izdati obsežno, likovno, pesniško in ekološko navdahnjeno Pesem sodobnega mornarja. Med resnejšimi deli najdemo še osebnoizpovedno zgodbo Mamin rak (Primus/Zenit), ki je prejela Eisnerjevo nagrado za najboljši spletni strip, govori pa o spopadanju celotne družine z maminim metastatskim pljučnim rakom, ter knjigo Kafka: Zbirka stripovskih zgodb (Forum), ki jih je z uporabo stripovskih bližnjic in avtorske svobode upodobil Peter Kuper. Na šaljivo stran so se – z vso tehtnostjo in hkratnim kaosom intimnih odnosov – pretihotapile smešnice Tisje Kljaković Braić v knjigi Unadva (MK) in pa Fuč Fuk (Zavod Stripolis), ki v preseku žgečkljivega in komičnega nagovarja vsakogar, ki premore vsaj nekaj samoironije v zvezi s svojim spolnim življenjem. In tudi to naštevanje je treba nekje prekiniti, čeprav naj za konec omenim tudi Studio Risar, kjer so znova postregli z novimi naslovi: Druuna [V–VI] in [VII–VIII] in Jeremiah [XVI–XVIII].
Strip je torej na pragu novega desetletja tudi pri nas v odlični formi, četudi z nekaj zaostanka za bolj razvitimi regijami, a korak smo vendarle ujeli. Ob ravno pravem času, saj je bralna kultura v Sloveniji, kot pravijo raziskave, na najnižji točki. Morda pa jo nekoliko dvigne prav – strip?