Suzana Koncut: »Mnoge plasti realnosti prehajajo v jezik šele s prevodi.«
Suzanin prevajalski opus je ne samo obsežen (78 knjižnih del in 28 dram), temveč tudi raznolik. Zaradi majhnosti in drugih posebnosti slovenskega knjižnega trga ni mogoče, da bi se specializirala samo za peščico avtorjev. »Včasih
imam pri izbiri kar malo treme,« pravi, »zdi se mi, da moram biti odgovorna do založbe, ki mora knjigo prodati, in do bralcev, ki si zaslužijo, da jim ponudimo dobre knjige. Kot prevajalka poskušam nekaj dodati svetu.« Pri tem ji poleg intuicije pomagajo sugestije mednarodnih prevajalskih kolegov in splet naključij. Ko je nekoč denimo kot gostja prevajalske rezidence iskala prevoz na gledališki festival, je slučajno spoznala mlad založniški par, ki jo je tako navdušil nad Antoinom Volodinom, da ga je takoj prevedla.
Mnoge avtorje je spoznala tudi osebno: Mathiasa Énarda, Françoisa Emmanuela, Marie NDiaye, Paulette Perec, ženo Georgesa Pereca, ki ji je med prevajanjem prijazno odprla vrata v njegov – in njun skupni – svet. Z Volodinom, ki bi si ga res želela spoznati v živo, sta med obsežnim dopisovanjem ugotovila, da se je avtor zmotil pri opisu scene iz Bergmanovega filma – prevod je napako odpravil. Razočaranja so redka, vendar obstajajo. Na predavanju neke pisateljice, ki jo je ravno prevajala, je spoznala, da je sicer izjemno lucidna, a obenem izrazito avtoritarna.
Prevajanje je tudi vaja iz poslušanja; v tem, pravi Suzana – ki je navdušena spremljevalka dogodkov cikla Neforma – je prevajanje nekoliko podobno skupinski improvizaciji. Kajti improvizacija je tudi učenje, kako biti z drugim. »Tudi življenje v družbi ni nekaj spontanega, ampak nekaj, česar se naučiš, kar razvijaš, poglabljaš, brusiš,« pravi. Suzana zdaj občasno že opazi kakšno svojo drobno jezikovno kaprico, vendar pa je pri prevajanju skoraj nemogoče ločiti svoj glas od glasu drugega. »Na začetku se v vsakem tekstu še lovim,« pravi Suzana. »Ne gre namreč samo
za sestavljanje stavkov, ampak se je treba dokopati do duha celote. In celote ne odkriješ že s prvim branjem.«
Suzana se v smehu spominja časov, ko je bil središče njenega sveta sodobni ples: »Da bi bila samo prevajalka, se mi je pa res zdelo preveč dolgočasno!« Prevajanje je namreč samotno delo, ona pa je vedno potrebovala tudi aktiven stik s sočasno (odrsko) produkcijo. A tisto so bili drugi časi. Če se je sodobni ples takrat zdel kot najbolj aktualna in ključna umetniška zvrst, je danes najbolj getoizirana. V tem kontekstu je paradoksalno, da se zdi področje prevajanja bolje urejeno, kot je bilo nekoč, ampak, kot poudarja, status prevajalca (ali tudi umetnosti nasploh) v družbi ni več enak, kot je bil. Založniki imajo denimo več možnosti za pridobivanje tujih subvencij, a zato
ni nujno, da povišajo prevajalske honorarje. Ko je nekoč slovenskemu kolegu omenila, da je spoznala poljsko prevajalko, ki si je s honorarjem za prevod knjige, ki jo je prevedel tudi on, kupila hišo, je samo odvrnil, da si je on s svojim honorarjem lahko kupil zgolj malo več cigaret kot običajno …
Ljubljana je vsekakor mesto z veliko literature. Mesto, v katerem lahko Suzana bere kar med sprehajanjem psa (nič hudega, če se včasih spotakne ali se ji pes vmes izgubi). Je pa včasih nostalgična za časi, ko so se pesniški večeri
odvijali v nabito polnem KUD-u, nato pa so vsi še vsaj tri dni o tem govorili. Zdaj je to vse bolj butična dejavnost. Mogoče bi lahko od Francozov prevzeli tudi to: da bi bile goreče intelektualne debate o knjigah spet stvar splošnega
diskurza.