Svet v mestu
foto: Gordana Grlič
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature.
Po drugi strani pa so lahko značke in bleščeči nazivi le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave – kaj dela literarno Ljubljano izjemno, drugačno in jo postavlja ob bok drugim velikim mestom literature?
Zanimajo nas razmisleki in osebni pogledi na mesto literature, po možnosti izhajajoči iz osebnega doživljanja, a tako, da presegajo zgolj intimne mitologije in osebni stik s knjigo prenesejo na mestno raven. S tem oblikujemo celoto, sestavljeno iz posameznih koščkov v zgodovinskem mozaiku literarne Ljubljane.
Tokrat predstavljamo prispevek Katje Zakrajšek, komparativistke in literarne prevajalke, ki jo posebej veseli brskanje po prevodno manj zastopanih literarnih tradicijah in prostorih.
Priznam: v mestih se ne morem upreti temu, da na avtobusu, na podzemni železnici, na ulici ne bi prisluškovala sopotnicam in sopotnikom. Sodobna mesta – in verjetno velika mesta od nekdaj – so kraji vrvenja govoric, vozlišča jezikov. Ena bolj, druga manj intenzivno, a neizogibno – živijo v nenehnem prevajanju.
In ti jeziki niso zgolj na jezikih: so tudi na papirju in zaslonu. Pa vendar sem se šele pred kratkim, potem ko me je nekaj zaporednih literarnih srečanj res neogibno postavilo pred to dejstvo, zavedela, kako malo, poklicna prevajalka, medliterarna posrednica, pravzaprav vem o teh drugih legah literarnega snovanja, ki teče tik okrog mene.
Tu se poleg literature v slovenščini piše sijajna in zanimiva, večkrat v tujini nagrajevana literatura v celi vrsti bolj ali manj nepričakovanih jezikov: makedonščini in srbščini, italijanščini in angleščini, španščini in arabščini … Če rečem Lidija Dimkovska, Ivan Antić, Carlos Pascual, Widad Tamimi, Erica Johnson Debeljak, Mohamed Abdul Munem, Saïd Khatibi, to ni ne izčrpen ne reprezentativen nabor; le nekaj mimogrede natresenih idej za branje.
Res je tudi, da vseh svojih literarnih someščank in someščanov, ki pišejo v jezikih, ki niso slovenščina, niti ne moremo prebrati v slovenskem prevodu. Kadar so prevedeni, pa se znajdejo na policah s tujo književnostjo. In vendar niso tujke in tujci. Ljubljana jih zaznamuje: s te točke berejo in pišejo svoje svetove. In sami zaznamujejo njo: širijo njene meje, jo uzirajo z drugačnih zornih kotov in jo prevajajo v druge jezike.
A kakor da ti ljudje, ki živijo in dihajo na ulicah istega mesta, kot literatinje in literati obstajajo v neki nevidni vzporedni dimenziji, ki se izgublja v razpokah med monolitnim razumevanjem nacionalne literature ter mnogotero, mnogojezično, vrvečo stvarnostjo besedne umetnosti v 21. stoletju. In vendar gre za prav take pisateljske poti in pozicije, kakršne se nam zdijo od daleč tako zanimive, tako povedne in ključne za današnji svet.
Na ljubljanski železniški postaji je spomenik Jamesu Joyceu, ker je nekoč – po pomoti – tu stopil z vlaka. Včasih se sprašujem, koliko bi se menili zanj, če bi v Ljubljani dejansko živel in pisal. Morda je to paradoks branja s kulturnih obrobij. Ne le, da težko razsrediščimo lastni pogled in uzremo druge manjše književnosti na način, za kakršnega si želimo, da bi bila videna naša; tudi svetovljanstvo, ki se zdi nekaj neznansko mikavnega, je menda bolj vidno od daleč, zlahka pa ga spregledamo, kadar se nam pojavi tik pred nosom.
Izziv, torej: da vpis Ljubljane v mrežo Unescovih mest literature vzamemo tudi kot priložnost, da (na novo ali sploh prvič) uzremo in reflektiramo, vsekakor preberemo, mnogojezično literarno dediščino v nastajanju, kakor se izpisuje v našem vsakdanjem tukaj in zdaj. Da neločljivo razmišljamo o vpisovanju Ljubljane v mednarodne literarne mreže in o prisotnosti sveta, kakor je že vpisan na njenem lokalnem literarnem zemljevidu. Da se, skratka, kot bralke in bralci tesneje približamo obojemu hkrati: temu mestu, temu svetu.