Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Erica Johnson Debeljak

»Svoje literarno ustvarjanje pogosto opisujem kot splet okoliščin!«

Carmen L. Oven, Bukla 82-83, 3.10.2012

»Svoje literarno ustvarjanje pogosto opisujem kot splet okoliščin!«

Dve desetletji mineva, odkar je Erica Johnson iz New Yorka sledila ljubezni do pesnika, v Ljubljani postala Erica Johnson Debeljak in v Sloveniji našla svojo pisateljsko domovino. Danes je pisateljica in kolumnistka, ki v literarno perspektivo spretno vpleta pogled obstranke – nekoga, ki od zunaj gleda noter. Z najnovejšo stvaritvijo, romanom z naslovom Antifa cona, pa se žanrsko približuje kriminalki, medtem ko se tematsko odmika od avtobiografije.

 

Carmen L. Oven: Za Slovenijo pravite, da je vaša pisateljska domovina? Zakaj?
Erica Johnson Debeljak: Zato, ker sem dejansko začela pisati šele po prihodu v Slovenijo. Nikoli prej nisem imela literarne kariere, in ko sem živela še v Ameriki, si je nisem niti v sanjah predstavljala. Tako svoje literarno ustvarjanje pogosto opisujem kot splet okoliščin – poroka z moškim, ki se je gibal v literarnih krogih, izkušnja ‘menjave’ države v srednjih letih, povabilo časopisa Delo, naj napišem feljton o svojih prvih letih tu, pa dobrohoten odziv mojega slovenskega bralstva in slovenskih pisateljskih kolegov, ki so me ne samo sprejeli, pač pa tudi spodbujali. Temu bom vedno hvaležna.

Je pa nekoč bralec komentiral, da ne verjame v takšno naključje, češ, da je morala biti želja po literarnem ustvarjanju v meni prisotna ves čas. Morda je res tako. Na neki način sem v odrasli dobi naredila nekaj previdnih korakov, na primer s pridobitvijo magisterija (MBA), z zaposlitvijo v newyorški banki in podobno, vendar pa so temu sledile noro tvegane odločitve: zaljubila sem se v patentiranega ženskarja in mu sledila v zame popolnoma novo deželo, ki je bila takrat tako rekoč na vojnem območju. In ko se zdaj oziram v polpretekli čas, se mi zdi, da so bile vse to le nujne etape nekega iskanja ali potovanja, ki me je pripeljalo do točno tega trenutka v življenju. Mnogi drugi pisatelji, med njimi tudi moj pesniški mož, so od nekdaj vedeli, kaj želijo početi v življenju. Ko sem bila še dekle, nisem nikoli vedela, kaj naj pravzaprav zares počnem. Zdi se, da sem potrebovala Slovenijo, da sem tu našla svojo poklicanost.

Carmen L. Oven: Pisanje v \'novem jeziku\' je kot odkrivanje novega jaza, pravite. Vi še vedno pišete v angleščini. Boste kdaj pisali tudi v slovenščini?
Erica Johnson Debeljak: Praktični razlog, zakaj pišem v angleščini, je preprost: v slovenščini ne znam pisati dovolj dobro. Moje znanje slovenščine ni na tako visoki ravni, da bi lahko v njej tudi literarno ustvarjala. Četudi bi to znala, pa bi oklevala, ker se ne bi želela ­odpovedati bistveni sestavini moje identitete. Na neki način sem našla novi jaz že, ko sem prišla v Slovenijo. Takrat sem pustila za sabo nekaj bistvenih gradnikov moje osebnosti – družino, kraje mojega otroštva, preteklost, jezik vsakdana. Ne bi pa se želela odpovedati še jeziku svoje ustvarjalnosti.

Carmen L. Oven: Preden sva se začeli pogovarjati, ste mi rekli, da je knjiga z naslovom Antifa cona povsem drugačna knjiga. V čem?
Erica Johnson Debeljak: Vse moje dosedanje knjige so bile pravzaprav avtobiografske. Tujka v hiši domačinov in Prepovedani kruh – obe pripovedujeta zgodbo mojega prihoda v Slovenijo. Celo moja zbirka kratkih zgodb Tako si moj se je ukvarjala pretežno z avtobiografskimi tematikami: na primer s tujstvom in izkustvom materinstva, ki je igralo središčno vlogo v mojem življenju prav v času, ko sem zgodbe pisala.

Soočanje z vprašanjem kako naprej je bilo zame kar naporno. Čeprav sem uživala v hibridni vlogi slovensko-ameriške avtorice, sem imela tudi težave. Zame največjo težavo predstavljata predmet in umestitev pripovedi. Čeprav bi si veliko mojih bralcev morda to želelo, ne morem vedno znova pisati le o Pepelkini zgodbi s selitvijo v Slovenijo. Rada pa bi tudi presegla okvire tujkinega pogleda, primerjalnega zornega kota. Ta je že postal podoben kletki, ki sem si jo ustvarila, zdaj pa bi rada iz nje pobegnila. In to ni lahko. Naj pišem zgodbe o svojem otroštvu v Ameriki (kar me v resnici ne zanima dovolj) ali naj pišem zgodbe tako, kot da sem povsem in scela slovenska avtorica?

Tako sem si v Antifa coni zadala posebno nalogo. Napisati knjigo, ki ni avtobiografska. Da bi se izognila vprašanju geografske umestitve, sem roman postavila v obmejno mestece v državi, ki ni nikoli poimenovana. Mestece je podobno Sežani, Novi Gorici in Solkanu, v pretežni meri pa je proizvod moje literarne domišljije. V mestu sem si zamislila skupino mladih ljudi (vsi moji otroci so najstniki, zato me ta starostna skupina zelo zanima), ki v jami na gozdni jasi, kjer se pogosto zabavajo, najdejo truplo. In potem sem zgodbo pletla od tam naprej. Ne vem, ali je roman dober ali ne. Ta knjiga je tako zelo drugačna od mojih prejšnjih, da težko presodim. Vendar pa je zame izjemno pomembna, to pa z vidika ustvarjalnega procesa: da me odtrga od zgodbe, ki me je ob prihodu v Slovenijo sploh pritegnila k pisanju, in me osvobodi večne vloge avtsajderke, opazovalke.

Carmen L. Oven: Eno od poglavitnih vprašanj, ki jih v romanu izpostavljate, se nanaša na identiteto neznanega trupla: je bil \'naš\' ali ne?
Erica Johnson Debeljak: Prav imate. Nisem mogla povsem ubežati svojim običajnim tematikam. Vedno me je vznemirjala raba slovenske besede »naš«: ni le opisna, ampak je zelo osebna, polaščevalna, družinska raba je to. Po eni strani gre za zelo topel izraz – kot v primeru, ko mi Slovenci rečejo: Zdaj si naša! Po drugi strani pa vedno nekoga pusti zunaj. Ena od tematik v Antifa coni se torej ukvarja s tem, kako zelo drugače se odzivamo na smrt tujca v primerjavi s smrtjo našega. Glavna junakinja romana, mlada Ina, postane obsedena z mrtvim tujcem. Drugim likom pa sploh ni všeč, da gre veliko truda za ugotavljanje mrtvečeve identitete, hkrati pa preiskava sumi domače fante.

Carmen L. Oven: Druga pomembna tematika romana je obremenjenost naših mladih s preteklostjo njihov dedov, celo pradedov. Zakaj vas to tako vznemirja?
Erica Johnson Debeljak: Mislim, da je nekaj sprevrženega v slovenski obsedenosti z enim od zgodovinskih poglavij. Če se vrnem k prispodobi družine: Slovenija je podobna mami in očetu, ki pravita, da bosta vso pozornost posvetila svojim otrokom in njihovi prihodnosti, ampak šele potem, ko bosta razrešila spor, ki se je med njima vnel pred več kot pol stoletja. A do razrešitve nikoli ne pride in otroci so prezrti, v šolstvu ni reform in v javnosti nikoli zanimanja za njihove potrebe in želje.

Osebno menim, da preteklost je pomembna. Mislim, da resnica je pomembna. A resnica o tem, kaj se je na slovenskih tleh dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, je bila večinoma ugotovljena in tako iskanje resnice v določenem trenutku postane orodje za ozke interese. Celo zelo hromeče je, da takšna obsedenost postaja fokus političnega in družbenega življenja v državi. Roman torej raziskuje izkušnjo mladih ljudi, ki živijo v svetu, v katerem je preteklost pomembnejša od sedanjosti.

Carmen L. Oven: Naslov ste si izposodili z grafita v Mostah, predelu Ljubljane.
Erica Johnson Debeljak: Presunjena sem spričo načina, kako otroci uporabljajo jezik. Moji me na primer prepričujejo, da beseda čefur ne pomeni slabšalne etnične oznake, pač pa opisuje le modo, glasbo in oblačilni stil. Podobno je s sestavljenko antifa zone: kot grafit se pojavlja na številnih zidovih in ograjah po Mostah, ljubljanski četrti, kjer živim, vendar pa mislim, da ne izraža resnične politične opredeljenosti in angažiranosti. Le kul je. Tako otroci podedujejo naše stare besede, naša stara nesoglasja, naše stare predsodke, a to niso njihova nesoglasja. Prihajajo iz druge roke. Mladi pa potrebujejo svojo zgodbo.

Carmen L. Oven: Je knjiga Antifa cona pisana za odrasle ali z mlade?
Erica Johnson Debeljak: Za oboje, upam. A ni lahko vedeti, kaj bo pritegnilo zanimanje mladih ali kako sploh pritegniti njihovo pozornost za več kot pet minut. Večinoma jih zanima, tako kot mlade junake v Antifa coni, če že ne računalniški zaslon, pa spolnost, zabava in druženje.

Carmen L. Oven: In to zanima vaše otroke?
Erica Johnson Debeljak: Oh, ne! Moji so piflarji! Te stvari jih sploh ne zanimajo! (smeh) Vidite – sem že odgovorila kot prava slovenska mama.

Carmen L. Oven: Tudi sami ste dolgo čutili, da še niste zares \'naša\'. S čem se je to spremenilo? Tudi z vstopom v Društvo slovenskih pisateljev?
Erica Johnson Debeljak: Kot sem že rekla, od samega začetka čutim močno povezanost s svojimi slovenskimi bralci in bralkami, ki jim večinoma ni dosti mar, v katerem jeziku pišem. Vseeno pa je bilo zame izjemno pomembno, da sem bila deležna tudi institucionalne podpore; pa ne samo iz materialnih razlogov, ampak tudi zaradi občutka pripadnosti skupnosti. Letošnja tema literarnega festivala Vilenica, kjer sem sodelovala kot slovenska pisateljica, je bila posvečena nomadskim pisateljem. Kmalu je postalo očitno, da se pisatelji čutijo povezane predvsem s tistim okoljem, iz katerega prihajajo njihovi bralci in pisateljski kolegi. Gre za neko vezivno tkivo. Tako na primer letošnji nagrajenec Vilenice, David Albahari, ki že dve desetletji živi in piše v Kanadi, še vedno ustvarja za svojo srbsko (in nekdanjo jugoslovansko) bralsko skupnost. Pri meni je ravno nasprotno. V Sloveniji živim že dve desetletji, in čeprav še vedno pišem v angleščini, je moja skupnost tukaj, ne v Ameriki. Institucionalno pripadnost pa sem občutila kot zadnji manjkajoči delček v tem procesu. Čudovito se mi zdi, da mi je Društvo slovenskih pisateljev odprlo svoja vrata in me sprejelo kot del družine.

 

ODLOMEK IZ KNJIGE ANTIFA CONA
Modrijan, 2012

Eva se je nagnila naprej in se od blizu zastrmela v Inin pordeli obraz. Eva je dolge, svilene lase nosila spete v zvitek, zavozlan prav nad čelom. Zelene oči so ji svetlo žarele. Sunkovito je obrnila glavo proti asfaltnemu igrišču, da ji je svilnati zvitek široko zanihal. Pogledala je fante, ki so se podili gor in dol po igrišču, sopihajoči in prepoteni, nasmejani in kruleči, potem pa spet Ino, in na obrazu je imela mešanico razigranosti, zavisti in nejevere.
»A sta se, a ne?«
Do odkritja mladega mrliča je bila glavna skrb srednješolcev v mestu, tako kot srednješolcev vsepovsod, seks: kdo se še ni, kdo se je skoraj, kdo je šel do konca. Izguba devištva je pomenila mejo, ki je ločevala eno skupino od druge, posvečene od neposvečenih, otroke od odraslih. Obstajala pa je še druga, bolj daljna dežela za izgubljena dekleta, kurbe in prasice, ki so ga izgubile že zdavnaj in so dandanes šle z bolj ali manj vsakim, ki jih je prosil, toda Ina in njene prijateljice so nestrpno čakale na tisti trenutek okoli prve, plahe meje. Tiste, ki so ostajale na tej strani, so željno strmele proti drugi – kot pustolovke, pomorščakinje, raziskovalke –, gotove le, da bo nekega dne napočil tudi njihov trenutek, da bo njihova ladja zaplula, da bo obljubljena dežela odkrita. Nekatera dekleta so bila tako nestrpna, da bi čim prej prišla na drugo stran, da so se pijana in divja metala v naročje skoraj neznanih fantov, takih, s kakršnimi v kakšnih drugih okoliščinah ne bi hotela imeti nobenega opravka. Ina se ni imela za te vrste dekle. Glede Pera je bila prepričana, da je pravi. Že dolgo ji je bil všeč, a pustila ga je čakati, in kljub temu, kar je se pripetilo v stara carinarnici, kljub temu, kako se je obnašal včeraj in kako jo je ozmerjal, je vedela, da je v redu fant, ne kar nekdo, s katerim ji je uspelo znebiti se nezaželenega devištva. Zato ni mogla razumeti, kako jo je lahko tako nenadoma prenehal zanimati, zakaj ga je lahko zdaj komaj pogledala.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...