Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Ljubljana - Unescovo mesto literature

Ta edini srečni dan kulture

Urban Vovk, Bukla 150, 11. 9. 2019

Ta edini srečni dan kulture

foto: Maj Pavček

Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature, kar je spodbudno in razveseljujoče.
Po drugi strani so značke in bleščeči nazivi lahko le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave – katere izjemnosti gradijo literarno Ljubljano in jo postavljajo ob bok drugim velikim mestom literature?
Kako Ljubljano, mesto literature, vidijo naši pisatelji in pisateljice ter ustvarjalci s področja knjige?
V tokratni številki predstavljamo pogled Urbana Vovka, izkušenega urednika, prevajalca, esejista, kritika in pisatelja, ki je nazadnje izdal esejis­tično knjigo Kdo drug in kje drugje. Namesto osebne mitologije, povezane z mestom, Vovk v branje ponuja – kot pravi – pogled »predmeščana«.


Bilo je še, ko sem verjel, da imajo tudi psi svoje hiše. Ne mislim pasje, ampak kar prave.
Z varuškinim možem in njunim psom Tarzanom – kakor je bilo v tistem času ime vsem ovčarjem, ki slučajno niso slišali na ime Runo – sva redno hodila »gledat vlake« na medvoški kolodvor. Vmes naju je pot vsakokrat zanesla tudi mimo hiše, kjer je bil »Tarzan doma«. Štiri- ali petletnemu otroku se očitno ni zdelo nemogoče, da bi bil svet poln zapuščenih hiš, v katerih so živeli psi, preden so našli svoje gospodarje.
Nisem ravno pristaš gesla, da je vse relativno, ampak koordinate prostora, ki se rišejo na podlagi doživljanja sveta kot prostora neskončnih danosti, zagotovo so relativne.
Ker je medvoška železniška postaja le ena od vmesnih na relaciji Ljubljana–Jesenice, je nemogoče določiti, katera je odhodna in katera prihodna smer.
Vendar v moji otroški zavesti takrat ni bilo o tem prav nobenega dvoma – vlaki proti Jesenicam peljejo SEM, vlaki proti Ljubljani pa TJA.
Ni mi treba prav dolgo iskati razlogov, zakaj je bilo sem SEM in tja TJA: na svoji poti proti Jesenicam se je ta vlak ustavljal tudi v Žirovnici, ki je bila in je še naprej moja edina prava očetnjava. V njeni bližini se je namreč rodil in do svoje poroke živel moj oče.
V svoji mladoletnosti nisem imel spremljevalca, ki bi me vozil v Ljubljano in mi predstavljal znana imena ali lokacije, na katerih so ta imena živela oziroma še živijo. Imel pa sem vztrajnega domoljuba, ki je le redko pozabil omeniti, da so se pod Stolom na samo nekaj kilometrih razdalje rodili kar štirje veliki možje slovenske književnosti: Prešeren, Čop, Finžgar in Jalen.
In kaj potem sploh še ostane velikim, bi se nemara danes kdo popularno vprašal, vendar v mojem primeru to vprašanje ni bilo nikoli izgovorjeno, saj sem še pred njegovo zastavitvijo poznal odgovor: Veliko mesto je pomembno ravno zato, da ti ponudi zatočišče, ko te življenje pošilja v eno smer, tebe pa vleče v drugo. V nasprotju z razlogi, ki te k literaturi pritegnejo iz aristokratskih nagibov – bolje razumeti svoje življenje, pregnati dolgčas –, te proletarski pred ničemer ne obvarujejo, od tebe samo nekaj zahtevajo, in to je svetu ponuditi dovolj trdne razloge za to, da se literaturi ne odrečeš takrat, ko je za to še pravi čas – ob koncu obveznega šolanja.
Ko sem se začel šolati v Ljubljani, star sem bil 14 let, sem se že dokaj jasno zavedal, da bom moral ljube mi literarne svetove dvigniti na višjo, tudi drugim dostopno in vidno raven, če jim bom hotel omogočiti preživetje v svoji notranjosti.
Najbrž je bil moj prvi tovrstni poskus organizacija razredne proslave kulturnega dne v drugem letniku srednje šole. Profesorica R. je bila vsa srečna, da se je tudi med glede kulture pregovorno skeptičnimi, če že ne kar zanikovalskimi strojniki našel nekdo, ki je pripravljen celo na lastno pobudo prevzeti to nalogo.
Kulturni program ne bi mogel biti bolj blasfemičen, saj sem si ga po vzoru Ervina Kralja zamislil kot večerna poročila, v katerih se bo našlo za vsakogar nekaj. Nič hudega sluteči sošolci so tako po moji izbiri drugo za drugim prebrali novice iz sveta športa, kjer se je poročalo o velikem uspehu naših fantov na svetovnem prvenstvu v spuščanju urina, iz nočne kronike, kjer se je govorilo o Robertu Leniču, ki je celo noč kadil džoint za džoin­tom in zraven pil renski rizling, ko pa so ga zjutraj obiskali policisti, je le mahal s paličko in jim zmedeno razlagal o viziji sveta, kjer ne bo več prostora za smeri neba, ampak bodo lahko v samem centru Ljubljane živeli, na primer, Indijanci. Imeli smo tudi pisma bralcev, v katerih se je neko dekle zbalo nad tem, da je njen fant koprofag, saj naj bi ga med drugim zalotila tudi pri tem, da si v brado mrmra oglasno ponudbo »ližemo rito, pridemo tudi na dom«.
Profesorica R. se na tem mestu ni več samo presedala na stolu, ampak začela na njem dobesedno poskakovati. »Imate še kaj bolj slovesnega, Vovk?« me je tedaj kislo vprašala. Seveda, sem rekel, za konec bi vam rad prebral Dumo, saj o njej pa menda že nekaj malega vemo. Čeprav je vedela, kam pes taco moli, mi nadaljevanja vseeno ni preprečila; vseeno je bil februar leta 1988 in pod geslom Kultura ja, razkroj ne se je zgodilo že vse kaj hujšega.
Ko sem uspešno prešel svoj najljubši verz »dežela cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk« in pri tem zaslišal nezadržen krohot svojih sošolcev, sem vedel, da je proslava v celoti uspela in da mi je uspelo prvič javno uveljaviti svoj pogled na ljubljansko literarno šolo, ki je bila nekaj čisto drugega od gorenjske, ki sem jo najbolje poznal, preden sem se za knjige začel zanimati sam.
»Ste zdaj srečni, Vovk?« je takrat obviselo v zraku. Najbrž sem v tistem trenutku celo mislil, da res. Šele mnogo pozneje sem se zavedel, da mi literatura v resnici nikoli ni prinesla občutka sreče, le strinjanja, poistovetenja in kdaj pa kdaj hipnega zadovoljstva, predvsem pa veliko zavidanja in praznih želja, ki jih kot votle spregledaš šele, ko se izkažejo za uresničljive.
Ne, bi danes jadrno odgovoril R., vem pa, da sem bil zanesljivo srečen takrat, ko še nisem poznal smeri neba, a sem zato nezmotljivo vedel, iz katere smeri se prihaja in v katero smer se odhaja. In verjel v svet, v katerem imajo tudi psi svojo našim očem vidno osebno zgodovino.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...