Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Avgust Demšar

Tanek led

Samo Rugelj, Bukla 45, september 2009

Tanek led

Slovenska žanrska, sploh detektivsko-kriminalna, pokrajina ni ne vem kako pestra, čeprav je zadnje leto postreglo s kar nekaj novimi knjižnimi naslovi izpod peres avtorjev, kot so Vladimir P. Štefanec, Željko Kozinc in Sergej Verč. Pojav kriminalk z inšpektorjem Vrenkom kot glavnim junakom, ki jih piše Avgust Demšar, pa s svojo ambicioznostjo, ustvariti prvi pravi cikel slovenskih kriminalk, predstavlja tako posebnost, da smo se ji odločili posvetiti nekaj več besed. S stvariteljem višjega inšpektorja Vrenka, ki piše pod psevdonimom, kot je za žanrska besedila običaj v tujini, smo se pogovarjali ob izidu njegovega tretjega primera.



Bukla: S presenetljivo načrtnostjo, skoraj že konceptom, pišete slovenske detektivke oziroma kriminalke z inšpektorjem Vrenkom kot glavnim likom. Kako je sploh prišlo do tega, da ste si zamislili ciklus slovenskih kriminalk, in kaj vas žene pri njegovem uresničevanju?
Avgust Demšar: Gre, tako kot najverjetneje v življenju nasploh, za splet okoliščin. Najprej je bila dolgoletna iskrena ljubezen do žanra. Pri tem bi najverjetneje ostalo, če se ji ne bi pridružil srd nad neko resnično zanič, abotno detektivsko zgodbo in posledično temu radovednost, ali je res tako težko narediti obrtno korekten žanrski izdelek, ki bi – če nič drugega – vsaj ne žalil bralčevega intelekta. Od tu naprej gre samo od sebe, kot da je gnano z vztrajnikom, že četrto leto. Zamisel za kriminalni zaplet, oblikovanje likov, začetek pisanja, medtem porojena ideja za drug, tretji primer, prvi pozitivni odzivi, naklonjenost založbe, sprejem pri bralcih.
Kaj me žene? Ob pisanju detektivskih zgodb neverjetno uživam; to je tudi edini razlog za moje početje. Želim, da bi knjige ljudje radi brali – kar na moje veselje tudi počno. Trudim se, da bi v žanru ohranjal kakovost, in zavestno ostajam znotraj njegovih okvirov. Tako sem se pač odločil. Vsak stilistični ali vsebinski odmik, ki se mi pri pisanju seveda tu in tam zgodi, zavestno premislim in na koncu v korist osnovnega toka detektivske zgodbe umaknem. Zaenkrat.

Bukla: S prvima dvema kriminalkama ste bili tudi v širšem izboru za nagrado kresnik. Je bilo to za vas presenečenje? Ali pa tudi znamenje novih časov, ki dajejo literarno težo tudi žanrskim besedilom?
Avgust Demšar: Nominaciji za kresnika sta bili – najverjetneje res zato, ker gre za tipična žanrska izdelka – presenečenje tako zame kot za založbo. Razveselili sta me zaradi potrditve lastnega dela, kar – priznam – potrebujem.

Bukla: Na zavihkih platnic vaših kriminalk je pogosto navedeno, da imate dobro knjižnico in natrpano videoteko kriminalnih knjig in filmov. Katere detektivke in kateri kriminalni filmi pa so na vrhu in vedno pri roki? Ali drugače: pod katero tujih kriminalk bi se z veseljem podpisali s svojim psevdonimom in za kateri film bi si želeli, da je posnet po vaši literarni predlogi?
Avgust Demšar: Detektivke, ki so vedno pri roki? No, vsekakor klasika: Conan Doyle, kaka zgodnja Agatha Christie, celoten detektivski opus Colina Dexterja; primeri očeta Browna Gilberta Keitha Chestertona; Georges Simenon; Martin Cruz Smith; pa Skandinavci Maj Sjöwall in Per Wahlöö, Håkan Nesser, Stieg Larsson; Schlink s svojim detektivom Selbom in tako dalje; ter seveda z dolžnim spoštovanjem do domačih avtorjev od Ljube Prenner, prek Karlovška do Verča. In morda še to: moje pisanje bi ne bilo takšno, kot je, brez Jeroma Klapke, Kaestnerja, Čapka, Haška, Bulgakova, Döblina, Vonneguta, Le Carréja, Greenawaya, Jelinekove, Ellisona itd.

Bukla: Tudi v Vrenkovem tretjem primeru Tanek led, ki je pravkar izšel, operirate z vsevednim pripovedovalcem. To je seveda dobrodošlo, saj s tem bralca lahko opozorite na dejstva, ki znajo biti pri zaključku primera pomembnejša od drugih. Hkrati pa zaradi tega bralec v prvi vrsti ne zasleduje Vrenkovega razkrivanja, njegovega načina razmišljanja in analiziranja. Zakaj ste se odločili za tak pristop?
Avgust Demšar: Zaradi stavkov, kot je tale (iz knjige Tanek led): »Kriminalisti niso jasnovidni. Če bi bili, bi že zdavnaj obkrožili pravilne številke na lotu in uživali na kakšnem tihomorskem otoku, pred tem pa preprečili tragedijo, ki se bo na žalost zgodila že čez nekaj ur.« Iz perspektive literarnega junaka bi takšno stopnjevanje napetosti z napovedovanjem prihodnosti ne bilo mogoče. In še druge prijeme nudi, ki omogočajo, da laže in uspešneje peljem zgodbo in bralca tja, kamor želim.

Bukla: Četrti in peti primer inšpektorja Vrenka se bosta internacionalizirala, saj se bo en dogajal v Lizboni, drugi pa v sosednji Hrvaški. Je to tudi poskus preboja na tuje knjižne trge, ki so v zadnjih letih zelo dovzetni za evropske pisce kriminalk?
Avgust Demšar: Ne. Lizbona v četrti knjigi zavzema samo majhen delček prologa, izbrana je zaradi potrebe po prostorski oddaljenosti od glavnine dogajanja, ki je še vedno v Mariboru. Hrvaška pa zna biti tozadevno zanimiva. A to je stvar založnikov, jaz knjige samo pišem. In še: Opatija, kamor se v peti knjigi resnično preseli del dogajanja, ni izbrana zaradi tako pragmatičnega razloga, kot je spogledovanje s hrvaškim trgom, ampak ker premore mesto posebno vzdušje, ki sem ga želel v svoji knjigi.

Bukla: Stephen King kot vrhunski pisec žanrskih knjig je kar nekaj del napisal pod psevdonimom, a na neki točki se je vseeno razkril. Imate podoben namen – glede na to, da pišete v slovenskem jeziku, kjer »vsak vsakega pozna« – morda nekje v prihodnosti tudi vi?
Avgust Demšar: Odločitev za psevdonim je bila mišljena kot dodaten priklon pravilom žanra. Pisci detektivk pač radi uporabljajo psevdonime. Nikoli nisem imel namena »skrivati« se ali se »razkriti«. O tem sploh nisem razmišljal. Me je pa presenetilo, koliko pozornosti se temu namenja.

Bukla: Morda še vprašanje o prihodnjih projektih: ali razen šestega Vrenkovega primera razmišljate še o kaki samostojni knjigi, nepovezani z dosedanjim ciklusom?
Avgust Demšar: Ne, bom pa vse skupaj pustil tisti trenutek, ko me bo pisanje detektivk začelo dolgočasiti, kar se mi je zadnjič prvič za trenutek tudi zgodilo, a morda je bila samo utrujenost, ne vem, upam.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...