Tiskana knjiga tudi s prihodom umetne inteligence ostaja temelj slovenskega založništva
Oni dan je Društvo za teoretsko psihoanalizo pripravilo tiskovko ob izidu novih knjig. Na prvi pogled je bilo videti, kot da gre za običajno tiskovno konferenco, a jaz sem tam videl nekaj drugega: videl sem večdesetletno zavezo sodelovanja in podpiranja med osnovnimi gradniki tega društva, znamenite »ljubljanske šole psihoanalize«.
Uvodni nagovor je imel filozof Mladen Dolar, v prvi vrsti sta sedeli filozofinji Alenka Zupančič in Jela Krečič, s filozofom Slavojem Žižkom pa se je o njegovih knjigah pogovarjal filozof Peter Klepec, pri čemer je Žižek v svojih odgovorih ves čas opozarjal na delo svojih kolegov in s tem dajal vrednost in pomen tudi njim. Takih intelektualnih zavez je v slovenskem knjižnem prostoru le malo, zato se velja učiti od njih.
Društvo za teoretsko psihoanalizo je bilo ustanovljeno okoli leta 1983 in kmalu zatem so kot Analecta začeli tudi izdajati tiskane knjige, kar počnejo še danes. Glede na to, da se jim je pred časom pridružila mlajša sodelavka Katja Šifkovič, vse kaže, da bodo tiskane knjige gotovo izdajali tudi v prihodnosti.
Desetletja negotovosti tiskane knjige
Leta 1983 se je poleg ustanovitve tega društva, ki je bilo pomembno za slovensko in svetovno filozofsko misel, zgodilo še nekaj, kar pa je bilo pomembno le zame. Takrat sem v Srednji šoli za naravoslovje (sedanji Bežigrajski gimnaziji) opravljal obvezno delovno prakso, moj tedanji mentor in kasnejši ustanovitelj šole za medijsko produkcijo Srečko Zakrajšek pa nama je s sošolko dal kar zahtevno nalogo: v treh tednih, kolikor je trajala praksa, sva morala iz različnih virov sestaviti skripto o osnovah fotografije, ki naj bi služila kot pripomoček pri takratnem predmetu Osnove tehnike in proizvodnje.
Nekako nama je uspelo, skripta v obsegu skoraj 40 strani je decembra 1983 izšla in lepo je bilo videti natisnjeno svoje ime na naslovnici. V naslednjih štirih desetletjih sem tako sčasoma intenziviral svoje delo s tiskovinami in tiskano knjigo – čeprav so temu mediju ves ta čas napovedovali skorajšnjo smrt.
Od 1985 do 1995: od analognega k digitalnemu
Na Bežigradu smo imeli prve računalnike že v začetku osemdesetih, vendar je bila skripta iz leta 1983 še vedno natipkana na pisalni stroj. V drugi polovici osemdesetih se je to spremenilo: predhodniki današnjih osebnih računalnikov (pri nas doma Atari) so že imeli prve urejevalnike besedil, tako da sem kot študent svojo prvo raziskovalno nalogo že pisal na računalnik. Največja težava je bil iztis, saj nisem imel ustreznih gonilnikov za šumnike, kar je pomenilo, da sem moral na natisnjeni verziji ročno dodati vse strešice.
Ko sem leta 1990 prvič sodeloval pri nastajanju očetove knjige Dramatična pot ter dve leti kasneje na računalnik že suvereno spisal svojo diplomo, so bile te pomanjkljivosti odpravljene. Tisti, ki so se spoznali na tehnološko prihodnost, pa so napovedovali, da se bo z resnim prihodom računalnikov tiskana knjiga sčasoma poslovila.
Tiskana knjiga je nemoteno živela naprej.
Od 1995 do 2005: preplet digitalnega in spletnega
Sredi devetdesetih let smo v tedanji službi že dobili elektronske predale in naslove (sprva za interno komunikacijo), v drugi polovici devetdesetih je že dodobra stekel internet (legendarni brskalnik Mat' Kurja), pojavile pa so se že prve spletne strani. Ko sem takrat pisal članke za Delo, sem jih na uredništvo sprva nosil fizično na disketi, sčasoma pa smo prešli na elektronsko pošiljanje. Prva leta mojega poslovnega vstopa v svet tiskovin (najprej kartice Feliks, potem revija Premiera, za tem leta 2001 knjige, leta 2005 pa še Bukla) so bila zaznamovana z relativno nestabilnimi oblikovalskimi programi (denimo QuarkXPress, kjer se je postavitev strani lahko »podrla« ob prehodu z enega na drug računalnik), marsikdo pa je takrat vehementno napovedoval pojav e-knjig, ki bodo kar se da hitro izrinile navadne tiskane knjige.
V praksi se položaj tiskane knjige ni prav nič spremenil.
Od 2005 do 2015: »eksperimenti« z e-knjigo
V naslednjem obdobju so bili računalniki že na vseh ravneh vključeni v produkcijo tiskovin in tiskanih knjig, oblikovalski program Indesign pa je postal standard za kakovostno založniško delo. E-knjige so se pripravljale na zalet in poznavalci so napovedovali popolno zavzetje prostora, ki ga ima tiskana knjiga. Tudi v naših krajih se je precej razmišljalo in investiralo v ta format, tako z razvojem bralnikov kot spodbujanjem produkcije e-knjig. Pri naši založbi smo na ta vlak stopili le s posameznimi knjižnimi naslovi in nekaj naših knjig pretvorili v e-format, le zato, da smo od blizu spremljali, kaj se na tem področju dogaja.
Nekaj odmeva na e-knjige je bilo. Tudi nekaj drobiža smo dobili zanje, vendar je šla karavana tiskane knjige nemoteno naprej.
Od 2015 do 2025: konsolidacija tiskane knjige
Branje in produkcija e-knjig sta med pandemijo dosegla vrhunec, potem pa ostala na približno enakem nivoju in jasno pokazala, da je osnova knjižnega založništva pri nas še vedno tiskana knjiga. Mnogi založniki e-knjig sploh niso začeli nikoli izdajati, različne platforme zanje pa tudi niso spodbujale uporabe tega formata.
Tiskana knjiga je živela naprej.
2025 in naprej: v novi revoluciji umetne inteligence
Novodobni guruji umetne inteligence napovedujejo, da bo ta kmalu opravljala prevajalsko, uredniško, morda tudi avtorsko delo. Tiskana knjiga bo v tem novem kozmosu nekakšen zastareli artefakt preteklosti.
Se bo to res zgodilo? Veliki jezikovni modeli so zdaj že nekaj časa v obtoku, a tiskana knjiga s tem ni izgubila prav nič svojega položaja.
Morda bo prihodnost drugačna: a do takrat bomo tudi mi, kot Analecta in večina ostalih založnikov, izdajali tiskane knjige in skušali živeti od njih.
Mirno poletje vam želim – s knjigo v roki.