Tri židovske/judovske zgodbe
Pred nedavnim sem zelo odločno, jasno in glasno rekla, da so knjige sicer močne, a pasivne. Postaviš jih nekam in čakajo. Ampak ni res. Za tole pisanje sem si zamislila nekaj t. i. razvojnih romanov, tudi kakega za mlajše bralce vmes, pa so se naslednji trije prikomolčili na vrh. Delno tudi razvojni, ne pa predvsem.
Sarah Diehl: Eskimo Limon 9
(isti naslov v nemščini, 2012),
• iz nemščine prevedla Tamara Bosnič,
• Miš, 2014, t. v., 284 str., 30,95 €
Potegnil me je zapis na platnici (Mlada družina Allon se iz Izraela preseli na nemško podeželje, ko moški del družine, Chen, dobi službo v Nemčiji. Enajstletni Eran gre tako v novo šolo, mlada žena Ziggy pa je večino časa sama, zaradi česar se kmalu spoprijatelji z upokojenim sosedom … Roman je sodobna pripoved o kulturnem šoku, prilagajanju na nove razmere, odraščanju, spremembah, identiteti, avtorica pa uspe organsko preplesti osebno zgodbo družine z vprašanji, ki se neizbežno dotikajo židovstva/judovstva. Posebnost romana je tudi humor (s katerim avtorica umetelno ostruži robove smrtno resnih tem), povezan z naslovnico, na kateri so Davidove zvezde v sladolednih barvah uporabljene kot učinkovita, pa seveda pomenljiva dekoracija (opremljevalka Polonca Strman). Televizijska nadaljevanka Eskimo Limon je dobila ime po sladoledni lučki, simbolni pomeni in namigi preskakujejo z ene ravni na drugo. (V knjigi kasneje zvem, da sta zakonca Allon za popotnico doma dobila knjigi Josepha Conrada in Ame Ate Aidoo, ki ju poznam in vem, zakaj sta ju dobila. Recimo, da tudi zaradi tegale vsakdanjega dogodka: Ziggy se nekaj dni pred odhodom v Nemčijo z avtobusom vrača s plaže v Tel Aviv. Opazuje temnega moškega s kodrastimi lasmi, ki stoji blizu nje, in prešine jo, da ima precej predebel telovnik. V paniki obnemi in otrdi. Ko pa nato na njegovi rami zagleda strojnico, ki jo je prej zakrival drug potnik, si oddahne. Naš je!, vojak, ki odhaja iz službe.)
Prevoda skoraj ne opazim. Kdaj pa kdaj sicer zmoti kaka nerodnost, ki bi jo morala vsaj lektorica zaznati, ampak če pomislim, kakšne znam spustiti tudi jaz in marsikdo od vas … Veselijo me živahni dialogi, pogosto najtežji del prevajalskega dela. Poustvaritev vzdušja, ki mora biti obenem znano in nedomače.
David Jan Novotny: Noetova sidra
(Sidra Noah, 2010),
• iz češčine prevedla Nives Vidrih,
• Narava, 2013, t. v., 397 str., 19,90 €,
Piše se avgust 2002. Češko so doletele tisočletne poplave, ki s svojo obsežnostjo spominjajo na svetopisemsko Noetovo zgodbo. Na stotine ljudi je izgubilo svoje domove, na tisoče jih je bilo treba evakuirati. Tudi Židje/Judje iz Josefovega in drugih delov Židovskega mesta v Pragi so morali zapustiti svoje domove. V židovskem penzionu gospoda Reicha na Vinohradih se po igri usode zbere deset mož, ki sestavljajo minjan (prevajalka je naredila slovarček judovskih izrazov, tam zveste tudi to, kaj je minjan, pa tudi slovarček lokalnih krajevnih imen, da se lahko po zemljevidu sprehajate po Pragi in tudi razumete, kaj imena pomenijo).
Z grenko, pa vseeno neverjetno komično intoniranimi osebnimi zgodbami nam avtor predaja lastne zgodbe in izkušnje drugih. Pozna sodobni judovski svet Prage, njegovo okolje, jezik, navade in obrede. Zgodbe, ki nam jih pripoveduje prijazno in z značilnim ironičnim humorjem, izpričujejo modrost davnih svetopisemskih naukov in nekak šno spravljivost spoznanja, ki presega cele generacije.
Noetova sidra so naravnost slastno branje. Češko judovska duhovitost, domiselnost, pronicljivost spremlja in/ali premaguje travme različno starih predstavnikov skupnosti, ki v tej katastrofi prepoznajo marsikatero katastrofo iz svoje osebne ali rodovne preteklosti. Ampak iz katastrofe v katastrofo, iz groze v grozo neupogljivega duha, pa četudi ta kdaj zataji. Slasten izziv gotovo tudi za prevajalko, ki je morala svojemu odličnemu poznavanju češkega humorja (večkrat preverjeno) dodati še bliskovitost judovskega. (Zanimivo je, da Ziggy v prejšnjem romanu pravi o humorju »rase«, da so ga izumili Američani, izraelski da je prav tako pust in dolgočasen kot nemški.)
Amos Oz: Panter v kletki
(Panter bamartef v izvirniku, hebrejščini)
• knjiga je, kakor že tudi prejšnja, Zgodbe o ljubezni in temnini, prevedena po vmesnem prevodu, tokrat iz angleščine, prevedla Mojca Kranjc,
• Mladinska knjiga, zbirka Roman,
2014, t. v., 209 str., 24,94 €
Kdor je prebral veličastno Zgodbo o ljubezni in temnini, nikakor ne bo mogel mimo Panterja, ki podrobneje obdela eno od dogodivščin oz. srečanj dvanajstletnega Profčija, samosvojega, razmišljujočega, trmastega, pa tudi čisto otročjega sina zelo nekompatibilnih staršev (in starih staršev) leta 1947, nekaj pred odhodom Britancev iz Palestine in ustanovitvijo države Izrael.
»Ljubiti sovražnika, Profči, je huje kot izdajati skrivnosti. Huje kot izdajati borce. Huje kot ovajati. Huje kot prodajati jim orožje. Celo huje kot prebegniti k njim in se boriti na njihovi strani. Ljubezen do sovražnika je vrhunec izdajstva.« Mama na to gleda nekoliko drugače. Profči misli, da je zaradi prebrisanega spraševanja britanskega vojaka, ki njega uči angleščino, on pa vojaka hebrejščino, pravzaprav vohun v službi domovine. Smrtno resno. Močno avtobiografsko podloženo pripoved preveva nekaj melanholije, cepljene z ironijo in veliko naklonjenostjo (svoji) otroški podobi.
Oz je na videz preprost pripovedovalec, ki pa neusmiljeno stopnjuje pritisk, postaja vse bolj natančen, rad se loti iste teme večkrat, z različnih zornih kotov. Spominja me na obiskovanje tečaja tujega, a ne preveč neznanega jezika: začetek je enostaven, hiter, napredek očiten, potem pa se začne zatikati, upočasnjevati, zapletati, pojavlja se vse več posebnosti, podrobnosti, nelogičnosti, nenavadnosti.
Pogovori med vojakom, ki govori nabuhlo, starinsko, papirnato hebrejščino, in fantom, ki se tudi precej lovi v angleščini, so prevedeni prav čudovito, s pravo mero spoštljivosti in humorja. In empatijo do mladega, iščočega duha pokaže ne samo avtor, ampak tudi prevajalka.
Za vsakega od teh treh romanov moramo biti več kot navdušeni, da jih imamo v slovenščini. In jih tudi prebrati, saj se nas tičejo, pa čeprav ne na čisto prvi pogled.