Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Knjiga - prva liga z Janjo Vidmar

Tu blizu živi deklica

Ida Mlakar Črnič, Bukla 151, 27. 11. 2019

Tu blizu živi deklica

Ida Mlakar Črnič
Tu blizu živi deklica
ilustracije: Peter Škerl
KUD Sodobnost International, zbirka Gugalnica, 2019, t. v., 24 str., 19,90 €, JAK


Priznam, da me slikanice kot knjižna oblika kombinacije besedne in vizualne komponente z izjemo zadnjih let nikoli niso kaj prida pritegovale. Pripomogle niso ne bogate ilustracije ne zveneča imena ne pohvalne recenzije. Skupaj s stvarno literaturo so pri meni capljale daleč zadaj za obilico odličnih romanov za mladino in odrasle.

Toda zadnja leta se na področju slikaniške produkcije dogajajo zanimivi preobrati. Medtem ko smo v mladinski problemski literaturi že vrsto let priča temam, kot so disfunkcionalne družine, homoseksualnost, smrt, duševne motnje, bolezen, alkoholizem, družinsko in medvrstniško nasilje itd., so slikanice veljale za področje, v katero je problemska nota zašla bolj poredkoma.

Danes kakovostne problemske slikanice z večplastno ubeseditvijo bolečih tematik, četudi so namenjene najmlajšim bralcem, odlično nagovarjajo zrelejšega naslovnika. Kako tudi ne, navsezadnje so otroci strpni, odprti, dovzetni in brez predsodkov. Slednje jim odrasli vcepljamo malone po tekočem traku, nato skušamo privzgojene stereotipe in napačne predstave pri njih odpraviti s pomočjo poglobljenih umetniških besedil.

Slikanica pisateljsko-ilustratorskega tandema Ide Mlakar Črnič in Petra Škerla je tes­nobno presunljiva družbenokritična reflek­sija o ranljivosti in socialni izključenosti v današnji sprevrženo razslojeni družbi.

Avtorica mojstrsko umesti nevidno deklico brez omembe vrednega imena v kraljestvo brezskrbnega otroštva dveh princesk, ki pravzaprav samo reflektirata ravnodušnost in ponarejeno širokogrudnost odraslih v svojem okolju.

Zgradba slikanice je razpeta čez koledarsko okostje dvanajstih mesecev, v katerih spremljamo odzive princesk z urejenim in petičnim pedigrejem na osamljeno sošolko, ki jo resnično opazita šele, ko izgine iz njunih življenj, šole in začasnega naslova stare hiše, v kateri je umazano in pretesno za ­princeske.

V ospredju teče večinoma neizprosno otroško naštevanje meril, po katerih dekličine značilnosti zadostujejo kvečjemu za spletično, za princesko nikoli. Ne pozabimo, otroci so naše ogledalo.

V ozadju tudi po zaslugi izjemnih ilustracij spremljamo podobo dekličine osamljenosti. Z izjemo mame in brata v življenju nima nikogar in skorajda tudi ne ničesar, kar bi zbudilo zanimanje družbe zanjo. Nihče natančno ne ve, koliko takšnih nevidnih in neslišnih otrok, ne nujno ravno begunskih, je med nami, medtem ko glasno zatrjujemo vsi vsevprek, da gre za otroke.

Ne, ne gre za vse otroke. Nikoli ni šlo in nikoli ne bo.

Zato princeski z velikodušnim odstopanjem ponošenih oblačil in odsluženih igrač ne rešujeta ničesar, temveč zgolj utrjujeta dekličin brezupni položaj. Če si brez svoje sobe, igrač, prijateljev in lepih oblačil, napreduješ do spletične. In še do slednje se prebiješ le, če je to po volji princeskam.

Sredi koledarskega leta deklica izgine skupaj s svojo družino. Vendar ne povsem. Za njo ostane mapa z risbami. Bogata mavrica vsega, kar kljub pomanjkanju tvori njeno živ­ljenje. Morda je na šolskih fotografijah nevidna, toda v resnici je ljubljena.

Po njenem odhodu princeski v slikanici k sreči sprevidita, da je blizu njiju živela deklica, ki je v sebi skrivala dragocen zaklad. Morda bosta prihodnjič pozornejši.

V zgodbi je ravno prav besed, podprtih z izvrstnimi ilustracijami pridušenih, malone spranih barv, da dekličina mavrica zažari vedno znova šele v bralcu.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...