Uroš Buh: »Pri kolesarstvu je še posebej pomembna vztrajnost. In to ni kliše.«
Uroš Buh je človek mnogih talentov, saj deluje na raznovrstnih kulturnih poljih kot glasbenik in skladatelj ter kot publicist in avtor mnogih odmevnih (športnih) intervjujev v revijah Tekač in Bicikel. Ko je pred časom za slednjo naredil intervju s slovenskim vrhunskim kolesarjem Matejem Mohoričem, se mu je utrnila ideja, da je intervju o tem športniku in njegovih dosežkih premalo in da bi si Mohorič zaslužil kar knjigo. Ideja se je zdaj udejanjila v kolesarski pripovedi, ki je med bolj unikatnimi v sodobni slovenski športni knjižni ponudbi, kjer je Buh prvoosebno zapisal Mohoričevo (dosedanjo) življenjsko in športno zgodbo. Pod naslovom MOHOpedija je zdaj izšla pri založbi Aktivni mediji.
Uroš Buh
MOHOpedija
Nezaključena biografska škrbina o kolesarskem življenju in uspehih Mateja Mohoriča
Aktivni mediji, 2022, t. v., 314 str., 28,90 €
Bukla: Najprej čestitke za vašo prvo knjigo. Do zdaj ste naredili že mnogo intervjujev, vendar vam je v zvezi z biografsko knjigo »kliknilo« ravno pri Mateju Mohoriču. Kaj je bilo ključno, njegovi dosežki ali osebnost?
Buh: Vsekakor v prvi vrsti dosežki, za katere pa sem potem skozi najin intervju za revijo Bicikel videl, da so pravzaprav logična posledica in neločljiv del zelo kompleksne ter sila zanimive osebnosti. Matej me je že prej v različnih intervjujih prepričal kot zanimiv govorec, kar pri vrhunskih športnikih ni samo po sebi umevno, ko pa sva se enkrat še srečala v živo in sta se najini energiji zlili v lepo in dopolnjujočo debato, sem že na poti domov razmišljal o tem, kako bi bilo, če bi o njem napisal knjigo. Štirinajst dni po najinem intervjuju sem ga na lastno pest poklical in mu predstavil zamisel, vzel si je nekaj časa za razmislek in me po kakšnem tednu navdušeno poklical: »Meni se zdi to ravno prav nora ideja, da bi jo zares lahko izpeljala!« In sva jo, pri čemer sva imela ves čas podporo urednika in založnika Boštjana Sveteta iz založbe Aktivni mediji.
Bukla: Žanr športne (avto)biografije je vse bolj znan tudi pri nas tako v okviru domačih kot prevodnih knjižnih izdaj. Kaj so bili dosedanji knjižni zgledi, ki so vam bili opora pri pisanju knjižnega prvenca? Ste posegali tudi po življenjepisih Tadeja Goloba, ki je pri vaši knjigi opravil slogovni pregled?
Buh: Sam sem navdušen bralec biografij, spominjam se na primer, da sem ravno pred tistim prvim intervjujem z Matejem končal branje biografije o Radku Poliču – Racu, ki jo je spisala kolegica Petra Pogorevc. Tadeja pa sem kot avtorja prej poznal po njegovih kriminalkah, saj sem velik ljubitelj tega žanra, šele nato sem posegel tudi po njegovih biografijah. Milena Zupančič, Zoran Predin, Peter Čeferin, vse to so ljudje, ki so v našem prostoru pustili ogromen pečat in si zaslužijo, da nekdo pove njihovo zgodbo tudi v knjigi. Na srečo je bil to Tadej, ki je pravi mojster literarnega uokvirjanja zanimivih življenj. Ker sem z njim pred leti delal intervju za revijo Tekač, sem ga nato lani prosil, če se lahko dobiva na kakšni kavi, ker bi mi prav prišel kakšen nasvet v zvezi s pisanjem. No, odtlej sva postala kar dobra prijatelja in tako sem ga povabil tudi k sodelovanju kot slogovnega urednika pri MOHOpediji.
Bukla: Zgodbo prvoosebno pripoveduje portretiranec, vrhunski kolesar Matej Mohorič. Sta se že v začetku sporazumela o načinu podajanja zgodbe? Kako ste si zamislili strukturo knjige, ki je pri tovrstnih knjigah zelo pomembna?
Buh: Mateju sem predlagal takšen način, ker se mi zdi tretjeosebna pripoved za njegov profil človeka nekoliko neposrečen pristop. Ljudje ga poznamo kot izvrstnega govorca, s pestrim besednim zakladom, zato bi se mi kakršnakoli drugačna ideja zdela neposrečena. Poleg tega se mi zdi, da o mladih ljudeh ne moreš pisati v tretji osebi, ker je pred njimi še celo življenje, medtem ko čas pripovedi nakazuje in obdeluje preteklost.
Pri strukturi mi je Tadej svetoval, naj se lotim opisa specifičnega dogodka, od koder naj se potem pripoved prevesi v splošno pripoved. To se mi zdi zelo dober nasvet, ki sem ga sam nadgradil še s ščepcem suspenza – v tem primeru je šlo za Matejev grozljivi padec na Dirki po Italiji. Druga stvar, ki mi je bila zelo pomembna, pa je bila ta, da celotne zgodbe ne povem časovno premočrtno, temveč da skačem iz obdobja v obdobje, pri čemer vmes gradim nekakšno dramaturško zasnovo. Težko sam komentiram, kako dobro mi je to v resnici uspelo, a takšen je bil moj namen.
Bukla: Lovljenje ravnotežja med svetom kolesarstva, ki ga od blizu poznajo le redki, in splošno zanimivostjo Mohoričevega življenja, ki bi k branju pritegnilo tudi širšo publiko, je bil gotovo eden od izzivov pisanja te knjige. Kako ste ga razrešili?
Buh: Ne verjamem v enoznačnost človeškega življenja, ki bi ga determiniral njegov poklic, zato me pri vsakem intervjuvancu zanima širši zajem, nekaj, kar zanima tako mojo mamo kot rekreativnega kolesarja. Priznati moram, da prav veliko o tem nisem teoretiziral in se posebej pripravljal, recimo da je bilo moje vodilo ves čas ljudskost skozi človeka.
Bukla: Kot pisec biografije pridete zelo blizu bistvu portretiranca. Kaj se vam zdijo ključne osebne in športne odlike Mateja Mohoriča, ki so pripeljale do njegovih vrhunskih dosežkov v svetovnem kolesarstvu? Lahko poveste kaj več o tem, kaj izmed množice športnikov naredi tisto več, torej vrhunskega šampiona?
Buh: Poleg splošnih telesnih predispozicij, ki so nujne za vsakega vrhunskega športnika, je pri kolesarstvu še posebej pomembna vztrajnost. Vem, da se sliši klišejsko, a pri eksplozivnih športih so denimo treningi redko daljši od ure in pol, tukaj pa je treba dnevno presedeti po več ur v kosu v enakem položaju v dežju in soncu, mrazu in vročini. Že samo to te močno zaznamuje, saj si tam pogosto sam s svojimi mislimi in to terja posebno vrsto človeka. Zelo podobno kot pri maratonskem teku. No, s časovno komponento se šele začne, sledijo splošna genetska danost, tip in struktura mišic, laktatni prag ... Konec koncev tudi intuicija, odzivnost, strah, prag bolečine, koordinacija na kolesu, nešteto parametrov, ki jih nekdo nosi v sebi kot potencial, a jih le redkim uspe vse razviti do te mere, da jih to pripelje do vrhunskih rezultatov. Da pa nato zmaguješ v svetovnem merilu v tako množičnem športu, kot je kolesarstvo, je to res dokaz, da si iz pravega testa.
Bukla: Kolesarstvo spremljate že dolgo, a vendar: vas je pri pisanju knjige o vrhunskem kolesarju kaj v zvezi s tem športom in dogajanjem okoli njega posebej presenetilo?
Buh: Pravzaprav ne. Morda le to, da danes znanost – zlasti na področju prehrane in nutricionistike – igra tako zelo pomembno vlogo pri športu. Seveda je to splošno znano, a ko izveš, kako podrobno se danes vsaka profesionalna kolesarska ekipa posveča vsakemu obroku, prehrani med dirko, regeneraciji, tehtanju posameznih sestavin itd. Potem je tu še izbira materialov pri kolesih, milimetrske nastavitve, izbira kolesarskih dresov, toliko je vsega, da ti je kmalu jasno, zakaj so proračuni največjih ekip tako visoki, saj so v njih vrhunski strokovnjaki s svojih področij.
Bukla: Matej Mohorič slovi kot načitan in študiozen športnik, ki ima odgovor na vsako strokovno kolesarsko vprašanje. Kako se je to kazalo med pisanjem knjige?
Buh: Vsekakor je bilo to zelo dobrodošlo, zlasti izčrpna analiza dogajanja na cesti s kolesarjeve perspektive, saj je to, kar gledalec vidi po televiziji, le delček realnega dirkanja. Prav neverjetno je, koliko se dogaja v ozadju bodisi v glavnini ali pa pobegih. Različne taktike, strategije, dogovori. Pravi krimič!
Bukla: Ste v zadnjem času naredili še kakšen intervju, ki bi ga želeli preliti v knjigo?
Buh: Imam neko zelo zanimivo prepričanje, namreč, da je skoraj vsak človek vreden svoje biografije. Ljudje me že od nekdaj fascinirajo tako v svojih na videz vsakdanjih življenjih kot z izjemnostjo in dosežki. Zanima me t. i. storytelling, pripovedovanje zgodb, tako skozi glasbo, ki je moj primarni poklic, kot skozi literaturo, film, gledališče. Trenutno mora najprej MOHOpedija zaživeti svoje življenje, če pa bi brez cenzure odgovoril na vaše vprašanje, bi pretenciozno dejal: Mislim, da si Primož Roglič zasluži res dobro biografijo!