V pesmih je moje življenje, Nezbrani komadi, Prevod v izvirnik
Neža Maurer, Liljana Jarh
V pesmih je moje življenje
Pesmi in biografija
Pivec, 2020, t. v., 232 str., 29,90 €, JAK
Praznovati pomeni zame tudi brati poezijo. Z njo sem vstopila v letošnje leto obilo obdarjena: očarana, ganjena in radoživa. Kot zapiše Kavafis (njegove dvojezične Izbrane pesmi je izdal KUD Logos konec minulega leta): »Strune lire vedo edine, kaj je res, edini varni so vodnik v tem življenju.« In nas spodbuja: »Govorimo, govorimo – molk nam ne pristaja, saj kot podoba Besede smo bili ustvarjeni.« Oj, kako milo lepo govori o še kako težkih rečeh posebna biografija, izdana ob devetdesetletnici pesnice Neže Maurer (roj. 22. 12. 1930) v Nežinih najljubših barvah, oranžno-vijoličasti kombinaciji – čestitam oblikovalcu Saši Urukalu! Napisala jo je Nežina dolgoletna oboževalka in spremljevalka Liljana Jarh, ki je Neži prvo pismo napisala po njeni prebrani zbirki kot petnajstletna deklica. Postali sta prijateljici, ki si pišeta, se srečujeta, telefonirata že več desetletij. »Sebe spoznavam skozi tebe,« pravi Neža Liljani. In mi zdaj spoznavamo obe, prepleteni v eno v skrbno izbranih pesmih, pisemskih odlomkih, odlomkih iz Nežinih dnevnikov in zapiskov, njunih zaupnih pogovorov. To ni biografija, kakršne so zdaj modne tudi na Slovenskem. To je ena sama pesem! Življenje. »Ne kakor se je zares dogajalo, temveč kakor sem ga občutila.« In ker je Liljana Jarh senzibilna poetična duša, lovi Nežin pesniški dih tako, da ga diha tudi sama. »Piši, piši, da izpišeš!« je Neža svetovala Liljani, ko ji je bilo hudo. Kar že vse življenje počne ona. Vsemu navkljub in prav zategadelj! »Pesem je moj svet. Pesem je moja pot. Živim kruto, usodno, omamno vsemogočno življenje. Ki je pesem.« Kot Kavafis tudi Neža meni: »Le pesmi pričajo resnico neminljivo.« Življenje priljubljene pesnice mladih in starih se je začelo v revščini: pankrt dninarke, ki je hodila na delo in puščala otroka z bolehnim starim očetom. Prvi zakon z alkoholikom in nasilnežem, ki jo je skoraj ubil. Drugi zakon z ljubljenim moškim, ki je kmalu umrl. Ostala je sama s sinom, hčerjo in pisalnim strojem, po katerem je tolkla sleherni dan in večji del noči … »Raje si se ločila od bolečine in jo s pisanjem spremenila v svojo prednost. V središču, h kateremu moraš, iz katerega se doživeto in odkrito, brez opiranja na zapuščino pesmi pišejo same, si našla svoj liričen glas. Verzi so oživeli, kot bi nekdo tretji v tebi govoril tistemu z druge strani, njihova vsebina ni bila tvoja izbira,« piše Liljana v literarni biografiji – dolgem pismu duhovni prijateljici, ki ji je umetnost svetišče: »Zvesta intuiciji in otroškemu čudenju si za ustvarjalni čas in svobodo žrtvovala mnoge interese in priložnosti, bila si pripravljena pobegniti, ostati brez vsega. Svoboda je bila tega vredna, ohranjanje osebnosti nepogrešljivo za kreativnost in obstoj.« Knjiga Neže Maurer in Liljane Jarh v naše žile natoči ljubezen in strast in svobodo, dvome in upanje, samoto, minevanje in smrt. Je infuzija polnega življenja »zdravilnega človeka, ki uporablja svoj dar«. Dragoceno!
Nezbrani komadi
222 pesmi za bolj ali manj odrasle
izbor: Andrej Ilc
Mladinska knjiga, zbirka Sončnica, 2020, t. v., 401 str., 27,99 €
Zgoraj našteto prinaša tudi zbirka Andreja Ilca Nezbrani komadi, ki ji pretanjen ljubitelj poezije pravi kompilacija. Ilc je za poezijo na Slovenskem naredil več kot večina učbenikov, saj njegov izbor (prvi Komadi so izšli 2004, Drugi komadi 2006) napaja za pogosto mučenje s slovenščino in literaturo drugačna energija: čisto veselje in užitek! Oboje je kakopak nalezljivo, zato imajo Ilčevi komadi desetkrat več kupcev kot običajno pesniške zbirke. »Tvoji komadi so moji zakladi. Me zjutraj zbudijo, zvečer v postelj položijo,« sem mu napisala, navdušena nad vsakdanjo dozo najljubše mi literarne govorice. 222 pesmi za bolj ali manj odrasle prinaša sodobno poezijo, med katero Ilc uvršča večna R. M. Rilkeja in E. Dickinson, hura! Izbral je tudi nekaj čez sedemdeset slovenskih pesnikov in pesnic; mlajši kot so avtorji, več jih je med njimi ženskega spola. Ženska poezija današnjega časa je pač zanimivejša, da ne rečemo dobra, pravi urednik in se zahahlja. Izvolite za okus nekaj verzov pesmi Sebi Kaje Teržan: »Grem / in se nikoli več ne vrnem. / Vse bom pustila, kakor je; / razmetano in obetajoče … […] Nobena malenkost ni malenkost, / če je v temelju zgrešena. / Nobena mati ni samo mati. / Ostala je sama z otrokom, / mi pa smo odšli, kakor da ni nič, / kar bi lahko obžalovali. / Ne glede na relativnost / ne moreš nazaj – nikoli. / Si in minevaš in si že – drugi / in drugi si bil. Samemu sebi / bi moral biti vedno malo tuj.« Kot vsako zdravilo je tudi Ilčeve komade treba jemati ob pravem času, zbrano in po malem. Vsekakor redno. Posledice so čudovite! Kot zapoje Jahuda Amihaj (prevedla Petra Koršič) v pesmi »Na kraju, kjer imamo prav: Tam, kjer imamo prav, / ne bo nikoli zraslo / cvetje spomladi. // Tam, kjer imamo prav, / je zemlja trda in poteptana / kot dvorišče. // Ampak dvomi in ljubezni / rahljajo svet / kakor krt, kakor plug. / In na kraju, kjer je nekoč stala / zrušena hiša, / se bo slišal šepet.« Poživljajoče!
Jack Gilbert
Prevod v izvirnik
Izbrane pesmi
izbor in prevod: Ana Jelnikar
ZRC SAZU, zbirka Rak samotar, 2020, m. v., 63 str., 12 €
Ana Jelnikar je zasnovala dvojezično zbirko Rak samotar, s katero želi obuditi pozabljena ali neprevedena krajša besedila, pomembna za današnji čas. Z njenim izborom in prevodom petintridesetih pesmi Jacka Gilberta (1925–2012) smo zadeli na literarni tomboli glavni dobitek! Zaljubljenec v življenje, večni popotnik, slavni pesnik je že kot otrok zapustil kmetijo matere in očeta, da se je pridružil cirkusu. Več kot doma je preživel v tujih deželah: Italiji, Angliji, Franciji, na Danskem in grških otokih, na Japonskem, kar odmeva v njegovi strastni poeziji. Njegova duhovnost je bila duhovnost telesa, meso duha in duša telesa, cvetočega srca, pojoč v tišini, v kateri je srečen in sam, ko se duhovi drugega sveta zgrinjajo nanj. Piše o ljubezni kot fant mnogih deklet in mož z več ženami, piše o gibanju med rjuhami kot starec, ki obuja spomine na preminule ljubljene: Saj ljubezen traja, tako da ne traja. / Izaija je rekel, da gre vsak človek skozi / ogenj svojih grehov. Ljubezen je hoja / v sladki glasbi lastnega srca. Gilbertova poezija je sočna, kot je sočno življenje, če ga živimo z navdušenjem: »Tvegajmo navdušenje. Zmoremo brez ugodja, / a ne brez navdušenja. Brez uživanja. Trmasto / vztrajajmo, da bomo sprejeli svojo vedrino / v okrutni talilnici tega sveta. Imeti nepravičnost / za edino merilo svoje pozornosti pomeni slaviti hudiča. / Če nas povozi Gospodova lokomotiva, / se vsaj zahvalimo za veličasten konec.« Ob tej in taki poeziji nam itak ne preostane drugega, haha. Navdušujoče!