»Včasih je tisto, česar ni, večje in močnejše od tistega, kar je.«
Kulturna novinarka Pia Prezelj je že s svojim prvim romanom Težka voda (2023) naredila zelo opazen vstop v slovenski literarni prostor, se z njim prebila med finaliste kresnikove nagrade in pripravila oder za svoj naslednji roman Bili smo trije, ki ga je večinoma postavila na neimenovan severni otok. V njem analizira glavno junakinjo Olgo, ki se tam spoprijema z neznanimi dejstvi iz lastne življenjske zgodbe.
Pia Prezelj
Bili smo trije
Goga, zbirka Goga, 2026, t. v., 152 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Kako bi roman Bili smo trije predstavili zainteresiranemu bralcu, da bi mu povedali nujno, a obenem zamolčali vse ključno?
Prezelj: Ja, Bili smo trije je prav zares roman zamolkov. Pa vseeno, nekaj osnovnih oprijemov: s petdesetletno Olgo se odpravimo na severni otok, kjer jo pričakuje polbrat Theo, za katerega je izvedela šele pred kratkim, in kjer naleti še na ostarelega ovčjerejca Jakoba. Trojica tako med peskom, ki ga spodjeda morje in kar naprej zanaša v usta, razpleta usodo nekega dekleta (Olgine in Theove mame), ki je bila prisiljena roditi daleč od vsega, kar pozna. Gre za zgodbo o družini, osamljenosti, odsotnosti, dvomu, iskanju in izgubljanju, pa tudi o tem, kaj smo in kaj ostane, ko tisto, kar smo imeli za ustaljeno in trdno, kar na lepem vzame morje.
Bukla: Hvala za konciznost. Kako pa se v naslovnem številu tri zrcali napetost medčloveških odnosov v vašem romanu?
Prezelj: Olga je v romanu prisiljena živeti v nevednosti in negotovosti o tem, kdo je bila njena mama, kakšna je bila mamina usoda in kakšna je zatorej njena, temu primerno pa se tudi odnosi oziroma bližine med protagonisti kar naprej razstavljajo in nato zopet sestavljajo. Theo je Olgin polbrat, nekdo, ki nosi njen obraz, a je hkrati tudi neznanec; in v tej razpoki se roman sprašuje o tem, kaj pomeni sorodstvo in kaj družina ter kako si iz tistega, kar nam je dano, pa četudi je tega malo, lahko izdolbemo dom.
Bukla: Otok, na katerega prihaja Olga, zaznamujejo naravne sile peska, vetra in morja, ki dobesedno jemljejo obalo, cerkve in hiše. Kako je ta geografija romana vplivala na vaše pisanje?
Prezelj: Imela sem srečo, da sem otok, ki v knjigi sicer ostaja neimenovan, lahko večkrat obiskala in na njem dobršen del romana tudi izpisala, pa tudi srečo, da so o njem z mano govorili tisti, ki na njem prebivajo. Nathan mi je na primer pripovedoval o dnevu, ko ga je na plaži zagrnila gosta megla, da ni videl, ne kje je in ne kam hodi, kar se je nato znašlo tudi v romanu, Rutger me je s traktorjem zapeljal na najbolj vzhodno točko otoka, kjer se ob koncu romana znajde Jakob in kjer najdeš rob sveta, brata, ki vodita gostilnico s sijajnimi ocvrtimi ribami, pa sta mi povedala za bežeče esesovce, ki naj bi, preden so jih odvlekli na celino, v sipinah zakopali kupe zlata. Hočem reči, da sem resda izpisala pripoved o Olgi in da jo bralec odkriva predvsem z njenega gledišča, da pa roman tako v smislu fabule kot forme močno usmerjajo otok sam, njegova krajina in zgodovina, vse tiste zgodbe, ki so vpete vanj in ki sem si jih sposodila. Je pa odnašajoča obala slična tudi z Olgo, ki v pripovedi o lastni družinski zgodovini išče trdne oprijeme, a jo prav tako spodnaša.
Bukla: Polbrat Theo je profesor fizike, ki Olgi razlaga Heisenbergovo načelo nedoločenosti in koncept vakuuma kot »odsotnosti nečesa«. Je ta znanstveni diskurz povezan z Olgino osebno »pekočino odsotnosti«?
Prezelj: Olgo v veliki meri določa teža odsotnosti njene prve, prave mame oziroma občutek, da je tisto, česar ni, večje in močnejše od tistega, kar je. Zdi se mi, da se vsak od nas lahko poistoveti s tem občutkom, s praznino, ki zeva, pa naj bo to v kontekstu družinskih, prijateljskih ali partnerskih odnosov ali pa v oziru na naše želje in zmožnosti. Vsi imamo tisto nekaj, kar krasno ubesedi Theo, ko reče, da ničla ne označuje ničesar, pač pa odsotnost nečesa. In ta odsotnost je včasih tako prisotna, da boli.
Bukla: V drugem delu romana se zgodba premakne v preteklost in na jadransko obalo. Kaj ste želeli doseči s tem preskokom z melanholičnega severa v intenzivno sredozemsko okolje?
Prezelj: Zdelo se mi je fino, da se Olga odpravi na sever, da bi spoznala jug, oziroma da obdana s severnim morjem spoznava pripoved o svoji mami, ki je bila proti svoji volji odpeljana na jadransko obalo. Zabavala me je misel, da sta ti ženski zrli v tako drugačni morji v tako drugačnih okoliščinah, pa vseeno je šlo za enak horizont.
Bukla: Roman se dotakne tudi pretresljive in resnične tematike ukradenih otrok iz porodnišnic. Zakaj ste se odločili to sistemsko in nepopravljivo družbeno travmo postaviti v središče materine usode?
Prezelj: V stik z zgodbami mater, ki so jim bili otroci odvzeti, sem najprej prišla prek dokumentarca o gruzijskih dvojčicah, ki sta najprej po naključju naleteli druga na drugo, nato pa našli še svojo tedaj v Nemčiji živečo mamo. Nato sem postopoma – tudi prek filma Šivi Miroslava Terzića, osnovanega na srbskem primeru – razumela, da me pri vsem tem najbolj zanima raziskovati prav negotovost, ki razjeda te primere. Kako živeti s tem, da ne veš, kakšna je bila usoda tvojega otroka ali tebe samega? Kako živeti s tem, da nikoli ne boš vedel? Zanimalo me je predvsem, kakšne posledice to pušča ter kako se soočiti s kolektivno travmo, ki morda je in morda ni tudi tvoja. Koliko tega potemtakem prevzeti nase? V to se je nato vpelo še vprašanje najstniške nosečnosti oziroma izgube nadzora nad lastnim telesom, tako v smislu nosečnosti same kot tudi tistih, ki z mladim telesom tako ali drugače upravljajo. Pa smo spet pri odnosu do šibkejšega, ki sem se ga lotevala že v Težki vodi, le da tu za vzporednico ni krav – je pa, moram priznati, ovca.
Bukla: Napisali in objavili ste dva romana. Kaj je na vrsti zdaj?
Prezelj: Malce počitka, potem pa bom leto posvetila predvsem nepisateljskim rečem; rada bi se naučila bolje rezbariti žličke, pa mizariti in delati reči iz porcelana, rada bi tudi razširila vrt, zasadila še nekaj dreves in se enkrat za vselej naučila voziti avto. Čas bi že bil.