Veronika Simoniti: »Čez sedem let vse prav pride – tako je tudi pri mojem novem romanu.«
Veronika Simoniti se po šestih letih, odkar je za svoj roman Ivana pred morjem prejela kresnikovo nagrado, vrača z natančno izpisanim romanom Kako umirajo ladje. V njem prepleta zgodbo nekega usodnega poletja sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se pred bralcem odvije drama, v kateri sta v skupini gledališčnikov, ki obišče Grčijo, tudi par Pina (Ivanina hči iz njenega prejšnjega romana Ivana pred morjem) in Urban, medtem ko skupni prijatelj Timon ostane doma. Celotna zgodba pa epilog dobi šele veliko kasneje …
Veronika Simoniti
Kako umirajo ladje
Cankarjeva založba, 2026, t. v., 208 str., 27,99 €, JAK
Bukla: Minilo je več let, da smo dobili vaš težko pričakovani novi roman. Zakaj je trajalo tako dolgo?
Simoniti: Malo zato, ker sem čakala na navdih, malo zato, ker med enim in drugim pisanjem zmeraj potrebujem nekaj časa – in tako je bilo tudi tokrat. Šele ko se je odmev Ivane pred morjem polegel, sem se lotila novih zgodb, vendar čez čas obtičala. Ravno takrat, pred približno dvema letoma, mi je urednik Andrej Blatnik predlagal, naj spet kaj objavim pri Cankarjevi založbi. To je bila odločilna spodbuda. Odložila sem tiste zgodbe in začela pisati Kako umirajo ladje. Že prej sem se spogledovala z zamislijo, da bi bolj osvetlila srednji ženski lik iz prejšnjega romana, Ivanino hčer. Dala sem si mesec, dva, da vidim, ali bo steklo. In je, Pina mi je odprla vrata v svoj svet. Novi roman se torej navezuje na prejšnjega – čez sedem let res vse prav pride, kot pravijo.
Bukla: Osrednje dogajanje romana ste postavili v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko Grčijo obišče skupina gledališčnikov. Zakaj ste segli tako daleč nazaj?
Simoniti: Ravnala sem se po fiktivnih realijah iz prejšnjega romana, po katerih se protagonistka v svojih najboljših letih znajde ravno v tem zgodovinskem obdobju. Opisovanja sedemdesetih sem se lotila z veseljem, zame so namreč idilična, ker sem bila takrat otrok. V resnici je bilo to razgibano in zelo težko obdobje, svinčena leta, čas diktatur v sami Evropi ali na primer skrajno desničarskih in skrajno levičarskih terorističnih napadov v naši zahodni bližini. Pino in Urbana iz tedanje Jugoslavije sem tako poslala na potovanje po Grčiji leto po koncu tamkajšnjega polkovniškega režima. Na tem družbenopolitičnem ozadju pri nas in v tujini se torej postopno lušči tudi njuna intimna zgodba.
Bukla: Ste za potrebe romana opravili kako poglobljeno terensko raziskavo, torej obisk Grčije in tamkajšnjih otokov?
Simoniti: Kar nekaj krajev in otokov, po katerih potujejo moji liki, sem v devetdesetih, Kreto pa pred desetimi leti, obiskala tudi sama. Ostali so mi še živo v spominu, samo itinerar potovanja sem zdaj malenkost spremenila, za potrebe romana pa sem predvsem raziskala, kako je bilo tam leta 1975. Sicer pa je ta dežela s svojo antično preteklostjo, miti in teatrom prava knjižnica zgodb, ki nas pričakajo na vsakem koraku.
Bukla: Nisem vedel za vašo veliko naklonjenost gledališču. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Simoniti: V intervjujih gledaliških igralcev sem večkrat zasledila, da je bilo zanje usodno, da so že kot otroci stopili v zakulisje ali igralske garderobe. To sem doživela v mladih letih tudi sama, ampak zame vseeno ni bilo tako odločilno. Sem pa prenesla ta svet v svoje literarne predstave, v katerih prizore pogosto vidim kot igro na odrski sceni. Pri pisanju Ladij sem zelo pazila, da ne bi bil kateri izmed likov podoben kakšni resnični osebi iz slovenskih gledaliških krogov tistega časa. Oprijela sem se predvsem dveh gledaliških iger, Shakespearovega Timona Atenskega in Evripidovih Bakhantk, ki so bile v evropskih gledališčih precej popularne prav v sedemdesetih in so me navdušile tudi zaradi spremnih besed obeh prevajalcev, Antona Sovreta in Andreje Inkret. Sprva sem sicer vzporednicam s to tragedijo in dialogom gledališčnikov o njej namenila več prostora, potem pa spoznala, da bi to utegnilo biti za bralce prenaporno. Ohranila sem samo lik Dioniza in idejo o kazni, ki naj se ne bi nanašala na religijo, temveč na ideologijo. Ko sva že pri teatru, pa naj še omenim, da sem zelo vesela, da bo Ivana pred morjem kot monodrama z Ivo Babić v režiji Lucije Trobec in dramaturgiji Lune Pentek jeseni zaživela v Mali Drami.
Bukla: O, lepa novica! V novem romanu lepo prepletete različne teme, od prvin ljubezenskega romana, pa romana o izdaji ter romana o ustvarjanju in dramatiki. Kako vidite pomen antičnih mitov in zgodb pri današnjem (literarnem) ustvarjanju?
Simoniti: To so univerzalne, arhetipske zgodbe, ki nas nagovarjajo v vseh obdobjih in jih lahko reinterpretiramo, pregnetemo vsakokrat na novo. Kot pravi Timon, ki citira filozofa Salustija, so to »zgodbe, ki se niso zgodile, a so zmeraj«. Morala sem se zadrževati, da jih, čeprav so me srbeli prsti, med Pininim in Urbanovim pohajanjem med arheološkimi ostalinami ne bi preveč natresla, in kar nekaj sem jih morala črtati, da pripovedi ne bi preobremenila.
Bukla: Za konec pa še vprašanje z najbrž nemogočo izbiro: kateri literarni lik vam je ljubši, usodni Urban ali fatalni Timon?
Simoniti: Ker je zame ta izbira res nemogoča, predajam vaše vprašanje v malce drugačni obliki kar bodočim bralcem: vam je bliže dionizičen ali apoliničen karakter, vam je ljubši svet užitka, iluzije in preobleke ali umerjen svet podob in sanj?
Bukla: Hm, sam bi se najbrž odločil za Timona. Hvala za pogovor. (nasmešek)